Verjamem – Ester Mikolič

Vedno znova ugotavljam, da je vedno najtežje opisati sebe. Kljub temu, da poznam svojo astrološko karto do potankosti, je še vedno to zame izziv. Rodila sem se kot najmlajši otrok v zelo skromno družino. Odraščala sem ob starših, ki sta se kot mlad par borila za svoj obstoj na tem čudovitem planetu, borila sta se za boljši jutri in imela ogromno preprek na svoji poti. Želela sta ustvariti boljše pogoje zame in za brata, da nama ne bo potrebno prehoditi tako težke poti kot njima. In lahko z gotovostjo trdim, da jima je uspelo.
Moj brat je kot otrok zahteval veliko pozornosti in discipline, pa ne zato, ker ne bi bil pameten ali nagajiv, ravno nasprotno. Zelo je nadarjen, vendar kot je že znano šolski sistem, predvsem takratni ni bil in še danes ni prilagojen možganom fantkov, ki potrebujejo ogromno gibanja, motivacije in različnih aktivnosti. Posedanje ob učbenikih, dolgi spisi brez odmora definitivno ne podpirajo razvoj možganov, predvsem pa ne dečkovih. Poleg ostalih skrbi, ki sta jih imela starša, se je mama veliko ukvarjala z bratovo šolo, zato sem sama poskusila biti čim bolj neopazna in nisem želela vzbujati dodatnih skrbi. Postala sem »pridna punčka«, ki ni zahtevala preveč pozornosti. Ker sta starša veliko delala sva bila z bratom tudi veliko sama, saj nisva imela babic in dedkov, ki bi nas popazili. V tem času sem doživela tudi spolno zlorabo fanta, ki je bil sedem let starejši od mene. Sama sem bila stara pet. Takrat nisem vedela, kaj pomenijo intimni predeli, nisem vedela nič o tej temi, kaj šele, da ni prav, če te nekdo otipava. Saj je pri meni šlo »zgolj« za otipavanje, tako sem se prepričala in tako sem verjela. Vendar sem se čez čas zavedala, da to početje ni bilo primerno, predvsem ne, če se to dogodi punčki stari pet let. To pusti posledice in travme s katerimi sem se soočala kasneje.
Skozi moje otroštvo sem opazovala veliko nezdrave komunikacije med mamo in očetom, predvsem zato, ker je oče ob vsakem problemu posegal po alkoholu, tako, da sem se že v ranem otroštvu srečala z odvisnostjo. Skozi odraščanje sem tudi sama pričela povzemati vse vzorce in prepričanja, ki so se lepila name iz okolice in sem nekako postala izoblikovana osebnost na podlagi okolja v katerem sem odraščala. Prišel je trenutek, ko nisem vedela kdo sem in kaj si želim početi, vedno sem bila v senci nekoga, vedno sem postavljala ostale na prvo mesto. Ko pa sem sama bila v stiski ni bilo nikjer pravega prijatelja, predvsem v zgodnji mladosti. Takrat sem tudi sama izstopila iz vloge pridne punčke in kakšno ušpičila svojima staršema. Predvsem so se pri meni dogajale burne reakcije in izbruhi jeze ter naval grdih besed, ki sem jih izrekla svojima staršema. Danes razumem, da drugače nisem mogla delovati, saj sem to kot otrok neprestano poslušala.

Ko sem postala najstnica se spomnim, da sem “trpela”, ker so vse moje prijateljice imele fanta, jaz pa sem bila samska. Danes se smejim na glas, ker končno znam uživati sama s sabo in sem neizmerno hvaležna, da se počutim takrat polno. Prišel je tudi zame čas prvega fanta in takrat sem dobila še dodatno življenjsko lekcijo, da se nimam rada in se ne cenim, saj sem dve leti bila v zvezi, ki je temeljila na laži, na koncu pa sem bila še prevarana. Vendar sem se ponovno pobrala in si rekla, da bom tudi to prenesla. Čez kakšno leto sem vstopila v novo zvezo s čudovitim partnerjem s katerim gradiva najino pot že štirinajst let, in če sem mogla pretrpeti toliko v prejšnji zvezi, da sem prejela tako nagrado bi to naredila še enkrat. Vendar se moja zgodba tukaj še ne konča. Po očetovi strani imamo zelo zahrbtno bolezen, ki se ji reče depresija in ta je žal naša zvesta spremljevalka odkar pomnim. Najprej skozi očetove prednike, ki so zaradi te bolezni naredili grozne stvari in danes še vedno domuje pri nas doma, saj spremlja mojega očeta že vrsto let. Z družino smo veliko poskusili, vendar smo se znašli pred bistveno prepreko, ko si oseba sama ne želi pomagati. Velikokrat je težko, in pride dan, ko se vprašam, zakaj je meni tega treba. Zanimivo je, da vedno pride isti odgovor. »Ker boš lahko s to izkušnjo pomagala ostalim.« Marsikdo si predstavlja, da je depresija bolezen pri kateri dobiš antidepresive in je to to. Seveda je tako, za nekoga, ki ima samo to bolezen, ko pa ima oseba še en kup ostalih psihičnih motenj in bolezni je zgodba malo drugačna. Težko je tudi, ker veliko ljudi ne razume in obsoja brez, da ima podlago za to. Zgodba je veliko bolj boleča in poglobljena, vendar ni namen tega zapisa bolečina, mogoče kdaj drugič ob kakšni drugi priložnosti delim več. Se je pa v tej moji bolečini rodila želja po študiju Psihologije, zato sem se tudi vpisala na fakulteto in pridno opravljam izpite, da bom lahko prejela dodatno znanje in vpogled ter s tem pomagala ostalim.

Če počasi zaključim kdo sem, sem v prvi vrsti zelo optimistična oseba, ki se zaveda svojih napak, vendar istočasno razume, da so vse napake bile potrebne, da sem danes točno taka kot sem. Hvaležna sem svojima staršema, saj sta zame dala najbolje kar sta lahko, vem, da me imata rada in sta dala svoj maksimum. Rada delim znanje, poglabljam se vase in raziskujem, največ raziskujem prav svoje lastno življenje, svoje reakcije in čustva. Imam čudovitega partnerja, ki mi stoji ob strani, ter eden drugega dopolnjujeva in gradiva drugačne temelje, želiva porušiti tiste, ki nama ne služijo in zgraditi svoje – lastne. S tem ne mislim, da so najini starši naredili karkoli narobe, oba sva jima neizmerno hvaležna, vendar razumeva, da tudi naši starši niso znali drugače, saj so odraščali v takih okoliščinah. Najbolj nehvaležno bi bilo, da »pljuvava v lasten krožnik« in ne narediva nič drugače. Midva sva se odločila, da ne želiva ponavljati napak naših staršev, ampak se od njih učimo, in mislim, da je to življenjska popotnica, ki jo lahko dava najini punčki.

To sem jaz z vso mojo prtljago.

Rada uživam s svojo družino in našo psičko Rubi. Obožujem naravo in vse kar je povezano z njo, noro rada sem v morju, lahko bi preživela ure in ure v njem. Prebiram razne knjige o osebno rasti, zadnje čase me navdušujejo knjige o delovanju možganov, saj me ta neverjetna kreacija zelo pritegne. Zelo me zanima nevrolingvistično programiranje (NLP) in mislim, da bo to naslednje izobraževanje, ki se ga bom udeležila.

Moje poslanstvo:

je v prvi vrsti biti dobra mama in dobra partnerka. Zame je največje darilo življenja, da sem lahko postala mama, saj sem že kot majhna punčka vedela, da bo to moje glavno življenjsko poslanstvo. Vedno sem rada skrbela za ostale in me je to neizmerno veselilo.

Če pa to za trenutek dam na stran je moje poslanstvo predvsem to, da ozaveščam ženske, da ni potrebno trpeti in biti v stiski. Želim, da skozi moj primer vidijo, da se da izkopati ven iz krempljev strahu in bolečine. Pomembna je osredotočenost in vztrajnost. Vzorci so zelo zakoreninjeni v nas in jih ni lahko izkopati, vendar je moč znotraj, mi smo tisti, ki odločamo ali se bomo zjutraj zbudili in imeli dober ali slab dan. Vedno gre samo za odločitve, kako bomo v svojem življenju reagirali na situacije.

Ljudem pomagam z osebnim in astrološkim svetovanjem.

Najprej jih poslušam, ker ljudje, ki pridejo na posvet želijo biti samo slišani, razumljeni. Vsak od nas ima vsaj en dar. Vsaka oseba je lepa, nihče od nas ni prišel slab ali hudoben na ta svet. Dojenček, ko se rodi je čist in iz njega sije sama ljubezen. Kdo torej tega dojenčka naredi manjvrednega, nesigurnega vase, kdo mu vsadi jezo, sovraštvo, negativno energijo? Okolica, ta okolica pa smo mi. In to želim v prvi vrsti prikazati ljudem, da oni niso manjvredni, da niso nesposobni, da niso neljubljeni, da niso grdi, ampak je to nekaj kar so pričeli verjeti, zaradi okolja v katerem so odraščali.
Prav tukaj se počutim močna in veliko poudarjam vzorce in prepričanja, ki so nastala v otroštvu. Glavne odnose zgradimo prav tam, v otroštvu z mamo in očetom. Ta odnos vlečemo naprej v šolo, med vrstnike, med prijatelje, med partnerske zveze itd. Ljudje se moramo zavedati, da je vsak od nas odgovoren za boljši svet, za boljši jutri, mi smo tisti, ki smo odgovorni za nadaljnje generacije in kakšen bo svet v katerem živimo. Vedno pa radi čakamo, da nekdo to naredi namesto nas, ker so nas naučili, da smo kot roboti. Žal pa je ravno to prihodnost, če se človeštvo ne bo prebudilo in pričelo odpirat energijo srca.

Ljudje se ob meni počutijo domače in sproščeno. Osebi dam vedeti, da sva enakovredni, da nisem nekaj več, ker je prišla k meni, ampak sem samo nekdo, ki ji lahko s svojimi izkušnjami preko pogovora pomaga odkriti čudovito moč, ki jo nosi v sebi.

Zakaj ravno astrologija?

Ko sem pričela bolj intenzivno delati na sebi, slabih pet let nazaj sem se sprehajala po domačem vrtu in se vprašala, kaj je moj namen na tej Zemlji, kako lahko jaz pomagam ljudem. Takrat se je kot strela iz jasnega pojavila beseda »astrologija«. Res nisem niti približno vedela, kaj to je, niti sanjalo se mi ni, kaj s tem početi, vendar sem, kot zdaj večina naredi, vtipkala besedo v »strica Googla« in ugotovila, da je to natančno tisto, kar me zanima.

Sama pravim, da je astrološka karta naš osebni zemljevid, je kot naš DNK. Tam je dvanajst energij (12 znamenj) s katerimi se lahko povežemo. Planeti so naši pomočniki, ki nas podpirajo na poti po kateri hodimo. Na Zemlji imamo svobodno voljo in izbiro in se zato lahko vedno odločimo, kako bomo delovali. Enako je pri astrologiji imamo lastnosti znamenj in planetov, ki dvigujejo energijo in tiste, ki jo znižujejo. Kot vedno je od nas odvisno za katero se bomo odločili. Je pa res, da smo kot otroci povzemali veliko od okolice in danes težje razumemo, kaj je naše in kaj ni. Zato je astrologija fajn, da oseba spozna, katere so njegove prednosti, slabosti, zakaj se mu določena zadeva ponavlja, iz kje izvira ter kako to odpraviti.

Velikokrat pa je težko pričeti vrtati vase, ker to boli. Ko pričneš raziskovati in odkrivaš plast za plastjo kdo si in zakaj tako deluješ je naslednja faza narediti nekaj drugače. Potrebno se je soočiti z resnico, ampak resnica je boleča. Enkrat, ko jo izveš si primoran narediti nekaj drugače, vse sile te vlečejo proti bistvu, proti centu, torej proti srcu. In ko to narediš, se vprašaš, zakaj tega nisi naredil že prej. Ljudje smo neverjetni.

Moj moto:

Nimam posebnega stavka, imamo pa vodilo, da v ljudeh vedno iščem pozitivne lastnosti, ker je na splošno preveč prikazanega kot negativnega, zakaj bi to delali še mi.