Prepričana sem, da ste to že mnogo krat slišali in da verjetno tudi sami živite in delujete po tem principu. Sedaj vas bom izzvala z vprašanjem – zakaj je tako zelo pomembno kaj bodo drugi rekli?
Današnji naslov živi ogromno družin, ki jih tudi zelo obremenjuje. Baje, da veliko dejanj ali reakcij vrlih Slovenk in Slovencev izvira prav iz strahu, ki ga ovijejo v nekam čudno vprašanje »kaj bodo pa drugi rekli, če bomo mi ravnali tako ali drugače«.
Pa se čudim svojim strankam, ki ostajajo po dolga leta v nesrečnih in neizpolnjujočih zakonih, ki se trudijo konkurirati sosedovemu voznem parku ali pa obtičijo v svojem življenju na neki stopnici, ki ne vodi nikamor, ne gor in ne dol. Mislim, da se večina posameznikov zelo obremenjuje s tem, kako bodo videti in kakšna bo reakcija okolja na njihovo pojavo ali ravnanje, zato se ne tudi ne upajo premakniti iz situacije, ki jo poznajo in obvladajo. Nekaj novega ali nenavadnega je za njih neznano minsko polje pa se raje držijo preizkušenih receptov pasivnosti.
Namreč, sama nikakor ne morem zapopasti, kaj je tako privlačnega na tem, kaj bodo drugi rekli. Tega koncepta enostavno ne razumem! No, sicer ga verjetno razumem, ampak ga kar nočem poštudirati, ker se mi zdi, da je to umetno narejena bojazen ljudi, ki jih prevladujoče mnenje in dogme držijo v šahu strahu in konvencionalnega vedenja. Kajti, stavek »kaj bodo pa drugi rekli« mi je slišati kot nekakšen tujek v povprečnem življenju, pa vseeno je tako mogočen in drži pribite velike množice ljudi.
Kaj pa če bi namesto, da razmišljamo, kako se bo okolica odzvala na naše odločitve, prvo pomislili na sebe, svoje potrebe, želje, interese in hotenja in energijo usmerili v doseganje svojih vizij. Ljudje izgubljajo energijo, čas in voljo s tem, ko jih je strah, kaj bo rekla sosedova Micka, Jože na drugi strani ulice ali pa neka daljna žlahta.
Ali smo res tako boječi in nam več pomeni mnenje nekih tujih ljudi kot pa naše sanje, želje in vse tisto, kar si potihem želimo, a si ne upamo na glas povedati? Zakaj pa si nismo sami sebi najbolj pomembni in si sami sebi ne želimo vsega, kar v naši notranjosti vemo, da bi si lahko priborili. Res ne vem, zakaj se toliko ljudi ozira na tuja mnenja in sodbe. Kaj ko bi vsak izmed nas prvo počistil svoj prag in ne bi potiskal vse svoje umazanije pod preprogo, da potem le-ta naraste kot en srednje visok hrib ampak bi lepo sproti »pucal« in s tem verjemite, ne bi imel časa gledati na druge, kaj počnejo in kako. Tako bi se izognili našemu današnjemu naslovu.
No, vem da smo ljudje v duši komplikatorji in da si moramo zadeve otežiti. Ker očitno sami sebe ne cenimo in ljubimo dovolj, se oziramo na zrcala, ki nam jih pred oči potiskajo soljudje. Ker smo ljudje tudi hinavski, žleht ali pa samo nevoščljivi, včasih ne povemo stvari po resnici, posameznik dobi izkrivljeno sliko sebe in svojega vedenja. Da ne bi izstopal, se začne vesti v skladu z veljavnimi normami v nekem okolju, le-te pa vključujejo tudi priklanjanje okovom v smislu »Kaj bodo drugi rekli ali mislili«.
Kakorkoli, polagam vam na srce, drage moje in predragi moji, da se vedno zavzemate za svoje cilje in ideale, spoštujete sicer mnenja drugih in jih lahko po lastni presoji tudi upoštevate, kljub vsemu pa ostanite zvesti sebi in se ne ozirajte na sosede, neke daljne sorodnike, mimoidoče ali kar neke ljudi. Vedeti moramo, da imamo vsi neke notranje rane, ki včasih lahko s obsodbo usekajo zelo globoko. A če vemo kdo smo in kaj želimo, potem nas sodba okolice ne bo zmotila preveč. Pa imejte se radi seveda!
Melita Kuhar univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica