Vsi smo se kdaj našli v situaciji, ko smo vedeli, da je zveze pač konec. Večna dilema pa je, kako to sporočiti njemu ali njej. Pomembno je, da zaključimo odnos, tako čustevno kot fizično!
Tukaj je nekaj vprašanj in razmišljanj, na katera skušajte sami pri sebi odgovoriti, če je zares zveze konec. Naj vam bodo v pomoč, ko se boste odločali, da/če je potrebno vajin odnos zaključiti.
1. Najbolj pomembno vprašanje, ki se ga sami vprašajte je, »ali je partner res tisti g.Pravi« ali pa gre le za to, da ne ostanete sami?
Ker mnoge ženske se bojijo ostati same, ne znajo živeti samskosti in so raje v zvezi, ki jih ne osrečuje, a več jim pomeni to, da imajo pač nekoga, četudi so ob njemu nesrečne.
2. Obljubite si, da boste počakale vsaj teden dni preden mu boste rekle, da je konec.
3. Preden mu karkoli rečete, si napišite na listek seznam vsaj petih kvalitet ali dobrih značilnosti, ki so vas pritegnile pri njemu, da ste se zaljubile točno v njega.
Ali je to bila njegova prijaznost, uglajenost, pozornost, velikodušnost, iskrenost?
4. Napišite vsaj dva primera oziroma izkušnji, ko sta oba uživala in se imela skupaj lepo, prijetno, ljubeče.
Vprašajte se, če lahko takšno srečo ob njem zopet občutite.
5. Jaz sem staromodne sorte in si pišem na papir tako pomembne zadeve, kot je ta, o kateri danes razmišljam.
Zato si napišite pluse in minuse vajine zveze. Čez nekaj dni zopet preglejte ta listek. Ali bi kaj dodale, spremenile? Ali so minusi toliko močnejši, da ni drugega izhoda, kot reči »adijo«?
6. Iskreno se po tihem povprašajte tole: »če bi on hotel prekiniti z menoj, kaj bi sama želela od njega slišati?«
Namreč, ko ugotovimo, kaj bi nas res bolelo, obstaja velika verjetnost, da bo enako bolelo tudi njega. Zato poskušajte pripraviti govor glede konca vajine ljubezni z bolj pozitivne plati (no, če je to sploh možno), ko na primer opišete nekaj situacij, ko sta se imela lepo in srečno, nato pa podate nekaj dejstev, ki vas mučijo, morijo in ne zmorete več deliti svojega življenja z njegovim.
7. Prosim, pripravite sebe, da boste zmogle poslušati in prenesti njegovo reakcijo oziroma njegov odziv.
Ne kregajte se, ne pojdite kar v napad, saj bo on tisti, ki se bo čutil prizadetega, pahnjen bo v boleče spoznanje, da je konec, na kar ste se same verjetno pripravljale že nekaj časa poprej. Poslušajte ga, povejte mu, da ga razumete in da veste, da ga boli, a vi čutite, da je čas, da greste naprej.
8. Jasno mu povejte, brez ovinkarjenja, da je res konec.
Da ni poti nazaj. Da ste res dobro premislile o vseh možnostih, a se ne vidite več skupaj z njim.
9. Običajno pride do vprašanj z njegove strani v smislu »ali lahko poskusiva znova« ali pa »pojdiva k strokovnjaku ali svetovalki«, da res poskusita vse, kar se da, preden se zveza zares konča.
Vaš odziv naj temelji na predhodnih izkušnjah, ko je verjetno že kdaj prej rekel, da se bo spremenil, pa se ni (torej bi to bila zgolj še ena prazna obljuba), lahko pa dejansko še poskusita rešiti odnos s tem, da poiščeta strokovno pomoč, v okviru katere vas bo strokovnjak, torej lahko tudi jaz v okviru Svetovalnice, vodila skozi labirint partnerskih zamer, naloženih občutkov nerazumevanja, neskomuniciranih in nerešenih občutenj in vsega, kar si partnerji naložimo, pa ne rešimo sproti. Kakšen bo rezultat takšne strokovne pomoči, ni možno napovedati, saj je odvisen od tega, ali sta res pripravljena delati na odnosu, ki bo temeljil na novih in zdravih temeljih!
10. Če ste se odločili, da je res dokončno konec, vztrajajte na tem umirjeno in dostojanstveno.
Partner bo mogoče poskusil še z vlogo žrtve, ko vam bo rekel »kako si mi to lahko naredila« ali z drugimi čustveno manipulativnimi pritiski. Lahko se bo v svoji stiski zatekel k uporabi grožnje, nasilnim izbruhom ali k izsiljevanju.
Ko smo odločeni, da je neke zgodbe konec, smo verjetno pred tem res temeljito razmislili, skušali razumeti partnerja, se nekaj časa na polno prilagajati in se spreminjati njemu na ljubo. A ko ne gre več, pač ne gre. Ko je za nas konec, si dajmo za naš ultimativni cilj in fokus misel, da je ta konec nujen in potreben zato, da sebe najdemo, da se zgradimo na novih temeljih. Četudi smo mi naredili konec, bo naš čustveni svet »padel« v proces žalovanja oziroma kot mu jaz pravim »ozdravitve«. Bo potreben čas, strpnost do svojih čustvenih izbruhov in jeze, do žalosti in iskanja novega smisla. Vse to spada zraven. In seveda velja vse zgoraj opisano tudi za moške, torej, ko so oni tisti, ki ne morejo več biti partnerji svojim partnerkam in vedo, da je bolje, da se razidejo. Tako moški kot ženske smo krvavi pod kožo, bolijo nas zelo podobne čustvene rane, ki jih skušamo zaceliti na takšen ali drugačen način. Tudi sama sem vam na voljo, da vam pri tem pomagam!
Melita Kuhar univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica