V vseh letih razmišljanja in posledično pisanja mojih ugotovitev o partnerskih odnosih vedno znova ugotavljam, da odnos med dvema odraslima osebama raste, se razvija, osrečuje, krepi oba partnerja, ko se redno in poželjivo ljubita vsaj približno redno in si to res oba tudi želita. No seveda, ne temelji celoten odnos zgolj na spolnosti, da se razumemo pravilno.
Da, intimnost je res pomembno kohezivno tkivo, ki na intimnem področju, to je na območju, na katerem smo najbolj šibki in ranljivi, dopustimo drugi osebi, da vstopi v nas in mi v njo. Govorim o energetskem pretoku, o tem, da so ljubljenje in objemi, strastni poljubi in predajanje teles ena drugemu dejansko ultimativno pripoznanje, da pripadamo tej osebi, s katero se ljubimo. In da, ženske dovolimo našemu moškemu, da dobesedno vstopi v naše telo, kar včasih moški pozabijo, da je to za nas ženske res pomembno in si želimo, da to zmorejo in znajo spoštovati.
Preko ljubljenja in intimnosti se dve osebi povezujeta, se hormonsko regenerirata in utrjujeta medsebojno vez in zaupanje, da sem jaz tukaj za tebe in ti si ob meni za mene. Ne glede na vse viharje skupnega življenja, si lahko zaupata. Intimnost je oblika neverbalne komunikacije. Je govorica naših teles, da nam partner še vedno diši in da je tisti naš, izbran. S tem partnerskim zavezništvom si izkazujemo ekskluzivno pozornost in lažje kljubujemo kot par čerem vsakodnevnih izzivov, pomanjkanju časa, utrujenim glavam in neprespanim nočem, ko nas otroci zbujajo.
Ali se vam zdim nekam precej romantična in osladna do tukaj? Verjamem, da velika večina od vas, ki berete tele vrstice sedaj tuhta kako pogosto pa si sploh še želite partnerja in kdaj ste se nazadnje ljubile z njim? Vam gre na živce, ko namiguje zvečer, da bi se vidva šla malo poguncat? Zavračate ga, ker je bil cel dan zoprn in nesramen do vas, potem pa bi bil še intimen z vami?! Niti slučajno se ne morete spomniti, kdaj sta se res strastno ljubila po več ur skupaj in oba popolnoma preznojena skupaj objeta zaspala?
Večina parov po prvotnih nekaj mesecih strasti in pogoste spolnosti, ko ju veže iluzija zaljubljenosti zdrsne v rutino in samoumevnost sobivanja eden z drugim. Življenje se hitro odvija, poskrbeti je treba za otroke, plačevati kredite in položnice, obiskovati starše v rednih terminih, se dobiti enkrat na mesec s prijatelji in vmes ‘uštuliti’ še vsaj enkrat na teden spolnost. To je že dosežek, kot opažam pri parih, ki poiščejo moj nasvet in pomoč.
Namreč, večina parov, ki se ne počuti več udobno in zadovoljno, srečno in slišano v odnosu, se tudi neha intimno zbliževati, nimata več želje eden po drugemu. Zvečer se poljubita kot brat in sestra za lahko noč ter se obrneta vsak na svojo stran postelje. Postala sta cimra, nista več partnerja.
Takšno stanje lahko traja mesece in leta, ob tem pa naj poudarim, da vsaj eden od njiju strašansko trpi, ko ne dobi tiste prave strastne spolne pozornosti. Kajti, ta en partner, bodisi ona ali on, ker zavračajo intimnost tudi že moški, ker jim gredo njihove dame z neprestanim nezadovoljstvom res močno na živce, je pred to fazo prosjačil in moledoval za to, da bi se ljubila in bila strastno intimna, a je bolj kot ne venomer dobival košarico. Takšne zavrnitve zelo bolijo osebno in sčasoma tako odbiti partner dobi občutek, da ni več ljubljen, da nima več tiste pozornosti, ki lepi odnos, počuti se ogoljufanega in izdanega. Takšno odbijanje pomeni marsikomu prevaro in izdajo tiste svete zaveze, v katero sta verjela na začetku zaljubljenosti.
Melita Kuhar univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica