Matere samohranilke in otroci.

24.05.2018
Foto: Pixabay.com Foto: Pixabay.com

 

Izzivalni naslov in vsebina je posledica vprašanja prijateljice, ki je vzgojila štiri sinove, zadnjo dekado in še kako leto zraven povsem sama. Sprašuje, kako vpliva na sinove dejstvo, da jih je sama vzgajala in jih oblikovala ter pripravila na odhod v svet.

Glede na to, da se tako veliko zakonov ali partnerskih zvez razveže in konča, otroci pri tem včasih obstanejo v nekakšnem vakuumu, običajno so dodeljeni materam, da za njih večino časa skrbijo in jih vzgajajo, četudi se tovrstna praksa počasi že spreminja, ker so mnogi očetje dokazali, da znajo popolnoma enako predano skrbeti za svoj podmladek in si želijo preživeti več kvalitetnega časa s otroki, torej prevzeti na sebe tudi odgovornost zdrave vzgoje.

Kakšni procesi potekajo v ozadju ločene matere samohranilke, ki ji po razvezi ostane sin, ki je na primer v zgodnjih najstniških letih, ko je še sam povsem zmeden in išče svoj izgubljeni kompas smisla bivanja? V današnjem razmišljanju se bomo posvetili predvsem psihološki dinamiki med mamo in sinom. 

V grobem lahko opredelimo odnos mame in sina v nekaj skupin:

Prva skupina so tiste matere, ki se zavedajo, da ne smejo na sina prenesti svoje čustvene prtljage, težkega bremena samskega življenja in čustvene bolečine, s katero se bori po razvezi. Za sina skrbijo in ga vzgajajo v samostojnega in odgovornega bodočega moškega, ki ne bo nosil globokih čustvenih brazgotin ter se bo zavedal, da kar se je zgodilo med materjo in očetom, je njuna zgodba, ki se je končala tako kot se je, sam pa je dobil zdravo popotnico v lastno partnerstvo.

Druga skupina so mame, ki se na sina preveč čustveno navežejo in ga nase priklenejo s čustvenim izsiljevanjem in manipulacijami  v smislu, da ne zmorejo nič same, da se jim ves svet vrti le okoli sina in ga s tem oblikujejo v nesamostojnega in neodločnega večnega otroka, ki ne zna in noče sprejeti odgovornosti, ki jih prinaša vloga odraslega moškega. Svojega sina spremenijo v nadomestnega partnerja, njemu zaupajo tudi takšne vsebine, ki naj bi jih prihranile za partnerja in ga s tem oropajo lastne moške vrednosti. Takšni moški so čustveno in partnersko nefunkcionalni ter o vseh odločitvah prepuščajo glavno besedo mami.

Tretja skupina so na prvi videz požrtvovalne mame, ki se žrtvujejo za svojega sina, vse naredijo namesto njega, imajo neskončen občutek krivde, da se ni izšlo z možem in svoja občutenja preveč izrazito poudarjajo. Poznamo sindrom »cankarjanske matere«, torej se mati žrtvuje za sinovo dobrobit, razvaja ga in mu ne pusti odrasti v čustvenem smislu. S tem pridobi vzvod manipulacije in izsiljevanja, da ponovno lahko igra vlogo žrtve. Takšen vzorec oblikuje moškega v neodločnega posameznika, ki se zlahka pusti manipulirati in drugim prepušča kontrolo nad svojimi odločitvami.

Vzgajati otroke, pa naj so to sinovi ali hčere, je zelo naporno, zahtevno in odgovorno delo. Če ostane v tej poziciji en starš sam, je vse skupaj še bolj zapleteno, medsebojna dinamika se spremeni, zahteva drugačne pristope in prilagoditve. Zatorej, drage mame samohranilke, niste same in če ste v stiski, dilemi ali imate kakšno vprašanje, ne bojte se poiskati pomoč. Lahko povprašate tudi mene.

 

Melita Kuhar  univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica