JECLJANJE – TABU TEMA

09.07.2019

 

Nekoč je starejši gospod na vprašanje novinarja, kaj mu predstavlja večjo oviro v življenju: slepota ali jecljanje, na presenečenje vseh odgovoril, da jecljanje.

Govor je verbalna komunikacija s pomočjo jezika. Ljudje z govorom izražamo svoje misli, želje, potrebe, izkušnje, čustva. Besede imajo neverjetno moč. Z njimi se sporazumevamo, živimo, učimo, rastemo, božamo in z njimi in v njih živimo.

Seneka je dejal, da je beseda obleka duše. Pope pa, da naj bi bil glas odmev razuma. Govor je v resnici oboje. 

Govorna posebnost oziroma jecljanje ni več le način govora določene osebe, pač pa postane človekovo bistvo, njegova prepoznavnost, ga določa kaj je postal. Motnja govora oziroma jecljanje in oseba se zlijeta v eno, v očeh drugih pa postane jecljavec. 

Nekateri jecljamo na trpnike (g, k, m, n, p, t), drugi na sičnike, šumnike, samoglasnike. Lahko se nam zgodi tudi blokada. Takrat ne zajecljamo (še tega ne zmoremo), ampak enostavno nismo sposobni izreči glasu. 

Ob blokadi govora se nam  celo telo  napne.  Ostanemo brez sape, (tako kakor kadar se potapljamo in smo že več kot minuto pod vodo), bolijo nas pljuča, vse mišice v ustih in v vratu. Poizkusite sami: izdihnite ves zrak iz svojih pljuč, počakajte dve sekundi in nato skušajte izreči en stavek. Tako govorimo, kadar imamo blokado in nam po njej vseeno uspe spregovoriti nekaj besed. Ob tem se izredno utrudiš, izčrpaš. Zdaj pa to ponovite desetkrat ali dvajsetkrat. Počutili se boste natanko tako kot človek, ki jeclja.

Jecljanje je še vedno zelo nerazumljeno področje, lahko bi dejali, da je tabu tema. Tema, ki se o njej zelo malo govori, piše. Tematika, ki ne obstaja, a še kako obstaja. Zaradi nerazumevanja, nestrpnosti med vrstniki,  se ne glede na starost sprožajo različne travme, stresi, posledično bolezni (depresije, nervoze, nevroze, izčrpanost, pregorelost, čiri na želodcu in kamni v ledvicah in žolču itd...).

Zaradi nerazumevanja, neznanja, nastanejo diskriminacije med ljudmi. Sam sem šel skozi vse oblike diskriminacije, zapostavljanja, ignoriranja, zavračanja, zasmehovanja, psihičnega in verbalnega nasilja. Kako se počuti posameznik, ki gre skozi vse te oblike diskriminacije? Lahko izgubi voljo do življenja, vda se v usodo, saj nič ne morem narediti, ali pa se sooči s težavo, ki mu jo prinaša jecljanje. Kot otrok sem bil večni optimist. Nisem se vdal v usodo, temveč sem ves čas iskal, kako težavo razrešiti. 

Imel sem še dodatno težavo govora, manjkali so mi šumniki (š,č,ž), ki sem jih po trdem delu osvojil in začel izgovarjati. V obdobju učenja šumnikov (sidranja le teh v možgane) sem bil mesec dni brez govora, tako, da dobro poznam, kako je biti nem, brez možnosti govora, pogovora. 

Odnosi med vrstniki znajo biti včasih izredno kruti, ponižujoči in zelo težavno neprijetni. Otrok se ne zaveda svojega ravnanja, saj ne more vedeti, znati, saj ga ni nihče podučil, ker tudi odrasli ne vedo in ne znajo, kako ravnati z jecljavci. 

Zašel sem v mučne situacije na poštnih uradih, v uradih nasploh, na carinah,  pri iskanju  zaposlitve, na sodišču, v partnerskem odnosu, odnosu med vrstniki, ko je bilo treba govoriti.

Prisotnost jecljanja zelo bistveno vpliva na možnosti zaposlitve, pri najemu stanovanja in še drugje.  

Dejstvo je, da izpolnjuješ pogoje za zaposlitev le do trenutka, ko spregovoriš. Od tega trenutka dalje pogojev kar na lepem ne izpolnjuješ več. Diskriminacija privede do zaposlovanja na nižjih delovnih mestih kot so fizična dela za tekočim trakom, v skladiščih, v gradbeništvu, komunalnih podjetjih... S tem se predsodek, da smo neumni, nesposobni, neambiciozni, leni  da hitro obupamo, le še utrdi. Od človeka, ki jeclja, skladno z družbenimi pričakovanji in predsodki, skorajda nihče ne pričakuje, da bo postal znanstvenik, zdravnik, profesor, uspešen podjetnik, arhitekt, igralec….

Med ljudi, ki jecljajo ali so jecljali, sodijo mnoge znane osebnosti, ki so delovale na najrazličnejših področjih in so s pomočjo znanja in talentov pustile globok pečat. Jecljajo oz. so jecljali Charles Darwin, Isaac Newton, Vladimir Iljič Lenin, Winston Churchill, Theodore Roosevelt, Thomas Jefferson, George Washington, Ezop, Lewis Carroll, Cervantes, Vergil, Klavdij, Julij Cezar, Demosten, Napoleon, Julia Roberts, Jane Seymour, Samuel L. Jackson, Rowan Atkinson, Anthony Quinn, Bruce Willis, Nat King Cole, Bo Jackson, Tiger Woods, Earl Harley, monaški knez Albert,  Aristotel. To je samo nekaj znanih in uspešnih oseb, ki so imele težave z govorom. Seznam je v resnici mnogo daljši. 

Odziv ljudi na jecljanje je raznolik. Eni se odzovejo z zasmehovanjem, porogom, zaničevanjem, odbijajoče, neprijazno, drugi pa včasih s pretirano vljudnostjo. Prav nič nenavadnega ni, če se sogovornik začne smejati in oponašati govor, v smehu zastavljati vprašanja kot: »A ne znaš govoriti normalno?« Ljudje mnogokrat zmotno mislijo, da se samo malo norčujemo in v resnici znamo jecljavci normalno govoriti. Med najbolj znane fraze sodi sledeča: »Ti se najprej nauči govoriti, potem se oglašaj.« Ne glede na ravnanje drugih, se od nas pričakuje, da bomo vse to mirno sprejeli, celo opozorjeni smo, da drugim ne smemo zameriti, ker »tako pač je, hec mora bit.

Človek, ki jeclja, ne potrebuje vsiljene pomoči, pač pa sogovornikovo potrpežljivost, da v miru pove, kar želi. Tega marsikdo ne razume ali noče razumeti, saj bi s tem porušil prepričanje, da smo nebogljeni in potrebni pomoči.

Sam sem prehodil težko in naporno pot iz obdobja teme, kaosa, v katerem je vladala težka oblika jecljanja. Tema je bila dolg tunel, ki je imel na koncu medlo luč. Prehodil sem to temačno pot in uspel izboljšati govor do te mere, da sem razumljiv in jasnejši. Drži, da sedaj še večkrat jecljam, a poudarim še enkrat, da sem sedaj mnogo razumljivejši. Ob takšnih prilikah se pošalim na svoj račun, da sem bil v preteklosti pravi mojster v jecljanju, da je sedaj prava melodija v primerjavi s prej. Zadovoljen sem z napredkom in hkrati vem in sem prepričan, da bom v bližnji prihodnosti govoril enako kot vsi normalni ljudje, z tekočim govorom v vseh situacijah.

Prepričan sem, da je možnost za vsakega, ki jeclja, z delom na sebi, zaupanjem vase in vztrajnostjo, doseči lep, tekoči, čisti govor v vseh situacijah. Sam sem opravil različne terapije. Logopedske vaje pri logopedinji,  hipnoterapije, psihoterapijo, obisk psihiatrov,  branje na glas, iskanje samega sebe, regresoterapijo, masažo zatilja itd. 

Težave

Prijatelja, oba rejca pisčancev, se pogovarjata o vsakdanjih težavah. 

A: A ti gre dobro ? 

B: Iim...im...imam e..e.en p.ppp.problem (jeclja). 

A: Vem, težko govoriš... 

B: N..n..nn..ni to. 

A: Kaj pa ? 

B: V...veš, da i..im..imam do..doma ti..tisoč piščancev...

 A: Ja in... 

B: N...no i..in jaz ji..jih vsak ve..večer go.go..gonim spat... 

A: Pa... 

B: N...no, vsi gre...gredo sa..samo e..eden no..noče i..in jaz p..ppp...pravim te..temu: Ma, pe..pejt u pi...pi...pi...pi... In vsi se se vr...vrnejo ven na dvorišče!