Vsi mi smo kdaj zavistni, pa če si priznamo ali ne. Naj dvigne roko tisti, ki zase lahko trdi, da nikoli ni bil zavisten. Jaz sem včasih, priznam, sploh na ogromno znanja, ki ga nekateri moji prijatelji in prijateljice premorejo, pa se zgledujem tudi po njih in se še vedno učim. Negujem svojo radovednost in ustvarjalnost, včasih tudi zaradi moje majhne zavisti, ki mi podeli močnejšo motivacijo za še dodaten uk in študij.
A povrnimo se k BZZ. To kratico sem slišala od vodiča, ki nas je vodil po ljubljanskih znamenitostih, ki jih je ustvaril genialni Plečnik. Gospod je bil vedno trn v peti drugim arhitektom in graditeljem tistega časa, saj je v svoja dela vpletal neskončne ustvarjalne inovativne in zgodovinske detajle, da me sploh ne čudi, da so bili tekmeci vedno bledo zeleni od zavisti. Pa sem si zapomnila to hecno kratico in njen pomen, o kateri bi danes razmišljala.
Zavist se šteje kot eden od sedmin smrtnih grehov, ki veljajo v krščanskem svetu. Oziroma teološko pravilno se jim reče sedem naglavnih grehov in so bili kot taki navedeni že v 6.stoletju, ko jih je definiral papež Gregor Veliki. Poleg zavisti so ostali grehi še napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost in lenoba. Poznamo pa tudi sedem kreposti, ki so vera, upanje, ljubezen in razumnost, pravičnost, srčnost ter zmernost.
Menim, da je zavist normalno občutenje posameznika. Občutimo jo, ko se primerjamo z nekom, ki ga poznamo in nam predstavlja nekakšnega rivala. Ker smo ljudje tekmovalno naravnani, sploh v današnjem ponorelem prehitrem svetu, si vsi želimo imeti največ, najbolje, biti najbolj pametni, vešči, duhovno razviti, imeti večji avto kot ga ima sosed in bolj bohotne rože, kot jih zaliva soseda na vrtu čez cesto. Če tega nimamo ali nam ni dosegljivo, občutimo nejevoljo in z namrščenim čelom in stisnjenimi ustnicami gledamo in zavidamo nekomu pač tisto nekaj, kar ima, mi pa ne.
Zavist je, kot rečeno, lahko tudi motivacijski dejavnik, ki nas porine iz zone udobja v akcijo in iskanje vizije ali pa pridobimo možnost, da se še dodatno aktiviramo, ko želimo potolažiti naše apetite in znižati nivo grenkega okusa, ki nam ga kreira BZZ. Vse lahko spremenimo in dosežemo tudi visoke cilje, če se le želimo odpraviti na pot spoznavanja lastnih zmožnosti, omejitev in kako lahko dosegamo vizijo, ki jo zagotovo vsi mi imamo nekje globoko v sebi, pa si je morebiti ne znamo ali ne moremo priznati. Takšna BZZ je zagotovo koristna, se vam ne zdi?
Zavist, ki ruši, je uničevalna in sovražna je pa druga reč. Zavistni ljudje so zmožni tudi sebe uničiti, da bi le lahko predtem uničili tistega, ki mu zavidajo to in ono. Register stvari, ki jih ljudje zavidajo eni drugim je bržkone neskončen. Vsakdo ima svojo agendo in za sebe ve, kaj si želi, a nima, nekdo drugi pa ima. In to seveda boli. Ustvari zavist. Ki je lahko rušilna. Ljudje, ki so sovražni in zavistni, gredo lahko čez vse meje, kar pomislite na vse vojne in sovraštva, ki so okoli nas. Marsikdo se sploh ne spomni več izvornega vzroka in povoda za hostilne manevre, a občutijo jih vsi. In tako se tista zlovešča negativna spirala povečuje in krepi ter lahko v svoj vrtinec potegne vse nas.
Danes bi vas zato rada pozvala, da kljub občutenju BZZ zmorete gledati in delovati izven svojih okvirjev. Poskušajte si odstraniti plašnice, poglejte okoli sebe ter občutite lastno zavedanje, da je za vse nas na tem svetu dovolj priložnosti in možnosti, da postanete sami sebi najboljša verzija – sebe. In posledično ne bo potrebe po BZZ. Bo šlo?
Melita Kuhar univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica