Otroci potrebujejo brezpogojno ljubezen

26.11.2019
Otroci potrebujejo brezpogojno ljubezen Foto: Pexels.com

 

Da bi starši iz otroka »naredili« samozavestno in odgovorno, ljubečo osebo, mora imeti majhen otrok izpolnjene tele tri izjemno pomembne postavke: brezpogojno starševsko ljubezen, sprejetost našega »mladička« točno takšnega kot je ter oblikovanje varnega zavetja v družinskem okolju.

Nekateri starši vneto pravijo, kako imajo njihovi otroci na metre različnih dragih cunjic in na tone igrač, ki pa ne pomenijo otroku nič v primerjavi s tem, kar želi prejeti od staršev – torej izpolnjene zgoraj naštete tri otrokove potrebe. In seveda čas, pozornost, skrb, nego, igranje ter meje in dogovore, ki jih otrok potrebuje za varno raziskovanje okolja. Vedno povem, da svojo hči neizmerno in brezpogojno ljubim. In ji zato dajem trdne meje, v okviru katerih se lahko varno in zdravo razvija. Očitno deluje, saj sem sedaj mama sedemnajstletnice, ki postaja razmišljujoča, inteligentna, sočutna, samozavestna in odločna mlada ženska, ki ve, kaj si želi in česa noče, ter zna to tudi na primeren način sporočiti okolju. Tudi meni, ki se včasih tudi lovim v svoji starševski vlogi, saj mi hči zna povedati kakšno modrost, ki smo jo mi odrasli nekako po poti življenja izgubili. In to mi zopet potrdi, da je potrebno naš naraščaj dobro poslušati, ko nam hoče nekaj dopovedati.

Kako naj torej damo otroku našo brezpogojno ljubezen, če je mi sami nikoli nismo prejeli?

Smo v stiski, ker jo želimo naprej delegirati otroku, a ne vemo, kako, saj nimamo izkušnje s tem. Namreč, mnogi starši kot otroci niso bili deležni ljubeče vzgoje, ki bi vključevala elemente brezpogojne ljubezni. Bila je bolj vzgoja trde roke, zlorab, morebiti nasilja različnih oblik, alkohola (ki je zelo pogost vzrok bolečim izkušnjam), ignorance otroka in podobnih zloveščih oblik vzgojne zanemarjenosti, s katero se sedaj odrasla oseba bori in po navadi želi biti boljši starš, kot so bili njihovi starši. Sicer je tudi res, da nekateri starši nehote ponovijo vse vzorce svojih staršev in tako nadaljujejo generacijsko »prekletstvo«. Upam, da ga bodo znali prekiniti pravočasno ter omogočiti novim generacijam bolj ljubeče družinsko okolje.

Saj poznate tisti žalosten stavek: »Mene ni moj oče/mama nikoli pobožal/a in stisnil/a k sebi, zato jaz ne vem, kako pobožati in objeti svojega otroka«. To je za marsikoga zelo težko, saj nima osebne izkušnje in je zaznamovan s pomanjkanjem ljubeče pripadnosti. A vseeno bom trdila, da se to lahko z ljubeznijo do sebe spremeni.

Namreč, ko sebi damo oziroma k sebi usmerimo svojo lastno brezpogojno ljubezen, postajamo bolj nežni, ljubeči, trd in na videz brezsrčen oklep se začenja topiti. Vztrajajmo pri odločitvi, da se sprejmemo in ljubimo. Da, to je odločitev! In odločimo se, da sprejmemo tudi vse lastne pomanjkljivosti in napake. Odločimo se, da gremo kljub notranjim oviram in bolečini naprej, k lastni ljubezni. Jeza in razni izgovori nam ne pridejo več na pamet, saj smo usmerjeni k ljubeči pozornosti, do sebe in do drugih. Tako bo tudi otrok deležen vaše ljubezni. Začel se bo tudi sam odpirati. »Prekletstva generacij« bo tako z vašo odločitvijo konec. Na takšen način se lahko začenja novo obdobje ljubečih odraslih, ki jim bo samoumevno svojim otrokom predati brezpogojno ljubezen. Menim, da se zelo izplača!

Melita Kuhar  univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica