Alneja G. Horvat je holistična terapevtka in svetovalka za ženske in mamice, ki jim pomaga ozdraviti in preseči izzive na področju odnosov, ustvarjanja družine, vloge starša ter usklajevanja materinstva z njihovim poslanstvom. Verjame, da imajo ženske lahko vse – ljubeče odnose, družino, uspeh in notranjo izpolnitev – če si le dovolijo slediti sebi. Ni se jim treba odpovedovati ali izbirati, temveč lahko stopijo na pot, kjer se materinstvo, partnerstvo in njihovo dušno poslanstvo naravno povežejo v harmonično celoto. Po novem tudi častna gostujoča avtorica pri Reviji Brainz https://www.brainzmagazine.com.
Pri svojem delu uporablja različne tehnike, kot so meditacija, regresoterapija, EFT, NLP, Compassion Key metoda, čiščenje podedovanih vzorcev, coaching in intuitivna svetovanja, s katerimi ženske vodi k notranjemu ravnovesju, opolnomočenju in polnemu uresničevanju njihove dušne poti.
Alneja, dobrodošla na portalu Moia.in. Kako bi sama opisala, kdo si danes in katera je tvoja najljubša jed?
Huh … Začenjava z najtežjim vprašanjem, vidim. 🙂
Čisto iskreno? Več kot polovico svojega življenja nisem imela pojma, kdo sem – bila sem to, kar so drugi želeli in pričakovali od mene. Ugotoviti, kdo sem, je bila ena glavnih točk na mojem seznamu. Vse, kar sem z zagotovostjo vedela o sebi, je, da rada plešem, potujem in obožujem čevlje in da sem drugačna. Da tolažbo in zdravljenje iščem v naravi, da privlačim živali in da sem svetovalka in opora drugim – tudi kot v sebi razpadam, da imam srhljivo dobro intuicijo, preroške sanje in da me že od otroštva fascinirajo mistično, duhovno, drugačno … Ko sem odložila vse nalepke, ki so mi jih nalepili drugi, sem postopoma ugotovila, da sem nekdo, ki je dovolj. Da sem lahko karkoli in kdorkoli si želim biti. Ugotovila sem, da sem lahko drugačna in da sem, tako kot vsi ostali, tukaj z nekim razlogom. Moje rane zagotovo niso bile naključje. Čutila sem, da imajo svoj namen. Torej kdo sem? Ženska, ki je uspela preseči svoje lastne rane in na poti zdravljenja našla svoje poslanstvo. Nekoč izgubljena, prestrašena, nesamozavestna in ranjena deklica, utišana v lastnih travmah, ki je ponovno našla sebe in svoj glas, s katerim danes predano podpira druge ženske (ranjene, a izjemne, posebne in neprecenljive). Sem mama, partnerka, mentorica, terapevtka, svetovalka in raziskovalka duhovnosti, preteklosti in ženskih zgodb. Danes sem predvsem ženska, ki ve, da se moč rodi iz ran in bolečine.
Moja najljubša jed? 🙂 Najraje imam hrano, ki nahrani telo, dušo in srce. Npr. vse, kar je nekoč skuhala moja babica. V bistvu nisem izbirčna pri hrani. Bolj kot kaj je zame pomembna sestavina, kakovost hrane, da je jed estetsko prezentirana, domača, sveža, naravna ter polna zelenjave in sadja. Rada tudi eksperimentiram in spoznavam različne kuhinje in okuse.
Kateri trenutki pri delu so ti najdragocenejši in kaj ti daje največ moči za naprej?
Najmočnejši in najdragocenejši so vedno trenutki, v katerih stranke doživijo “aha” moment. Ko se jim zasvetijo oči in vdihnejo z občutkom olajšanja. Torej tisti trenutki, ko se rana prvič premakne, ko pritečejo solze in energija v prostoru postane lažja. Najlepši od vsega pa so trenutki, ko med svetovanji, terapijami ali delavnicami opazim vesoljne premike mojih strank – ko imajo na enkrat drugačen obraz in energijo, pridejo z nasmehom, mirni in brez tavajočih pogledov – takrat vem, da smo na dobri poti.
Je pa velikokrat energetsko naporno in težko – biti močan in ne potočiti solze skupaj z njimi. Tudi, ko sem izčrpana, utrujena, moč črpam iz svojega dela. Ko vidim, da sem nekomu pomagala premakniti skale, odpreti vrata in spustiti bolečino, se moje baterije v trenutku napolnijo. Je pa ključno, da se vsake toliko časa malo umaknem v osamo in se samo čistim in regeneriram, da lahko potem spet služim vesolju in svetlobi.
Že kot otrok si močno čutila energije, ki jih nisi znala pojasniti. Kako se spominjaš teh prvih doživetij in občutkov?
Res je … Že od nekdaj se spomnim občutka, da “nekaj vem”, čeprav mi tega nihče ni znal potrditi in pojasniti. Bila sem zelo senzitivna, zaznavala sem bolečino drugih, a tega nisem znala izraziti. Sanjala sem, kar se potem zgodilo. Vedela, čutila, videla, manifestirala in pritegnila sem stvari, kar tako. Potem so me na neki točki našla orodja, tehnike, meditacije, karte, joga, regresoterapije, ki postanejo del mojega življenja in kasneje dela. Sprva je bilo vse skupaj konfuzno, nenavadno, celo strašljivo … Se to dogaja samo meni? Zakaj nihče ne govori o tem. Je kaj narobe z mano? 🙂 Ampak na srečo mi je vesolje dovolj pogosto na pot poslalo podobne ljudi, s podobnimi izkušnjami in darovi. V bistvu sem vse skupaj zelo hitro začela dojemati kot neki dar, ki ga še danes izjemno cenim. Če bi mi kdo odvzel te občutke, videnja, čutenja, vizije, INTUICIJO, ne vem, kako bi funkcionirala, živela, služila in pomagala drugim. To sem jaz, brez tega ne gre.
Kot najstnica si svoj dar potlačila, a te je kasneje radovednost spet pritegnila v duhovni svet. Kaj je bil tisti prelomni trenutek, ko si se odločila, da se temu v polnosti odpreš?
V bistvu se je pri meni vse skupaj začelo že bistveno prej. Ko sem bila stara 4-5 let in sem se skoraj utopila. Še danes se živo spomnim te izkušnje – najprej panika, strah, otepanje z vsemi štirimi, stiska, hrup in kričanje otrok v bazenu. Potem pa se je v sekundi telo nehalo braniti in upirati, samo spustila sem. Sledila je neverjetna tišina in prosojna bela svetloba. Začutila sem izjemen mir in spokoj. Potem pa začutim, da me nekdo zgrabi za gleženj in vleče iz vode. Tega trenutka pod vodo se tako jasno spomnim, kaj je bilo potem, ko so me potegnili iz bazena, nimam pojma. Najbrž sem bila v šoku. Ampak od takrat naprej se je pri meni nenehno dogajalo, ponoči med spanjem, med igro – spomnim se, kako sem pripovedovala doma o nekih skrivnih sobah in prostorih, pa mi seveda nihče ni verjel. Imela sem preroške sanje, sanje, ki so me velikokrat obvarovale pred nevarnostjo. Na neki točki so mi začeli tudi doma verjeti. Še posebej po tistih sanjah v osnovni šoli pred dopustom v Egipt. Več zaporednih noči sem sanjala, da padamo z letalom. Mama je te moje slutnje prvič vzela resno, bila je celo pripravljena zamenjati let in destinacijo, ampak vizija se je deloma vseeno uresničila. Zamenjava destinacije je očitno samo omilila izid videnega. Na tistem potovanju je šlo vse narobe. Mama se je zastrupila s hrano, domov grede so štrajkale portugalske letalske družbe, zato smo se 10 ur vozili z avtobusom do drugega letališča. Pot je medtem zasulo skalovje, vozili smo se shrljivih serpentinah in po celem dnevu vožnje prispeli do letališča. Potem pa je na letu domov uresničil prizor iz mojih sanj. Začeli smo padati, spustile so se maske, letalo se je treslo in ljudje okoli nas so kričali ali molili. Na srečo smo srečno pristali, ampak le za las. Na tem letalu so me dali sedet vstran od staršev in gospa, s katero sem sedela je bila celo pot nervozna. Ko sva začele govoriti, mi je povedala, da jo je strah, ker je sanjala, da bo strmoglavilo letalo. Imele sva identične sanje … Noro … No po tem dogodku, moji domači niso več dvomili v moje sanje in intuicijo. 🙂 Otroci so me v osnovni šoli na rojstnodnevnih zabavah nagovarjali, da jim prerokujem. Hehe. Pojma nisem imela, kaj delam, se je pa čudežno vse uresničilo. Enim je bilo to blazno cool, drugi so bili vidno prestrašeni. Sorodniki, prijatelji, pa tudi popolni neznanci na zabavah in srečanjih so prihajali k meni po nasvete in tolažbo – pravijo, da drugi prepoznajo tvoj dar, še preden se ga zaveš sam. 🙂 No, v fazi odraščanja pa želiš pripadati, ne izstopati. In ko vidiš, da večina tega, kar počneš, ne razume, ne verjame ali ne sprejme, nekako potlačiš in daš na stran. Potem, pa na neki točki pridejo prvi veliki padci, izgube in spet se vse prebudi. Takrat sem razumela, da je to del mene in ne bo nikamor izginilo. Da se moram naučiti živeti s tem delom sebe. Duhovno se odpremo vedno v času velikih preobratov (nezgod, nesreč, izgub) – tako je bilo tudi pri meni. Vse to so pomagala in orodje, s katerim sem lahko najprej pozdravila sebe, nato pa sem zaslišala v klic in začutila neustavljivo željo po tem, da s temi darovi začnem pomagati drugim.
Tvoja pot je preplet različnih znanj in pristopov – od regresoterapije do life coachinga. Kako bi opisala srčiko svojega dela?
Moje delo se deli na 2 kategoriji – eno so svetovanja in terapije, pri katerih uporabljam različna orodja in tehnike. Tukaj je v ospredju zdravljenje zgodnjih travm in ran ter saniranje posledic izvorne rane na področju odnosov, družine, plodnosti, uspeha, samopodobe itd. Pri svojem delu največkrat uporabljam naslednje tehnike in metode: terapevtske meditacije, regresoterapije, NLP, EFT, Compassion Key Metodo – vse pa je vpeto v svetovanja in coachinge, s katerimi ženskam pomagam skozi najtežja obdobja življenja (ločitev, umetna oploditev, težave z zanositvijo, zloraba, nasilje, izguba, iskanje identitete, poslanstva ali novih poslovnih priložnosti). Orodja so torej različna, bistvo pa je vedno isto – da človek spet začuti, da je vreden, močen, ljubljen in sposoben uresničiti vse, kar si je zadal.
Druga veja mojega dela pa so izobraževanja in mentorstva (individualna in skupinska), ki pa so namenjena 2 skupinam strank. Prva skupina so tisti, ki želijo zdraviti in čistiti izvorno rano, zgodnje travme, družinske vzorce in karmične zgodbe, da presežejo svoje življenjske izzive. Ter tistim, ki so svoje rane že pokrpali, želijo pa rasti in napredovati, duhovno in osebnostno. Piliti svoje darove, intuicijo, štartat svojo duhovno pot. Bistvo vsega pa je, da ženskam pomagam dojeti, ozavestiti in uresničiti idejo o tem, da ženske lahko imamo vse, če si to le dovolimo.
Ko pogledaš nazaj na svojo pot, kdaj si začutila, da je pomoč ženskam pri osvobajanju ran in razvoju darov tvoje resnično poslanstvo?
V resnici nikoli nisem razmišljala o drugi ciljni publiki. Ženska bolečina, rane, trpljenje, tlačenje, nasilje, nemoč, ujetost ali zloraba se me že od nekdaj globoko dotaknejo. Čutim to neko dolžnost, da pomagam ženskam, ki so bile ali so še ujete v vlogi žrtve, so doživele velike travme in se jim življenje nikakor ne sestavi tako, kot bi želele.
Želja po tem, da pomagam ženskam pa zagotovo prihaja tudi iz moje osebne travme. Ko kot otrok gledaš odrasle ženske, ki jih imaš rad v vlogi žrtve, ujete v nasilju in nespoštovanju, ko bi rada naredil vse, da jih rešiš, pa kot otrok ne znaš in ne zmoreš … Ko poskušaš biti njihov rešitelj, pa vidiš, da si premajhna, prešibka, da bi jih rešila. In da vsak tvoj poskus vodi v nasilje do tebe, enostavno ohromiš, zablokiraš, utihneš, se skriješ in čakaš, da boš dovolj močan, star, velik in pogumen, da se lahko temu upreš in rešiš morda koga drugega. Torej tu je precej osebnih motivacij zadaj … Nihče si tega ne zasluži. Želim, da vsak kljub travmi najde pot iz bolečine – najde srečo v ljubezni, življenju in poslu.
Velikokrat poudarjaš, da ženske nosimo v sebi darove in talente, a jih zaradi zgodnjih travm in otroških ran pogosto ne moremo polno živeti. Zakaj nas te rane tako močno oblikujejo in kako jih lahko začnemo zdraviti?
Tako kot so moški logični, analitični, racionalni, usmerjeni v izvedbo, akcijo, preživetje …
Tako smo ženske nežne, intuitivne, čutne, čustvene, senzitivne, ljubeče in negovalne. In te vrline, ti darovi nas povezujejo. Ženska izgubi te svoje vrnile izključno zaradi ran. Če so nas pretepali, kritizirali, verbalno napadali, zmerjali, omejevali, kontrolirali, zavijali v vato, zanemarjali, izdali, zlorabljali, manipulirali v otroštvu doma, v najstniških letih vrstniki ali kasneje partnerji, začnemo verjeti, da je z nami nekaj narobe, da nismo dovolj dobre, ljubljene, sposobne, pametne, lepe in pomembne. Če bi bile, nas ne bi zapustili, ranili, napadali, kritizirali, popravljali, zanemarjali ali vse poskušali narediti namesto nas. Skozi rane izgubimo lastno vrednost in sebe, dvomimo vase, v svoje občutke, intuicijo, darove – vidimo se nevredne teh darov, zato jih potlačimo. Včasih pa smo tako zelo ujete v bolečini, da nam vibracija ne dopušča duhovnega življenja. Naši darovi so na pavzi. Če ne verjameš vase, kako boš zaupal notranjemu glasu? Kako boš izrazil svoje ideje, vizije, cilje, predloge, če pa si bil vedno utišan? Kako se boš izpostavil in uspel, če si se pa vedno skrival? Dokler smo ranjeni nimamo popolnega dostopa in kontrole nad našimi darovi in potenciali. Šele ko zacelimo sebe in začnemo verjeti vase, postanejo glasovi intuicije glasnejši. Takrat naši darovi ponovno oživijo. Zdravimo jih pa lahko na tisoč in en način – skozi delo na sebi, terapije, delavnice, knjige, mentorstva in osebne izkušnje. Vsak, ki je pripravljen, bo našel svojo pot do transformacije in zdravljenja. Saj veste kako pravijo: “Ko je učenec pripravljen, pride učitelj!” – točno v tisti obliki, v kateri to najbolj potrebujemo.
Kako lahko ženska prepozna, da jo določeni vzorci še vedno omejujejo – tako pri iskanju ljubezni, ustvarjanju družine ali uresničevanju lastnega poslanstva?
Prepozna jih po tem, da se določene situacije ponavljajo in ima občutek, da se vrti v začaranem krogu. Morda se vedno znova znajde v podobnih partnerskih, prijateljskih ali poslovnih odnosih, ne najde notranjega miru ali sreče. Želi si sprememb, dela, se trudi, pa vedno znova naleti na zid – kot da jo nekaj zadržuje. Gre za neskladje med tem, kar si želimo, in tem, kar živimo – večinoma se za tem stanjem skrivajo nezavedni vzorci, ki čakajo, da jih ozavestimo in ozdravimo.
Kako pomagaš ženskam, da v odnosih ohranijo stik s sabo in gradijo ljubeče, podporne povezave, ne da bi se izgubile ali prilagajale na račun svojih potreb?
Veliko delamo na tem, da prepoznajo svojo vrednost in začnejo postavljati meje. Ženska, ki jv e stiku s sabo, zna reči »da« in »ne« in to brez strahu, da bo zaradi tega zavrnjena, izločena, nesprejeta ali da bo izgubila ljubezen, varnost ali pomembno osebo. V odnosih učim, da resnična bližina ne pomeni odpovedovati se sebi in svojim sanjam, temveč, da mora biti partnerstvo varen prostor, v katerem se 2 podpirata in skupaj rasteta.
Kaj je tisto, kar mora ženska razviti v sebi, da ljubezen in partnerstvo doživlja kot izpolnjujoče, namesto da pomeni odrekanje sebi?
Ključ je v občutku varnosti in pripadnosti. Temelja obeh pa se izoblikujeta že v zgodnjem otroštvu v odnosu do očeta. Če je bila vez z očetom prekinjena, pretrgana ali ni dajala občutka varnosti in pripadnosti, bo ženska imela avtomatsko izzive na partnerskem področju. Veliko bo morala delati na tem, da dojame, da njene otroške rane niso odraz nje same in da njen odnos s starši ni merilo njene lastne vrednosti. Mora začeti verjeti, da je vredna ljubezni takšna, kot je. Tako ne bo iskala potrditve v partnerju, ampak bo partnerstvo doživljala kot dopolnitev, ne pa kot pogoj za lastno srečo, vrednost, izpopolnjenost in celovitost.
Mnoge ženske pridejo k tebi tudi zaradi izzivov z zanositvijo. Kako vidiš povezavo med nezavednimi vzorci, čustvenimi ranami in izzivi na poti do nosečnosti?
Telo in duša nosita imprinte vseh naših zgodb, situacij in občutkov, tudi tistih, ki jih je um uspel potlačiti in pozabiti. Strahovi vezani na izgubo pomembne osebe, negotovost, dvom v lastne sposobnosti, občutek, da nismo dovolj, nepredelane izgube ali občutek, da materinstvo pomeni odrekanje in izgubo svobode, se lahko nezavedno zapišejo v naše telo kot zanositvene blokade. Večinoma niti ne pomislimo na njih, saj se preveč osredotočamo na fizično telo, hormonsko sliko, ginekološke težave. Ne uspemo pa povezati konca s koncem in si priznati, da nas pa morda pri zanositvi ovirajo naši odnosi s straši, zgodnje travme, otroške rane, nesprejemanje s strani vrstnikov, zlorabe, nasilje, splavi, izgube, ločitev staršev, njihove drame in kreganja pa še kaj. Če so spomini na te že pozabljene in potlačene dogodke še vedno ujeti v telesu, jih bo želja po otroku, zagotovo reaktivirala in prebudila ter prikrito zavirala našo pot do uspeha.
Materinstvo je eno izmed področij, kjer se rane pogosto še bolj pokažejo. Kako ženskam pomagaš, da v tej vlogi najdejo ravnovesje in ne izgubijo sebe?
Res je. Kar nismo uspeli predelati s starši in potem s partnerjem, nas bo zagotovo zasledovalo tudi v vlogi mame. Materinstvo odpira stare rane, ker ob otroku pridejo na plano naši lastni spomini iz otroštva. Pravijo, da so otroci naši najboljši učitelji in to zagotovo drži, saj nas trigirajo tam, kjer smo še vedno šibki. S tem nam razkrijejo stare rane, ki jih še nismo v celoti predelali. Silijo nas v reakcije iz vloge notranjega otroka ali v ponavljanje nezdravih vzorcev prednikov. Moj glavni cilj na področju starševstva je, pripeljati jih do točke, na kateri prepoznajo in ozavestijo, kje reagirajo iz ranjene deklice, kje ponavljajo mamine in očetove toksične vzorce in kako ponavljajo družinske travme in dramo. Nato pa jih vodim v proces zdravljenja otroških ran in spuščanje nezdravih podedovanih vzorcev. Tako zagotovimo, da zapustijo vlak, ki nezavedno in hitro pelje v ponavljanje preteklosti. Namen vsega je, da postanejo zavestni svojih trigerjev in reakcije ter začnejo zavestno ustvarjati nove, drugačne zgodbe.
Dotakniva se še predelave družinskih vzorcev. Kako ženski razložiš pomen tega procesa, ko prvič pride k tebi in še ne ve, kaj točno nosi s seboj?
Povem ji, da družinski vzorci niso naša krivda ali obsodba, ker ne znamo bolje in drugače. Družinski vzorci so zgolj dediščina, ki je vsem nam preprosto predana. Vsi v sebi nosimo zapise o tem, kako so naši starši dojemali ljubezen, odnose, delo, obilje, čustva … Ko jih ozavestimo, lahko izberemo, ali jih želimo ponavljati ali jih bomo raje spustili in ustvarili svoje – nove, drugačne, boljše. To je proces vračanja moči – iz nezavednega v zavedno.
Kako lahko ozaveščanje in predelava družinskih vzorcev preprečita, da se stare rane prenašajo naprej na otroke, in kako to vpliva na celotno družinsko dinamiko?
Ko ženska zaceli rane v sebi, jih otrok ne rabi več nositi naprej. Otroci so naše največje ogledalo, posnemajo, kar vidijo. Zato, ko mi spremenimo notranje vzorce, se spremeni tudi naš odnos z njimi. Družinska dinamika postane lahkotnejša, otrok ni stravmatiziran zaradi naših nekontroliranih reakcij, neprimernih besed in dejanj. Ko vidi, da smo mi pomirjeni, je pomirjen tudi otrok in potem ni razloga, da bi jemal nase našo dramo. Ne čuti potrebe, da nas mora rešiti, obvarovati, nositi del bremena za nas. In tako se cikel prenašanja družinskih vzorcev sam zaustavi in počisti.
Ko ženska začne spuščati rane, se v njej prebudi prostor za novo. Kaj je po tvojem tisti trenutek, ko res začuti svojo pravo moč?
To je trenutek, ko prvič začuti: »Ni mi treba biti nekdo drug, da bi bila ljubljena.« Ko sprejme sebe in razvije zdravo mero samoljubezni, ko poruši vse, kar je bilo neresnično in lažno, ter začne graditi zdrava temelja zase, se v njej prebudi popolnoma nov občutek – občutek notranjega miru, pomirjenosti, samozadostnosti in svobode.
Zaupala si mi, da ženska lahko živi vse svoje vloge – partnerke, mame, poslovne in duhovne ženske – ne da bi pri tem izgubila sebe. Kaj je bistvo tega koncepta »ženska lahko ima vse«?
Bistvo je, da se v nobeni od vlog ne izgubi, ker vse gradi iz iste osnove – ljubezni do sebe. Ko stoji v svojem centru, so vse njene vloge le izrazi njene celovitosti, ne pa maske, ki bi jo odtujile od sebe. Mora se znati tudi mojstrsko premikati med svojimi ženskimi arhetipi (mame, partnerke, prijateljice, športnice, umetnice, duhovne ženske in poslovne ženske), nenehno zasledovati ravnovesje in spoštovati obdobja in sezone, v katerih se trenutno nahaja. Kdaj prevladuje en, kdaj drugi arhetip, kdaj čas za akcijo in kdaj čas za počitek. Torej ja, ženske imamo lahko vse, če le ne poskušamo imeti vsega hkrati in spoštujemo sezone in različna obdobja ženske.
Kje pa ženske najpogosteje naredimo korak mimo sebe – zakaj verjamemo, da za ljubezen, otroke ali kariero nujno moramo nekaj žrtvovati?
Ker smo bile tako vzgojene in naučene – da je zgodba ženske, zgodba žrtvovanja in odrekanja. Da mora ostati doma in skrbeti za družino in dom. Če izbere kariero, se mora odpovedati družini. Da mora vedno izbrati ali to ali ono, ker oboje ne gre. Pa ni res – prepričanje, da moramo izbrati družino ali kariero, izvira iz preteklosti in pomanjkanja moške pomoči. Vloge so bile nekoč striktno deljene. Moški služi, ženska pa vzgaja in gospodinji. Če pa znamo danes vse vloge razdeliti, nehamo ločevati na moško in žensko, si priskrbimo podporni krog, ki nam bo omogočal oboje, nam ne bo treba več izbirati. Bo težko, zahtevno, utrujajoče? Zagotovo. 🙂 Vendar s pravim pristopom, mentalno, čustveno in duhovno zrelostjo, pa je popolnoma izvedljivo in mogoče. Izbira družine ali kariere je torej le kolektivni vzorec, ki se počasi razkraja. Resnica je, da se ni treba žrtvovati in odpovedovati enemu ali drugemu, ampak deliti naloge in se učiti ravnovesja.
Tvoje delo združuje širok spekter metod – od regresije do meditacije in coachinga. Kako izbiraš, katera orodja boš uporabila pri posamezni ženski?
Ker verjamem, da je vsak človek zgodba zase in potrebuje drugačen, individualiziran pristop, potrebuje tudi drugačne tehnike in metode dela. Čim več jih obvladam, tem večja je verjetnost, da lahko vsaki stranki ponudim res to, kar res potrebuje – meditacijo, regresoterapijo, tehniko aktivacije sočutja, svetovanje ob žalovanju, coaching, intuitivno svetovanje, čiščenje dnk-linije ali karmičnih zapisov …
Kdo izjemno rad meditira, so pa taki, ki nikakor ne uspejo sedeti v miru in tišini, niti za 10 min. Zato sprva potrebujejo pogovor, coaching, vaje in praktične naloge. Šele ko dojamejo, da potrebujejo prav to, kar se jim najbolj upira – npr. meditacijo in tišino, začnemo vpeljevati tudi te nežnejše, umirjene, a izjemno močne tehnike.
Kdo izjemno rad eksperimentira in preizkuša različne tehnike in orodja, si dovoli teči s tokom in se gladko potopi v regresoterapijo. Drugi se bojijo, kaj bodo videli, če se prepustijo ali celo, kaj bom videla jaz o njih. Strah jih je, ker ne vedo, kaj se bo zgodilo, ko spustijo nadzor. Ti potrebujejo najprej klasično svetovanje in terapije, da razvijejo zaupanje in se začnejo postopoma odpirati – morda čez čas tudi dovolijo globlji vpogled vase.
Eni iščejo pogovor, ker so osamljeni in se nimajo komu zaupati, drugi iščejo quick fixe, hitre odgovore in rešitve v obliki intuitivnih svetovanj ali regresoterapijo, ki ne potrebuje nešteto ponovitev.
Kdo obožuje delo na sebi in rad odkriva vedno nove plasti, drugi bi pa rad pereči problem čim prej zaključil in se spet vrnil k “normalnemu” življenju.
Torej nešteto tipov ljudi prosi več različnih tehnik. Rada vedno ponudim to, kar človek v danem trenutku potrebuje. Začnem vedno tako, da poslušam, vidim, kaj oseba nosi v sebi, in začutim, kaj ji bo v tistem trenutku najbolj pomagalo. Včasih je to nežna meditacija, drugič globlja regresija ali pa čisto praktičen coaching. Metoda je v resnici manj pomembna, veliko več pomeni pravi pristop, potrpežljivost, prilagajanje stranki in zaupanje, ki ga razvijemo skozi proces.
Ko spremljaš žensko skozi ta proces – kaj je zate najlepši trenutek?
Ko vidim, da se ji spremeni obraz, ko zasije, ne skriva več pogleda, je nasmejana, pomirjena, ne hiti, upočasni tempo govora, ne joka več na vsaki terapiji in ima popolnoma drugačno, svetlo energijo.
Kaj pa tvoj osebni pogled na poslanstvo – kako si sama našla ravnovesje med vsemi vlogami, ki jih kot ženska živiš?
Zame je ključno, da si vedno znova vzamem čas zase in poslušam, kje sem in kaj potrebujem. Ko sem v vlogi mame, sem samo mama. Če sem v vlogi terapevtke, dam svoj fokus tja. Poslanstva ne vidim kot eno samo stvar, ampak kot način, kako živim vsak dan – ko navigiram različna področja življenja in pri tem poskušam ostati v stiku s sabo. Ko so otroci bolni, se ne nerviram več, ker ne morem delati. Preprosto prestavim obveznosti in se jim posvetim, dokler niso spet zdravi. Nujnih primerov v službi seveda nikoli ne pustim na cedilu – če me kdo nujno potrebuje, znam oceniti, kaj ima v danem trenutku prioriteto – če je to otrok v bolnišnici ali samo otrok z vročino, stranka, ki se ji ne da čakati nekaj dni, ali stranka, ki je res v stiski ali pred življenjsko pomembno odločitvijo. Na srečo mi pri varstvu otrok v takšnih situacijah priskočijo na pomoč mož in babice, vsak po svojih zmožnostih.
Med svetovanji in terapijami si vedno pustim kakšno luknjo, da lahko meditiram, delam jogo, telovadim in si napolnim baterije. Ko so otroci v vrtcu in šoli delam, ko so doma, sem z njimi. Popoldanski termini so namenjeni res samo tistim strankam, ki zaradi službenih obveznosti dopoldan ne morejo. Večere pa posvetim sebi in nama s partnerjem. Ob vikendih je čas za družino in domača opravila in tak urnik mi omogoča, da imam lahko res vse. Je naporno? Na hipe zagotovo. A če redno skrbim zase, za svojo energijo, sem gladko kos vsem nalogam in obveznostim. Vse je stvar organizacije in prilagajanja obdobju, ki mi ga življenje ponudi. Največ energije izgubimo, ko se upiramo toku življenja. Ko si bolan, počivaj, ko si fit, delaj. Posveti se osebi, ki te trenutno najbolj potrebuje – sebi, otrokom, možu, strankam, prijateljem. Zame to super funkcionira, vse dokler znam reči tudi ne in ko je preveč vsega, dati sebe na prvo mesto. To je nekako čudežna formula, ki preverjeno deluje. 🙂
Za konec – kakšno sporočilo bi rada dala ženskam, ki čutijo, da je čas, da stopijo v svojo pravo moč?
Ne čakajte na popolne pogoje – na čas, ko otroci odrastejo, trenutek, ko bo več denarja, moment, v katerem boste čutile, da ste pripravljene. Vse, kar vas kliče, vas kliče z razlogom – zdaj. Tudi, če mislite, da je prehitro, da niste še tam, ne znate dovolj … Vesolje ne bi klicalo k spremembam, če še ne bi bile pripravljene. Ne odlašajte z vašimi sanjami in cilji – pot do tja se začne v trenutku, ko si dovolite verjeti, da ste pripravljene. Vse, kar potrebujete, je že v vas. Ocenite, kaj vas blokira na poti do vaših sanj, začnite zdraviti, čistiti, premagovati te ovire skozi delo na sebi in samo sledite vašim sanjam. Poskrbite, da vam ne zmanjka časa za vaše sanje, samo zato, ker se celo življenje razdajate za druge. Človek na koncu najbolj obžaluje tisto, česar ni naredil iz strahu, negotovosti, pomanjkanja poguma ali odrekanja samemu sebi. Kdaj je čas, da stopiš v svojo pravo moč? Včeraj, danes, jutri – takrat, ko si pripravljena dati sebe na prvo mesto, se pognati za svojimi sanjami in cilji, tudi če pogoji še niso popolni. 😉
Kontakt
Alneja G. Horvat
info@osebnostna-rast.com ali alneja.gaspar@gmail.com
https://www.osebnostna-rast.com/
Facebook: https://www.facebook.com/profile.php?id=100054259130271
Instagram: https://www.instagram.com/alneja.horvat/
Youtube: https://www.youtube.com/@alneja/featured
Alneja, hvaležna sem, da si si vzela čas in z mano podelila svoj del zgodbe, svojega življenja in svojega poslanstva. Lepo je brati, kako z vso svojo predanostjo in intuicijo spremljaš in podpiraš ljudi. Želim ti vse dobro na tvoji poti. ♥
