Verjetno še niste slišali za »l’esprit de toilette«, čeprav ta fenomen zagotovo poznate in ste ga že velikokrat doživeli. S to frazo sem namreč poimenovala pojav, ko v toaletnih prostorih med opravljanjem male potrebe dobimo genialna spoznanja v povezavi s pogovorom ob mizi, ki smo ga morali prekiniti zaradi že navedene male potrebe. Ali po domače: to je tisto, ko te na wc-ju med lulanjem prešinejo res fenomenalne ideje, argumenti ali rešitve in komaj čakaš, da se spet vrneš v družbo, da jih s tem seznaniš. Seveda to velja le v primeru, če nisi že tako alkoholiziran, ali po domače pijan, da vse te genialnosti pozabiš še preden potegneš vodo, si umiješ roke in narediš selfija.
Zelo je pomembno, da ob povratku iz wc-ja zavpiješ »»Evo, imam ga! L’esprit de toilette! Poslušajte …« še preden se približaš mizi. Ta vzklik pomaga pri tem, da vsi prisotni takoj nehajo govoriti in ti prisluhnejo, saj vedo, da ima »l’esprit de toilette« prednost pred kakršnokoli drugo mislijo. Prisluhniti morajo tudi zato, ker se ve, da na wc-ju neizogibno gledamo resnici direktno v oči. Kar na wc-ju pomisliš ne more biti fejk. Lahko je faj, fuj in fej, ne more biti pa fejk. Je čista resnica, s katero te stvarstvo obdari, da nekajurna gostilniška filozofiranja vendarle dobijo nek globlji smisel.
Takoj, ko sem sedla na školjko me je prešinilo: »Zakaj pa bi sploh kdorkoli od nas pripovedoval, kako smo se spoznali z Gajo in Jurijem (Hajrom), če lahko to povesta sama. Od kar se poznamo – kmalu bo tretja obletnica poznanstva – jima v naših druženjih ni uspelo priti do besede. Nista uspela dokončati niti enega edinega stavka, ker ju vedno nekdo iz te nore druščine prekine. Naredimo temu konec. Naj ju nocoj razveselim s to gesto, ko bosta lahko govorila, saj so si ostali čez usta poveznili čudovit in čaroben roza in srebrn lepilni trak. Zdaj sta verjetno že parkirala motor in se pridružila predstavnikom človeške vrste, ki slišijo na ime »glupim imbeciliusom et clausit os eius cum selotejpum”. O, kakšen blažen mir mora biti zdaj pri mizi. Moram pohiteti, da se vsaj malo naužijem tega rajskega občutka.« Med brisanjem rok sem si še enkrat odločno potrdila: »Da! Gaja in Jurij (Hajro) bosta govorila, mi bomo pa poslušali!«, potem, ko sem se pogledala v ogledalo, pa sem si še bolj odločno rekla: »Tipu ob oknu pa bom neopazno-opazno položila vizitko na mizo. Upam, da me pokliče prej kot v pol ure, res se mi je zahotelo nove avanture.«
Ko sem stopila ven iz toalete me je od presenečenja skoraj katapultiralo na Trbveljski dimnik (baje je to še vedno najvišja stavba v Sloveniji? A me lahko kdo apdejta?) V glavi se mi je zavrtelo kot bi bila prvič na Večerji na zajli. Pri mizi ob oknu sta stala Gaja in Jurij (Harjo) in se živahno pogovarjala s tipom. »Kaj za vraga pa se imata za pogovarjati s tem tipom, ki naj bi vsak hip postal moj nov, upam, da vroč ljubimec??« Hitro sem pogledala proti naši mizi in vsi po vrsti so pridno sedeli z lepilnim trakom na ustih, le Millan, naš zdravnik brez meja, je glasno srkal pijačo po slamici in čakal, da pridem ter dam znak, da lahko začne pripovedovati štorijo z obale. Vizitko, ki sem jo imela pripravljeno v roki sem diskretno zatlačila v dekolte.
»Heeeeeeej, kjestiiiii?« – je vzkliknila Gaja. Vsa evforična od veselja je kot tigrica skočila vame kot da se nisva videli 3 leta, ne pa 3 ure. Objela me je tako močno, da sem začutila, kako so se mi premaknila prsna ali torakalna vretenca (vertebrae thoracicae). To mi ni všeč, že zato, ker me zaradi nekaj tedenskega pomankanja seksa bolijo tudi ledvena ali lumbalna vretenca (vertebrae lumbales). Zadnje čase sem premalo na vseh štirih, premalo dvigam noge, premalo jaham, preveč sedim, preveč pišem, preveč pljuvam po svetu okoli sebe. Ne čudi me, da se počutim kot Žižek. In ravno zdaj, ko sem hotela poskrbeti zase in za svojo kondicijo sta se te dva nalimala tukaj. »Za kazen bo štorijo vseeno pripovedoval Millan, Gaja in Jurij (Hajro) pa naj se še malo namučita, preden bosta prišla do besede.« – sem v svoji glavi slišala še zadnje odmeve »l’esprit de toiletta«.
»Misha, pridi, da ti predstavim mojega bratranca Tugomirja.« – mi je z roko pomahal Jurij.
»Me veseli, lahko me kličeš Mirko.« – mi je s privlačnim nasmeškom in s karizmatično gesto ponudil roko v pozdrav Tugomir. Moški, ki je še do pred kratkim deloval osamljeno, izgubljeno in žalostno. »Omojbog! Obožujem takšne moške, ki navzven izgledajo kot dobro zaprta konzerva, ko jih odpreš so pa sočni in strastni!« – je odmevalo med mojimi križnimi vretenci, ki so zrasla v enotno kost (os sacrum.) Tako močno in globoko sem začutila njegovo energijo.
»Me veseli, jaz sem Misha. Kaj pa veš! Mogoče te bom čez čas namesto Mirko, klicala kar Miško.« Pogledala sem ga zapeljivo, s priprtimi očmi, nato pa nadaljevala nagajivo, s široko odprtimi očmi in konkretnim predlogom: »Kaj pa, če se nam pridružiš, Mirko? Tam je naša druščina in nocoj se bomo spominjali, kako smo spoznali najprej spremljevalko tvojega bratranca, potem pa še njega! Kaj praviš?«
»V čast mi bo.« Iz njegovega priklona je zavel neverjeten mir. »Jojjj, ne. Ljubi Mirko, sploh ne veš, v kaj se podajaš. Ko jih boš spoznal si boš zaželel, da te – ne glede na tvoj pravi poklic – nemudoma vpokličejo za častnika v najbolj oddaljena vojna žarišča.« – sem pomislila, glasno pa vprašala: »Sta s Hajrom bratranca po mamini ali očetovi strani?« »Hajro??« – se je mirno začudil moj Mirko. Moj novi ljubimec, s katerim sva na isti valovni, to zdaj lahko že z gotovostjo čutim. Na videz miren, v postelji divji konj. »Oprosti, mislila sem Jurij. Ampak včasih mi uide, ker ga tako ljubkovalno kliče njegova Gaja.« – sem se zasmejala. »Hahahahha, duhovito! Ko je bil majhen smo ga spraševali, kaj boš, ko boš velik in vedno je izstrelil »Bosanc!« S tem je mislil, da bo gradbenik. No, evo! Pa se je njegova želja uresničila vsaj, kar se imena tiče!« – me je čedalje bolj navduševal Tugomir.
»No, tudi v postelji je kot pravi Bosanček, a ne, Hajrič, srček?« – se je začela Gaja obešati po Juriju. Gaja je definitivno malo mlajša verzija naše Majli. Čez nekaj poglavij se boste nedvomno strinjali z mano glede tega.
Ko smo prispeli do mize, sem glasno rekla: »Druščina, to je Mirko, Jurijev bratranec. Kar ostanite tako lepo tiho, se mu boste že potem predstavili. Zdaj pa sedimo vsi in naj Millan začne s pripovedovanjem.« Poskrbela sem, da je Mirko sedel poleg mene, udobno sem se namestila in dala Millanu znak, da lahko začne.
Millan, naš ginekolog brez mej je najprej srknil malo bevande, jo požvrkljal po ustih, pogoltnil in z najbolj radijskim glasom, kar jih je možno slišati na naših tleh, začel s pripovedjo.
»Ko smo se vsi namestili v apartmaje, sem se odločil, da se malo spočijem od vožnje in se malo sprehodim. Priznam, da ni lahko biti vaš prijatelj. Kar veliko energije gre, da se izboriš za svojih pet minut med vsemi vami egoti, hahahahha! Štefan, ti si seveda izjema. No, Misha, pa tudi ti si že kar napredovala, moram priznati, da pogosto pomislim, da si skoraj razsvetljena. S poudarkom na skoraj!«
Millan mi je pomežiknil. Spomnila sem se, da sva si nekoč bila všeč, ampak hvala bogu, zgodba na obali je dobila druge razsežnosti. Naj vam zgolj v vednost in osrečevanje zaupam, da mi je Andreja takoj, ko smo prispeli na obalo priznala, da se je zaljubila v Millana. To je zame bila olajševalna okoliščina, saj mi ni bilo do tega, da se zapletem z Millanom.
»No, in ko sem se po približno eni uri vrnil v apartma, je nekdo potrkal na moja vrata. Odprl sem, misleč, da je nekdo od vas, a na vratih je stala mladenka, ki me je s solzami v očeh vprašala, če sem res zdravnik.«
»Kako pa veš, da sem zdravnik? – sem jo začudeno pogledal.
»Slišala sem vas, ko ste se prej na parkirišču pogovarjali po telefonu. Sledila sem vam do sobe, zbrala pogum in potrkala na vrata. A ste res ginekolog?«
»Ja, res sem ginekolog. Kaj pa je? Zakaj si objokana?«
»Aaaaah, kaj naj vam rečem! Vse kaže, da mi jo je Saturn spet zagodel. Že nekaj let mi deli takšne lekcije, da res nič ne razumem. Ni bilo dovolj to, da sem dva dni nazaj kupila preveliki vibrator, zaradi katerega še danes težko hodim. Prej sem šla jahat mojo kobilo in veste, kaj se je zgodilo? Žrebec je kar preskočil ograjo in se zapodil na mojo kobilo, da sem od strahu, da me ne bi pomendral skočila s kobile in imam občutek, da sem si pri tem zlomila trtico. Po moje imam tudi počeno medenico pa zvit gleženj. Ste tako prijazni, da me pregledate, ker res ne bi šla rada na urgenco.«
Povprašal sem jo po imenu, rekla je, da jo kličejo Gaja in predlagal sem ji, da leže na posteljo, da jo vseeno pregledam, preden jo odpeljem do urgence. Vztrajal sem, da morava na urgenco, Gaja pa je ves čas prosila, da samo to ne. Mislim, da mi ni uspelo niti sleči njenih hlač, ko so se sunkoma odprla vrata od omare in iz nje je planila ven Andreja.
»Kaaaaaaj? To je najbolj beden izgovor, ki sem ga kdajkoli slišala v svojem lajfu! Kakšen vibrator?! Kakšne kobile in konji in medenice in trtice?! Prasica mala, kar priznaj, da hočeš spati z mojim Millanom! Ma, kaj spati! Hočeš ga naskočiti! Pofukati! Oooo, ti mala lajdraaaa«- je vpila Andreja.
»Prosim? Od kdaj sem pa jaz tvoj?« – Prijel sem Andrejo za ramena in jo malo stresel.
»Aaaaaaaa, oprosti, ušlo mi je, ampak jaz mislim, da sem se zaljubila vate!« – je iskreno in naravnost povedala naša kavbojka Andreja. In to je bil najsrečnejši trenutek v mojem življenju!«
Millan se obrnil k Andreji in ji poslal zračni poljub.
»Ffffffffffffffffff« – se je zasmejala Andreja. No, tako je bil slišati njen smeh skozi luknjo na lepilnem traku, ki jo je naredila zato, da lahko vmes vsaj pije po slamici, če že govoriti ne sme.
»TIME OUT!« – sem naznanila. »Na to se pije! Dajmo, naročimo eno rundo, dajte si lepilne trakove dol, saj ste pridni in verjamem, da boste še naprej dovolili, da nam Millan do konca pove, kaj vse se je dogajalo tistega septembra leta 2016.« Vsi po vrsti so močno prikimali, jaz pa sem se obrnila k Tugomirju in ga vprašala: »Mirko, kaj bi pa ti srknil? Upam, da kakšen long drink. Za kratkega nimava časa.« Nikoli ne bom pozabila njegovega pogleda. Ampak to je že zgodba za neko od prihodnjih poglavij. V naslednjem se nadaljuje zgodba o tem, kako smo se spoznali z Gajo in Jurija (Hajra). Verjemite, da bo zelo zabavno, zato bodite spet z nami.
Misha la Fontaine → Skoraj prepovedano