Ula Gojo: Psihoterapija Vizija

Ula Gojo: Psihoterapija Vizija

Kdo sem jaz?  To odkrivam vsak dan znova. Sicer pa sem ženska, partnerka, sestra, vnukinja in mama triletni hčerki. Sem večna raziskovalka. Specializantka transakcijsko analitične psihoterapije in univerzitetna diplomirana literarna komparativistka in profesorica španskega jezika in književnosti.
Blizu mi je misel, da nikoli ne nehamo odkrivati, kdo smo in kaj je smisel življenja. Sem tudi velika ljubiteljica narave in se dobro počutim na sprehodih po gozdu, rada posedam ob rekah in jezerih ter uživam v odkrivanju skritih kotičkov naše prelepe dežele. Moja najvišja vrednota je svoboda – svobodno in pristno življenje je tisto, kar mi največ pomeni.

Odkar sem mama so se moji interesi nekoliko spremenili in se več prilagajam družini. Sicer pa prosti čas rada preživljam aktivno, se ukvarjam s športom (kolesarjenje, pohodništvo, plavanje), se družim s prijatelji ali pa berem, predvsem strokovno literaturo. V zadnjem času me zanimajo tudi vrtnarstvo, zeliščarstvo in urejanje okolice. Ter seveda nenehno izpopolnjevanje na mojem področju, trenutno se spogledujem z izobraževanjem iz hipnoze in zvočne terapije.

Moje osebno poslanstvo je stremenje k človeški sreči, zadovoljstvu, izpolnjenosti in lastnemu uresničevanju.
       
Moja pot samouresničevanja je bila včasih trnova, polna vzponov in padcev, tudi žalosti in trpljenja, strahu in nemoči. A vse te življenjske preizkušnje so me utrdile, me opolnomočile in danes se nazaj oziram z modrostjo in zavedanjem, da ima človek v sebi sposobnost, da oživi svoj potencial, pridobi večje zaupanje vase in v druge, začne sprejemati sebe in začuti svojo vrednost. Moje širše poslanstvo je pomagati človeku na poti osebnostne in duhovne rasti.  

Ljudje in njihove življenjske zgodbe so me od nekdaj zanimale. Človekova notranjost se mi zdi zanimiva in skrivnostna. Že pred študijem psihoterapije sem se pogosto spraševala, kaj je moj smisel v življenju in s čim se zares želim ukvarjati v življenju. Na romarski poti Camino de Santiago sem prišla do pomembnih odkritij in prelomnih vprašanj, ki so me usmerila na pot novega poklica. Tako se je z vpisom na študij psihoterapije zame začela nova pot v življenju, pot spoznavanja in razumevanja človekove notranjosti in kar je meni najbolj dragoceno, moje duhovno potovanje. Če kdo zbere pogum in vztrajnost, da se poda na to pot odkrivanja samega sebe, mu lahko stojim ob strani, ga morda kdaj usmerim na bližnjico, da ne bo po nepotrebnem delal dolge ovinke na poti do cilja in kar je najpomembneje, ko bo v temi mu bom osvetlila pot, da se ne izgubi.

Najprej moram poudariti, da mora biti vsaka odločitev posameznika, ki pride k meni po pomoč, njegova lastna osebna odločitev. Na psihoterapijo ne moremo napotiti na primer brata ali moža, ker ne bi bila učinkovita. Malo drugače je pri psihoterapiji otrok in mladostnikov, ki se je udeležijo v dogovoru s starši ali skrbniki. Če se človek odloči, da bi rad nekaj spremenil, da bi se rad bolje počutil, je že naredil ogromen korak. Opažam, da vse preveč ljudi živi v zanikanju svojih težav in pred drugimi nosi masko srečnega in zadovoljnega človeka, ko pa jo sname, se pokažejo bolečina, osamljenost in razočaranje. Na uvodnem srečanju tudi rada povem, da cilj psihoterapije niso popolni odnosi, odprava vseh težav in večno srečno življenje. Uresničljivi cilji pa so lahko, da se človek osvobodi neznosnih bojazni in se usposobi za zrele in ljubeče odnose. Taki odnosi nam prinesejo več veselja do življenja in so nam lahko v oporo in zaščito.

Psihoterapija je vedno bolj razvijajoča se in priznana oblika zdravljenja.
Še posebej je njen napredek opazen z razvojem moderne tehnologije v zadnjih desetletjih in vedno večjim napredkom zmožnosti razumevanja delovanja možganov. Sama menim, da je več poti, da človek najde svojo resnico, psihoterapija je le ena izmed njih. Pomembno je zavedanje, da neprijetni občutki kot so tesnoba, razni strahovi, občutki nesmiselnosti in praznine niso nekaj čudnega, temveč pogoste in povsem človeške stiske, ki jih ljudje izražajo v okviru psihoterapije. Včasih se pojavijo težave in stiske v odnosih z drugimi in potrebujemo le oporo, da jih razrešimo. Tudi na tem področju vam psihoterapija nudi preverjene in učinkovite metode. Izpostavila bi še terapevtski odnos, ki je poseben. Morda se boste prvič srečali z nekom, ki vas bo slišal, razumel in podpiral. Tak odnos je lahko zdravilen.  Ljudje smo v osnovi odnosna bitja in večina naših težav in ran izhaja ravno iz odnosov, zato je tudi odnos s terapevtom ključen v procesu psihoterapije. Znotraj terapevtskega odnosa ima klient možnost soočati se s svojimi nezaključenimi procesi iz preteklosti, s katerimi vpliva na doživljanje v sedanjosti ter tudi možnost raziskovati in odkrivati nove načine vstopanja v odnose. Psihoterapevt nudi klientu možnost polnega odnosa, ki ni nujno samo prijeten, je pa zmeraj usmerjen v rast in pristno srečanje. Poudarila bi še pomen iskrenosti. Ko smo v psihoterapevtskem odnosu iskreni sami do sebe (in terapevta), sprejmemo to kar smo in se imamo končno radi – pride do sprememb na bolje. To je zame proces, do katerega pomaga psihoterapija. Govorim na podlagi lastne izkušnje, saj moramo biti vsi specializanti tudi vključeni v redno osebno psihoterapijo, kjer predelujemo laste bolečine in vzorce in smo tako bolj “pretočni”.

Ula Gojo: Psihoterapija Vizija

Spread the love