Starševska ljubezen
Prepričana sem, da je marsikdo med vami prepričan, da se lahko otrok pokvari ali preveč razvadi, če se mu daje veliko starševske ljubezni, stiskanja v objem in lupčkanja. K sreči so ti starodavni časi pri mnogih starših novejših generacij že preživeli in se dobro zavedajo, da otrok potrebuje neskončne količine ljubezni, dotikov, pogledov, pozornosti, objemov in ljubečih besed podpore in pripadnosti.
Sama menim, da smo starši dolžni otroku dajati vse zgoraj opisano, saj je naš, spočeli smo ga in rodile smo ga, zato je edino zdravo za tako starše kot otroka, da dobi močno zdravo starševsko ljubezen. Evo, poudarjam »zdravo«. Zakaj?
Opažam, da novodobni starši resda izkazujejo ljubezen, pogosto skozi materialne luksuzne stvari, ki jih dojenček ali otrok potrebujeta ali pač ne, jih ima polno otroško sobo in je zmeden ob poplavi prevelikega števila igrač, ki se jih v nekaj minutah naveliča.
Starši hočejo otroku v vsem ugoditi, ga obdajo s preveliko zaščito in s premalo mejami.
Tako je, otrok od približno enega leta ali leta in pol naprej potrebuje natančna navodila kaj sme in česa ne, torej kaj je dovoljeno. Na kratko povedano otroku izkazujmo ljubezen in razumevanje, zaščito in podporo, na drugi strani pa postavljajmo zdrave okvirje kaj se mu dovoli ter smo starši pri tem res dosledni.
Vedno znova opazujem starše pri meni v Svetovalnici, kako so ponosni na svojega otroka, ki mu vse dovolijo in ne razumejo, da so podložniki in sužnji tri ali štiriletnika, ki se zmrduje nad vsem, vse hoče imeti in vse dobi. Potem starši ne zmorejo več, kričijo in eno in isto ponavljajo tudi po desetkrat, iz nemoči lahko postanejo agresivni, a otrok ne razume, zakaj so naenkrat tako ‘popenjeni’. Če pa mu je bilo še kako minuto nazaj vse dovoljeno.
Pomembno je, da otroku dajemo zdrave in otrokovi starosti in razvoju primerne omejitve ter se jih dobesedno držimo in nas ne smeta omajati jok in čustveno izsiljevanje otroka, ki bo seveda poskusil vse, kar zna in zmore, da bi dobil kar si je zamislil.
No vidite, na tem izpitu doslednosti padejo mnogi starši, ki rajši popustijo izsiljevanju svojega mladiča, da bo ja mir v bajti, kot da bi z doslednostjo pokazali otroku, da ste vi šef in da se ne boste premislili, saj vendarle vi kot odrasla oseba veste, kaj je za vašega triletnika zdravo in primerno.
Če niste dosledni, kaj sporočate mali brihtni bučki?
Da vas ne jemlje resno, da če bo le dovolj dolgo pritiskal na vaše živce, do dobil svoje.
Kot odrasli ljudje vemo, da v življenju ne moremo vsega dobiti in imeti. Ali pač? No, meni se zdi, da nam nič ne pade kar samo z neba, torej bi bilo fino, če o tem že zgodaj začnemo trenirati tudi našo čudovito in pametno mularijo, ki točno ve, kako nam stopiti na živce, da ali eksplodiramo in neprimerno drakonsko ravnamo ali da jim pač v vsem popuščamo in jih tako razvajamo v njihovem otroškem zavedanju, da mora vse biti po njegovo, torej po otrokovo. No, to je tlakovana pot v pekel, kjer imamo sicer dobre namene.
Svetujem, da smo do otrok iskreni in se na prvem mestu sami držimo omejitev, ki mu jih damo.
In da ste vedno vi sami zgled.
Omejitev je na primer, da gremo vedno dosledno čez cesto na semaforju pri zeleni luči in ne vlečemo otroka čez cesto kar sredi ulice, ker nam je tako lažje in bolj enostavno, kot narediti 50 metrov do semaforja. A vidite, kakšen banalen primer je to, a izjemno življenjsko pomemben! Če otroku vedno znova pokažemo, da se prečka cesto previdno ob zeleni luči za pešce, bo tako tudi sam vedno ravnal. Če pa mu pokažemo nedoslednost in gremo kdaj na semafor, pogosto pa tudi ne, ga naučimo, da pravila pač zanj ne veljajo in bo tudi sam prečkal cesto, ko bo hotel, ko bo večji in bo sam hodil po cesti. Kdo bo kriv za morebitno nesrečo? Voznik, najstnik, ki je navajen, da je ves svet njegov ali starš, ki ga je tega z lastnim nespametnim zgledom to naučil?
Torej bodite ljubeči, a z doslednimi omejitvami. Pogumno.
Melita Kuhar univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica