Dotik je čustvena hrana

Moč dotika

Dotik je naše čutilo, ki ga občuti koža. No, koža pa je naš največji organ, saj pri povprečno visoki osebi meri kar dva kvadratna metra in ima težo do deset kilogramov! Koža je najbolj vsestranski organ, ščiti nas pred okolico, pred temperaturnimi razlikami, pred umazanijo, obenem je senzibilna in občutljiva na dotik.

Ko se rodi otroček, se s starši povezuje preko direktnega dotika, koža na koža, še zlasti takšno pestovanje potrebujejo prehitro rojeni otročki, ko jih dotik mamine ali očijeve kože pomirja, slišijo utrip srca, počutijo se varne in tako lahko tudi hitreje napredujejo v svojem razvoju in velikosti.

Ko se otrok udari, mu kot starši popihamo mesto udarca, potolažimo in dvignemo v naročje. Ko je otrok tudi sicer v stiski, ga objamemo, zaščitimo s svojimi rokami, ki jih ovijemo okoli našega ranjenega ali prizadetega mladička. Tako mu sporočamo skozi telesno govorico, da ga čuvamo in pazimo ter da se mu ne bo nič več pripetilo. Takšna neverbalna sporočila so res zelo pomembna za zdrav osebnostni in čustveni razvoj otroka, ko tudi skozi iskrene in tople objeme začuti pripadnost in varnost družini.

Spomnim se, ko me je mami kot otroka vsak večer pred spanjem močno objela, da me je kar zabolelo in mi zašepetala, da me ima rada, ko sem zacvilila, da me je preveč objela. In sva imeli takšen cvileč obred s polno ljubezni vsak večer. Mi še danes ta njen dotik ogromno pomeni, ker sem takrat začutila njeno materinsko ljubezen pa četudi je bila skozi dan zahtevna in stroga mama.

Dotiki so čustvena hrana, res v to verjamem. Ko se ljubeče stisnemo k drugi osebi, se nam zniža krvni tlak, zniža se frekvenca bitja srca, umirimo se, izločajo se hormoni sreče, počutimo se sproščene in brez stresa. Pogosto opazujem sebe, ko se z mojo mlado damo stisneva v res noro dober objem poln ljubeče pripadnosti, ko imava obe srčni čakri poravnani in ena na drugi, kako tako objeti vztrajava po nekaj minut in kako srečno nasmejani potujeva naprej v naslednje trenutke. Ali ko iz srca objamem svojo stranko po koncu svetovanja. Čutim njeno bolečino ali strah, a ko se objameva, vse to nekako spuhti, vsaj takrat, tisti hip se zdi, da je vse prav točno tako kot je.

Rada se objemam s svojimi prijatelji in prijateljicami. Se počutim varno v teh odnosih, lepo mi je. In rada objamem svojega moškega. Se skrijem v njegov objem. Objeti sočloveka v stiski, je velik korak, sploh v naši rahlo egoistični kulturi oziroma če hočete v tradicionalnem umevanju, da je vsak svoje sreče kovač. Pa kar sami pomislite in si priznajte, da vam paše objem vam mile osebe.

Seveda obstajajo posamezniki, ki ne prenesejo dotika druge osebe. Gabi se jim telesni stik ali pač ne želijo stika svojega telesa na telo drugega. V podobno zaprti kategoriji, vsaj kar se dotikov tiče, so naši najstniki, kar sovpada z njihovim telesnim in spolnim razvojem, ko jim je bedno se dotikati ostalih članov družine, ker smo starši pač tečni in smotani, gremo jim na živce plus enako velja za sorojence. Orientirani so na razvoj svoje spolne identitete in v tem obdobju smo ostali člani družine moteči. K sreči se to z razvojem in prehodom v adolescenco in proti odraslosti večinoma spremeni in spet odraščajoči posameznik začuti potrebo se stisnit v varni objem mame in očeta. No seveda to velja pri normalno funkcionirajočih družinah, v katerih prevladuje privržena in ljubeča klima med družinskimi člani.

Torej, da povzamem. Dotikajmo se sebe, dotikajmo se sočloveka. Kot je že dr. Sanela Banović lepo znala poudariti, da nekaj objemov na dan prežene ‘dohtarja stran’. To še kako velja, kar sami pomislite, kako pogosto se objamete? Bi se več krat, če bi upali pristopiti k drugi osebi? Pogrešate objeme, dotike?