Hvaležnost odpira SRCE.

29.05.2018
Foto: Pixabay.com Foto: Pixabay.com

Kaj vam pomeni beseda hvaležnost?

Ali vas kdaj obide misel, kako srečni in hvaležni ste nekomu ali za nekaj? Danes ne bi pisala o težkih in morečih, a vendar vsakodnevnih temah temveč bom opisala fenomen hvaležnosti, za katerega se mi zdi, da smo že vsi pozabili, da obstaja.

Osebno sem hvaležna za dano mi življenje, za ljubeče starše in njihovo dosledno vzgojo, za vse teste in preizkušnje v mojem življenju, za hči, ki me uči novih spoznanj, za zakon, ki je šel narazen nekaj let nazaj in za vse grenke, žalostne pa tudi srečne vsebine, ki so bile del partnerskega odnosa. Hvaležna sem za zeleno Slovenijo in vse kar nam nudi, čutim hvaležnost do vseh ljudi, ki so me in me še učijo, kaj pomeni prijateljstvo, zadovoljstvo v majhnih trenutkih, sreča v hipnem preblisku, ki me skozi težke izzive in preizkušnje vodijo do tistih spoznanj, skozi katera vedno znova oblikujem svojo vizijo in seveda tudi – hvaležnost.

Na kaj ste sami mislili, ko ste brali zgornje misli o hvaležnosti? Ste se sami prepoznali?

Ali pa vam je čustvo hvaležnosti tuje in ga pri sebi ne prepoznate? Mnogi ljudje se enostavno ne ustavijo niti za hip, da bi evaluirali svoje okolje in soljudi, ki ga obkrožajo tako ali drugače, tako da ne čudi, da tudi hvaležnosti ne znajo občutiti ali se je zavedati.

Hvaležnost bi lahko bila tudi takrat, ko sami v sebi začutimo notranji mir, spokojnost in zadovoljstvo ter znamo vzroke za to tudi pripisati nekomu ali nečemu. S tem cenimo vzroke in stremimo k temu, da jih ponovno doživimo. No, to je seveda možno v primeru, ko smo usmerjeni v pozitivno naravnanost in optimizem. Ko se podvržemo pesimizmu, črnim slikam realnosti in neznosnosti bivanja, potem je temu primerno tudi naše počutje, ki je seveda milijone let daleč od bilo kakšne hvaležnosti. Pa navsezadnje čustvo ali pojem hvaležnosti ni nujno, da se ga oklepamo ali začutimo. Vendar jaz naivno poudarjam, da nam tudi hvaležnost daje občutek polnosti in pripadnosti.

Kot ste opazili, dragi moji bralci, vedno znova poudarjam kako pomembno je biti ljubeč, pozitiven, razmišljujoč v smeri delanja dobrih del, imeti pozitivne misli, ne se brigati le za svojo rit, temveč skrbeti in misliti tudi na soljudi, negovati prijateljstva in obiskovati ostarele starše, ne glede na to, kakšne zamere gojite do njih. Bodite hvaležni za vse, kar ste prejeli od svojih staršev, četudi vem, da so v veliki meri to boleči vzorci, pomanjkanje pozornosti in nežnosti, nikoli izkazane starševske ljubezni in mogoče kdaj prevelike zahteve. To breme nosite v sebi, morebiti prenašate nezavedno taiste težke vzorce naprej na svoje otroke, pa se tega ne zavedate. Imate pač izgovor, da so neprimerno ravnali z vami vaši starši in da ne bo nič narobe, če vi enako postopate do svojih, novodobnih otrok, ki so drugačni kot smo morebiti bili mi sami.

Hvaležni smo lahko za vse težke in boleče preizkušnje, saj so nas naučile modrosti, strategije reševanje in upam, da ste ob tem nabrali izkušnje, ki vam bodo pomagale v prihodnjih težkih trenutkih lažje premagati ovire. 

Nekateri med nami se učite na napakah, drugi spet iz bolečine in izkušenj. Kakorkoli, bodite za vse boleče in žalostne izkušnje hvaležni, saj vam kažejo tudi to, kako močni ste v resnici in da zmorete preživeti še tako velike preizkušnje. Pogumno v nova spoznanja, hvaležnost jih bo nadgradila.

Melita Kuhar  univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica