Tina Baznik & Dejan Jaki: EVEREN

EVEREN

WHERE SAFETY CREATES CHANGE.

Ko je navzven vse v redu, telo pa že dolgo govori nekaj drugega.

Včasih se življenje sploh ne podre, samo počasi nehaš čutiti, da ga zares živiš.

Ko telo že dolgo živi na rezervah

Živimo v času, ko znamo neverjetno dobro funkcionirati, tudi takrat, ko se v sebi že dolgo ne počutimo več zares dobro. Vstanemo, uredimo otroke, odgovorimo na sporočila, opravimo sestanke, rešujemo stvari, ki jih je treba rešiti, skrbimo za odnose, lovimo roke in nekako pridemo do konca dneva, pogosto z občutkom, da saj pravzaprav ni nič posebnega, samo veliko se dogaja, samo naporen teden je in bo potem malo lažje.

Pa pogosto ni, ker naslednji teden pride nekaj drugega, nov projekt, nova skrb, nov problem doma ali v službi, telo pa se počasi navadi na stanje, v katerem je ves čas malo na preži, malo v pripravljenosti in malo pred naslednjo stvarjo, ki jo bo treba urediti.

Preobremenjenost se zato ne pokaže vedno kot velik zlom ali trenutek, ko telo dokončno reče dovolj, ampak veliko prej in precej bolj vsakdanje: težko zares počivamo, tudi ko imamo čas, hitreje nas zmotijo zvoki in ljudje, postajamo bolj nepotrpežljivi, ponoči se zbudimo in možgani že sestavljajo seznam za naslednji dan, partner nas nekaj vpraša in začutimo tisti skoraj nerazumljiv notranji »samo zdaj ne«, čeprav v resnici ni naredil nič narobe.

Včasih niti ne znamo dobro povedati, kaj nam je, ker ni ničesar dovolj velikega, da bi lahko pokazali nanj in rekli, da je to problem, samo čutimo, da nismo več čisto mi, da imamo manj potrpljenja, manj prostora zase in za druge ter da je tudi počitek postal nekaj, kar moramo načrtovati in izvesti, namesto nekaj, v kar telo samo od sebe zdrsne.

In pogosto je že samo spoznanje, da nismo postali preobčutljivi, težavni ali nehvaležni, ampak da ima naše telo preprosto premalo notranjega prostora, prvi trenutek olajšanja. Takrat se prvič ne vprašamo več, kaj je z nami narobe, ampak kaj naš sistem potrebuje, da mu ne bo treba ves čas živeti na robu svojih zmogljivosti.

Včasih problem res ni partner in da smo taki res ni naša osebnost.

Predstavljajte si čisto običajen večer po dnevu, v katerem ste imeli pet sestankov, ves čas gledali telefon, vmes dobili mail, ki vas je vrgel iz tira, rešili nekaj, kar sploh ne bi smelo biti vaš problem, razmišljali še o otrocih, položnicah ali nečem, kar vas čaka naslednji dan, in potem pridete domov, kjer vas partner vpraša nekaj povsem običajnega, vam pa gre to vprašanje neverjetno na živce.

Ne zato, ker je z njim nujno kaj narobe in niti ne zato, ker ste vi nenadoma postali neprijetna oseba, ampak zato, ker ima vaš sistem v tistem trenutku tako malo prostora, da je lahko še eno vprašanje, še en zvok ali še ena potreba preprosto preveč.

To je eden tistih trenutkov, ko zelo hitro začnemo zgodbo o tem, kaj je narobe z nama, z njim ali z mano, čeprav je včasih veliko bolj koristno najprej pogledati, v kakšnem stanju je telo, iz katerega se ta pogovor sploh dogaja, in koliko prostora je v njem še ostalo za potrpežljivost, bližino, poslušanje in drugačen odziv.

Ko človek prvič prepozna ta trenutek še preden iz njega reagira, se med dražljajem in avtomatskim odzivom pojavi prostor. Sprva je lahko zelo majhen, včasih traja le en dih, vendar je ravno v njem možnost, da ne naredimo ponovno tistega, kar pozneje obžalujemo.

Iz teh vprašanj je nastal EVEREN

EVEREN sva ustvarila Tina Baznik in Dejan Jaki, vsak s svojo življenjsko in profesionalno potjo, vendar z zelo podobnim spoznanjem: človeku lahko ogromno stvari razložiš, lahko zelo dobro razume svoje vzorce in celo točno ve, od kod prihajajo, pa bo v trenutku, ko se njegovo telo počuti ogroženo, velikokrat še vedno naredil tisto, kar je njegov sistem že neštetokrat naredil prej.

Tega sveta ne poznava samo iz izobraževanj. Oba sva dolga leta živela kot človeka, ki navzven zmoreta ogromno, prevzemata odgovornost, rešujeta težave in nadaljujeta tudi takrat, ko telo že dolgo prosi za drugačen tempo. Zato pri nama ni treba razlagati, zakaj se ne moreš preprosto ustaviti, postaviti meje ali manj skrbeti. Poznava razliko med tem, da ti nekdo pove, kaj bi moral_a narediti, in tem, da ob njem prvič začutiš dovolj varnosti, da to dejansko lahko narediš.

Tina in Dejan

Zato EVEREN ni nastal iz ideje, da moramo postati še boljša, bolj optimizirana ali popolnejša verzija sebe, ampak iz želje razumeti, zakaj telo reagira tako, kot reagira, in kako mu lahko skozi novo izkušnjo pokažemo, da danes ni več nujno ujeto v odzive, ki so mu nekoč pomagali preživeti.

Zanimajo naju tisti zelo življenjski trenutki, ko v določenem odnosu postanemo oseba, za katero smo si obljubili, da ne bomo nikoli, ko se umaknemo ravno takrat, ko si želimo bližine, ali pa se drugega še močneje oklenemo ravno takrat, ko potrebujemo prostor, ko težko rečemo ne, čeprav že med izgovarjanjem »seveda, bom« čutimo, da tega nočemo, ter ko ne znamo počivati brez občutka krivde, potrebujemo nadzor ali moramo konflikt rešiti takoj, ker našega telesa občutek nedokončanosti skoraj fizično boli.

Ker telo svojih vzorcev ne spreminja samo zato, ker jih razumemo

Lahko vem, da mi ni treba vsem ugajati, pa moje telo ob možnosti, da bo nekdo razočaran nad mano, še vedno reagira, kot da je ogrožen odnos; lahko razumem, da moj partner ni moj sovražnik, pa ob določenem tonu glasu v sekundi začutim napetost, še preden sem sploh uspel razmisliti, kaj je hotel povedati; in lahko si zelo želim uspeha, spremembe ali bližine, pa me nekaj vedno znova vleče nazaj v tisto, kar poznam, ker je za naš sistem znano velikokrat varnejše od nečesa novega.

Telo zato potrebuje tudi novo izkušnjo, skozi katero lahko počasi izkusi, da lahko postavim mejo in odnos zaradi tega ne razpade, da lahko ostanem prisoten tudi takrat, ko mi je neprijetno, da lahko počivam, ne da bi moral svojo vrednost dokazati s produktivnostjo, da lahko nekoga spustim bližje in pri tem ne izgubim sebe ter da lahko naredim nekaj drugače, kot sem vedno počel, in ugotovim, da sem še vedno varen.

Prav tu se pri najinem delu srečujejo živčni sistem, somatski pristopi, srčna koherenca in nevroplastičnost, saj spremembe ne razumeva samo kot nekaj, kar se zgodi na ravni misli, ampak kot nekaj, kar mora skozi ponavljajočo se novo izkušnjo postopoma spoznati tudi telo.

Na najinih srečanjih zato ne ostajamo samo pri pogovoru o tem, kaj se nam dogaja. Ljudje pogosto pridejo z veliko razumevanja in že poznajo skoraj vse svoje vzorce, vendar prvič zares začutijo razliko takrat, ko telo doživi, da mu ni treba ponovno izbrati umika, ugajanja, nadzora ali boja.

Včasih človeka najbolj preseneti, kako malo je potrebno, da se njegovo notranje stanje začne spreminjati. Ne še ena ura dela na sebi in ne nova popolna jutranja rutina, ampak nekaj minut pravega stika s telesom, drugačen način dihanja, trenutek srčne koherence ali izkušnja, v kateri prvič ostaneš ob sebi tam, kjer bi se običajno zapustil_a.

Kako lahko stopimo na to pot

Vsak najin prostor je zasnovan tako, da človek ne odide samo z novim razumevanjem, ampak z nečim, kar je že začutil v sebi: z izkušnjo, da se lahko umiri, ne da bi se moral odklopiti, da lahko postavi mejo, ne da bi postal trd, ter da njegov dosedanji odziv ni njegova osebnost, ampak samo možnost, ki jo je telo do zdaj najhitreje poznalo.

Individualno delo: Osebno prilagojena podpora za globlje razumevanje telesnih odzivov, regulacijo živčnega sistema, več notranje stabilnosti in ustvarjanje novih načinov odzivanja.

Programi in izkustvene delavnice za ženske: Prostori vračanja k sebi, svojemu telesu, glasu, mejam in notranji moči – brez dodatnega pritiska, da morajo postati še boljše različice sebe.

Programi in izkustvene delavnice za moške: Delo z notranjim pritiskom, odgovornostjo, močjo, čustvi, odnosi in stabilnostjo, ki ne temelji na nadzoru ali nenehnem dokazovanju.

Delo za pare in odnose: Razumevanje, kaj se med dvema človekoma zgodi pod površjem besed: kako se aktivirajo zaščitni odzivi, zakaj izgubljamo stik ter kako ponovno ustvariti več varnosti, bližine in zaupanja.

Retreati in poglobljena doživetja: Vodeni odmiki od vsakodnevnega tempa, namenjeni upočasnitvi, stiku s telesom, iskrenemu srečanju s seboj in integraciji nove izkušnje.

Programi za podjetja: Praktično delo z regulacijo, srčno koherenco, odločanjem, komunikacijo in delovanjem pod pritiskom – za več jasnosti, prisotnosti in kakovostnejše sodelovanje.

Cilj ni, da nas nič več ne vrže iz tira

Stres, konflikti, negotovost, izgube, spremembe in zahtevne odločitve so del življenja, zato ne gre za to, da odstranimo vse, kar je neprijetno, ampak da povečujemo svojo notranjo kapaciteto, da lahko skozi to gremo, ne da bi pri tem vedno izgubili stik s sabo.

Da lahko opazimo, kdaj se v nas nekaj aktivira, še preden iz tega avtomatično reagiramo, da se po stresu znamo vrniti, da v konfliktu ostanemo dovolj prisotni, da drugega še vedno slišimo, ter da pod pritiskom ne izgubimo popolnoma dostopa do jasnosti.

Zato EVEREN razvijava kot prostor za posameznike, pare in podjetja, saj se isti živčni sistem, s katerim zjutraj sedimo za domačo mizo, nekaj ur pozneje z nami usede tudi na sestanek, vodi težek pogovor, sprejema pomembno odločitev in se zvečer vrne domov, kjer naj bi se čudežno preklopil v partnerja, starša ali človeka, ki zna vse, kar se je nabralo čez dan, preprosto pustiti pred vrati.

Ne obljubljava, da te po enem srečanju nič več ne bo vrglo iz tira. Lahko pa se zgodi nekaj, kar je za začetek veliko pomembnejše: da prvič ne ostaneš samo pri misli »moral_a bi drugače«, ampak v svojem telesu začutiš, da drugače dejansko obstaja.

Ne gre za to, da postanemo nekdo drug, ampak da se vrnemo k sebi pod vsemi načini, s katerimi smo se nekoč naučili preživeti.