Zakaj smo emocionalno škrti.

23.04.2018
Foto: Pixabay.com Foto: Pixabay.com

 

Mislim, da je nas mnoge strah biti čustveni.

Kako se vam bere tale uvodni stavek? Izražate svoja čustva? Ali jih potlačite, mogoče jih skrijete ali racionalno pomislite, kaj bi sedaj kazala svoja čustva, saj ničesar ne bom spremenila. Ali kaj podobnega. 

Ko uporabljam besedo 'čustva', mislim predvsem na izkazovanje vseh čustvenih občutenj, tako tistih, ki nas delajo srečne, zadovoljne, ljubljene in sprejete kot tudi tistih, ki jih nekateri po krivici tlačijo v 'negativna' čustva. Niso negativna, temveč so to naša čustva, ki se kopičijo ali valijo znotraj nas, ko smo izpostavljeni stresu, izzivom, ki jih ne poznamo, izgubam ali sprožilcem, ki v nas zbudijo zatajevana ali potlačena stanja, ki nas hipoma vržejo v jezo, bes ali osuplost. Vse to smo mi.

Tudi sama kdaj preberem kakšno mnenje tujcev, ki živijo pri nas v Sloveniji. Predvsem tisti s toplejšega juga znajo kdaj iskreno povedati, da smo Slovenci malce čustveno zadržani, da ne izražamo nobenih čustev in da potrebujemo daljše 'ogrevalno' obdobje spoznavanja nove osebe, da se ji lahko malce čustveno odpremo in jo sprejmemo v naš mali emocionalni svet. S tem ni seveda nič narobe. A danes se potrudimo razmišljati tudi v smeri, da morebiti hitreje zberemo pogum in sočloveku iskreno pokažemo kako čustvujemo. Zakaj tega ne bi počeli? Nas blokira strah?

Res se mi včasih zdi, da smo emocionalno škrti. Kar ne bi kazali svojih čustev. Tudi, ko bi to osrečevalo koga drugega. Sama sem trdno prepričana, da ko drugo osebo osrečimo in nam to iskreno pokaže, s tem pridobimo tudi mi, ki smo pokazali svoja čustva in smo srečni ali veseli nazaj, saj smo naredili veliko delo: nekoga drugega smo s svojo gesto, čustvi ali reakcijo osrečili. Mar ni to enostavno?

Seveda razumem, zakaj smo emocionalno varčni. Ker se bojimo, da bi bili prizadeti. Vsakdo od nas je bil kdaj v svoji osebni zgodovini čustveno prizadet, marsikod že kot otrok. Telo in srce sta nas bolela, včasih se nam zdi, da nas bo čustvena bolečina raztrgala na koščke in da se nikoli več ne bomo sestavili in pobrali. K sreči se z minevanjem časa in s osredotočanjem na sedanji trenutek lahko čustveno zberemo in živimo naprej. A ta bolečina nas je naučila, da čustev ni pametno kazati. Da z njimi varčujemo in previdno ravnamo. Kot da so dragocen kristal, ki se lahko v trenutku razdrobi in bo ponovno bolelo in krvavelo srce. 

Vse to je res. Kljub tveganju, da bomo ponovno prizadeti sama rajši razmišljam, da je vsaka bolečina izziv za to, da se kaj iz tega naučimo oziroma osvojimo. Po navadi to zmoremo narediti, ko glavnina srčne bolečine popusti in zmoremo ponovno pogledati v svet in ljudi okoli sebe. Ko zberemo pogum in se ponovno čustveno odpiramo osebam okoli nas, lahko doživimo čudovit in ljubeč odziv. Ki nas nauči, da si upamo tvegati. 

Sedaj se bom malce čustveno razgalila. Sama sem pogosto škrta z izkazovanjem čustev ljudem, ki jih sicer poznam, a jim ne zaupam dovolj. Sem očitno bolj previdne sorte človek. Priznam. Se pa želim učiti o sebi in mojih izzivih. Tako zadnje čase premišljujem in posledično delujem tako, da si upam izkazovati svojo radost, srečo in veselje nad vsem, kar mi nosi življenje in odnosi. In tudi, ko sem jezna ali žalostna to pokažem tistim meni bližnjim ljudem, ker vem, da mi bodo želeli hiter povratek v moje siceršnje stanje veselja nad življenjem. Na tej poti razgrinjanja svojega srca seveda tvegam kakšen začuden pogled in mogoče kdaj kakšno opazko, a to mirno spregledam in se nasmejem. Vem, da lahko s svojim nasmehom okužim še koga in takoj je svet lepši, bolj nasmejan in navihan. Ker, kje pa piše, da mora biti življenje ena sama dolina solz? 

 

 

Melita Kuhar  univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica