Česa starši ne bi smeli povedati svojim hčerkam

23.04.2020

 

 

Mnogi starši včasih osorno kritizirajo svoje otroke ter s tem žalijo njihovo osebnost. Menijo, da jih bodo tako naučili, naj bodo manj površni, nemogoči in naporni. S tem oblikujejo nizko samopodobo lastnih otrok, ki bodo imeli pozneje v odrasli dobi velike težave z vzpostavljanjem zdravih medsebojnih odnosov. Predvsem imajo težave z lastno vrednostjo ženske, zato danes zapis velja za vse hčerke, ki bodo nekoč odrasle v dame.

Zbrali sem nekaj napotkov,  česa naj starši ne rečejo svojim hčerkam:

1. Malce si premlada za to.

S tem se žali odgovornost deklice, ki že od malih nog ve, kaj bo, ko bo odrasla. Namesto očitka ji ponudite podporo pri raziskovanju odnosov in njenih želja, zaupajte ji, se z njo pogovarjajte in delite svoje izkušnje.

2. Znižaj svoja pričakovanja.

Namesto tega ji povejte, naj se trudi, spoznava tudi težje plati odraščanja in da so porazi in neuspehi tudi del majhnih zmag in življenja. Da ni konec sveta, če dobiš slabo oceno v šoli ali če te je razočarala prijateljica.

3. Tratiš svoj čas.

Starši pogosto delamo to napako, da ne dajemo možnosti svojim otrokom, da pač enostavno tratijo čas, da so otroci ali pozneje najstniki, ki imajo svoje ideje, ki niso najbolj zrele ali pametne. Lahko jim pokažete, da jih razumete tako, da jim poveste, da zaupate njihovi presoji ali ideji, pa vendar, da želite, da skupaj ovrednotite nadaljnjo odločitev. Starši vseeno imamo nekaj več izkušenj, kajne?

4. Tole bom naredila namesto tebe.

Huh, nikar. Vem, starši smo zelo hitro preveč zaščitniški in menimo, da otroci nič ne znajo ali zmorejo. Napaka! Kako naj se torej otroci naučijo, kaj zmorejo? Tudi napake so pomemben in sestavni del odraščanja, do katerih pa ne pride, če starši vse naredijo namesto otroka ali najstnika. Otrok ostane preveč odvisen od starša in ne razvije zdrave komunikacije in sposobnosti sodelovanja.

5. Poglej sosedovo punčko, kako je pridna.

Ne primerjajte svojega otroka s katerimkoli drugim. Vaš otrok, vaša hči je edinstvena, posebna, pač vaša. Ko primerjamo otroka s kom drugim, v njem oblikujemo vedenje, da ni zadosti dober za svoje starše. Pozneje se to izraža v različnih deviantnih vedenjih in iskanjih pozornosti na nezdrave načine, saj najstnik doživlja starše kot tiste, ki jim ni mar zanj in njegove bolečine. Ker ni tako čudovit, deloven, priden in nasmejan kot sosedova Mojca ali Gašper.

 

Melita Kuhar  univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica