Andreja Robek Perpar: Šepet dotika, meditacijsko-masažni center

Andreja Robek Perpar: Šepet dotika, meditacijsko-masažni center

Sem Andreja, ena čisto navadna ženska, žena, mati, učiteljica, učenka in še marsikaj bi lahko naštela, saj vlog v življenju ene povprečne ženske res ne manjka, se strinjate? Sem prava radovednica in raziskovalka. V življenju me zanima 1000 in 1 stvar in vsako zanimivo temo/področje želim vsaj spoznati, če me pritegne, pa tudi raziskati do obisti. Tako sem leta 2014 začela spoznavati duhovno sfero in tekom let postala duhovna učiteljica.

Moje poslanstvo je z vsem mojim bitjem povezano s predajanjem znanja. Po izobrazbi sem profesorica slovenščine in pedagoginja. Poučujem na osnovni šoli. Rada pomagam tako otrokom kot odraslim, da pridejo do znanja, ki mu omogoča spoznavati sebe, hkrati pa opremi človeka za lažje delovanje na tej strani mavrice – na Zemlji. 

Zame je bilo prelomno leto 2014, ko sem doživela osebni zlom. Takrat bi rekla, da sem bila žrtev ignorance. Pripeljalo me je tako daleč, da sem razmišljala samo o dveh vprašanjih. Rekla sem si: »Andreja, zdaj pa tako: ali boš šla za vedno ali pa boš nekaj naredila, da se iz tega izvlečeš ven!« Danes vem, da je bila to le izkušnja, za katero sem neizmerno hvaležna. Ta izkušnja me je namreč porinila v raziskovanje sebe in tako sem posledično pristala v duhovnih vodah. 

Čeprav ljudi z duhovnimi darovi označujejo kot nerealne, sanjave, moram povedati, da sem sicer zelo sanjava oseba. Obožujemo domišljijo, a hkrati si ne zatiskam oči pred realnostjo, v kateri živim. Glede na to, da sem bolj kot ne stroga učiteljica, potem veste, o čem govorim.  Spoznala sem načine, kako se s to realnostjo, ki je včasih (roko na srce) boleča, spopadam. Te načine bi rada predajala naprej tako otrokom kot odraslim. Namreč vsi smo drug drugemu izkušnje. Ene izkušnje bolijo, druge ne, spet tretje so evforično prijetne. Kot oseba in duhovno bitje rastemo predvsem takrat, ko boli. In ko boli, se nam zdi, da ne moremo ničesar spremeniti, ničesar potegniti iz situacije. A vse je le izkušnja. Ko se zavemo slednjega stavka, vemo, da vse lahko premagamo. Kot pravi rek, da za vsakim dežjem posije sonce, ampak vrednosti/lepote sonca ne bi poznali, če ne bi imeli dežja (in obratno).

Pri svojem delu si pomagam: z nebeškimi bitji – angeli, nadangeli, vnebovzetimi mojstri, pokojniki, duhovnimi vodniki …

Ime podjetja Šepet dotika je nastal med meditacijo. Glavno vprašanje je bilo, kaj želim, da moje podjetje predstavlja? Želim, da veste, da je dotik tisti, ki vas razvija. Mogoče se vas dotakne nekdo in vaše srce vztrepeta, lahko se vas nekdo dotakne fizično in vi začutite energijo tega človeka in takoj veste, ali je kompatibilen z vami ali ne. Mogoče vam šepeta angel in ga začutite na svoji koži kot sprelet mraza, vetra, vi pa veste, enostavno veste, da je bil to dotik nečesa nezemeljskega. In to predstavlja moje podjetje: mene, tebe, njega, vas, nas – v bistvu vse, saj smo vsi eno.

Mi vsi smo duhovna bitja in dovolite mi, da vam pomagam spoznati to vašo plat. K meni se lahko zatečete v miren ambient, kjer zgolj ste. Z različnimi masažami si lahko sprostite svoje telo in duha ali pridete samo na razvajanje. Zakaj? Ker si to zaslužite. Ponavadi se nagradimo s kakšno hrano, zakaj pa se ne bi s sprostitvijo. 

Drugo sfero mojega delovanja predstavljajo meditacijske in angelske terapije. To je za vsako stranko drugačna izkušnja. Vi mi poveste, kaj vas teži oz. kaj bi želeli urediti/popraviti/izvedeti. Jaz vas s pomočjo nebeškega vodstva (ponavadi je to nadangel, ki želi za vas predati sporočila) popeljem v meditacijo, kjer spoznate, zakaj se vam nekaj dogaja, kdaj se je vse skupaj začelo, od koga ste se določenih vzorcev naučili … Najboljše pri tem je, da dobite navodila, kako vzorec, prepreko premagati. Seveda je pa potem na stranki, ali bo ta navodila upoštevala ali ne. 

Tretja sfera vključuje delo z otroki. Ker sem učiteljica v OŠ, nudim klasične inštrukcije za učence, bližje pa so mi delavnice, kjer otroci spoznavajo metode kritičnega razmišljanja, kar v našem šolskem sistemu manjka, a je to tako zelo pomembno za prihodnost našega sveta. 

Pri delu z ljudmi me navdušuje to, da smo ljudje duhovna bitja. Kaj s tem mislim? Ljudje se ne smatramo za duhovna bitja, dokler se z njimi ne začneš pogovarjati o intuiciji, o tem, da prisluhnejo sami sebi. Imela sem en primer, ko je gospe umrl mož. V glavi so jo begala razna vprašanja, a bistveno je bilo, da se je krivila, da ni umrl v miru in da zanj ni naredila dovolj (tako kot si je ‘zamislilla’). Bala se je, da ji ne bo nikoli odpustil. Ko sem stranki dejala: ‘Pa saj globoko v sebi čutiš, da vse to ni vplivalo na njegovo smrt. Saj veš, da je srečen, a ne?’ je gospa globoko vdihnila, zaprla oči in se zjokala. Čutila je, da je res srečen, da ni potrebe po odpuščanju. Olajšanje, ki ga je čutila, je neprecenljivo. In to me navdihuje.

Še bolj pogost primer pa je, da ljudje rečejo: ‘Pa sem čutil, da bi moral tako in tako. Nisem se poslušal in izid ni bil ok. Ko bi si vsaj prisluhnil.’ V tem se zagotovo najde in vidi marsikdo. 

Vsak izmed nas je navdih nekomu drugemu in vsak izmed nas je duhovno bitje. Duhovnost nam je vsem položena v zibko, samo tekom odraščanja smo pozabili, da smo poleg fizičnega tudi duhovno bitje. A ne bi bilo lepo ponovno spoznati prvotni del sebe?

Andreja Robek Perpar: Šepet dotika, meditacijsko-masažni center

Spread the love
Scroll Up