Andreja Tasič je doktorica znanosti s področja zakonske in družinske terapije, magistrica zakonskih in družinskih študijev, terapevtka relacijske družinske terapije z licenco Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije, www.andrejatasic.si.
Kdo je Andreja, ko ne pomaga ljudem?
Preprosta ženska, ki uživa v druženju z ljudmi, globljih ali mimobežnih srečanjih z njimi, se s psičko sprehaja ali poseda v naravi in se prepušča njenim zdravilnim virom, bere poljudne knjige, hkrati pa seveda prebira članke ali knjige s področja terapevtskega dela, ker je pač življenje nenehno učenje.
Katera so vaša področja dela?
Delam z odraslimi ljudmi, večinoma individualne in partnerske terapije.
Kaj je vaše vodilo pri delu z ljudmi?
Sočutje in ponižnost do dela, ki ga opravljam, in do ljudi, ki prihajajo po pomoč. Tudi jaz se namreč učim od njih ob spremljanju na njihovi poti, ne samo oni od mene.
Poklic terapevta je zelo zanimiv. Kaj vas je poneslo v to, da ste postala terapevtka zakonske in družinske terapije?
Uf, to pa bi lahko bil odgovor, dolg za celo stran. Na kratko: preden sem sploh pomislila, da obstaja kakšna možnost, da bi delala kot terapevtka, sem zaradi svojih zadev kar nekaj let obiskovala terapije. In v bistvu je bila terapevtka prva, ki je tako mimogrede povprašala, ali sem morda pomislila, da bi kdaj to počela. Takrat mi je bila misel na to smešna, v bistvu je v meni izzvala reakcijo: »Jaz – pa terapevtka?!?« No, sčasoma pa sem se začela z mislijo poigravati, a najprej nisem videla možnosti, da bi se vpisala v študij; takrat je bil namreč samo redni študij in ob delu, ki sem ga takrat opravljala, te možnosti ni bilo. Potem pa je življenje poskrbelo, da se je odprla priložnost. Pravzaprav se je negativna izkušnja, ki sem jo takrat doživela, spremenila v pozitivno. In po letih študija in raziskovanja same sebe na terapijah sem danes tu, kjer sem.
Je res, da ljudem že od nekdaj radi stojite ob strani: Kot prijateljica in kot terapevtka?
To bi najbolje vedeli drugi; ne vem, če bi lahko ravno pritrdilno odgovorila; vrsto let sem bila namreč osredotočena predvsem vase in nase in v svoje težave, tako da bi temu težko pritrdila. Me pa od nekdaj globoko prizadenejo krivice, sploh če se te dogajajo nemočnim, otrokom, starejšim, živalim … Sem pa, če morda prej nisem bila, zdaj pa res tista, ki rada stoji ob strani in pomaga. Večinoma je dovolj, da samo si ob človeku, ki potrebuje ušesa, ki slišijo, in ramo, da se zjokajo.
Nam zaupate, katere so lastnosti dobrega terapevta?
Na prvem mestu sta sočutje in empatija, brez njiju ni mogoče vzpostaviti nobenega pristnega odnosa, kaj šele terapevtskega, da je sposoben sprejemanja z ljubečo naklonjenostjo, da sledi klientu in mu ne vsiljuje svojih idej; da se zaveda, da je na poti klientovega iskanja samega sebe samo sopotnik, ne pa voditelj.
Zakaj je tako pomembno, da si človek poišče pomoč terapevta?
Ker večinoma delujemo na vzorcih in prepričanjih, ki pravzaprav niso naši; ker smo polni nalepk, ki so nam jih nalepili drugi, in večinoma sploh ne vemo, kdo mi v resnici sploh smo, čigavo življenje živimo – svoje ali od tistih, ki so nam ga že v ranem otroštvu začrtali. Vse to nam po navadi povzroča težave, a ne moremo izstopiti iz začaranega kroga, ker če bi znali in zmogli, se tu pravzaprav ne bi znašli. In tu po navadi potrebujemo pomoč nekoga, ki nam bo pomagal raziskovati, kdo mi v resnici sploh smo.
Zanima me, zaradi katerih težav vas najpogosteje obiščejo?
Ljudje pridejo zaradi različnih stvari; kolikor ljudi, toliko čudi, bi lahko rekla. Večinoma začutijo, da »nekaj ne štima«, predvsem v odnosih – s sabo ali drugimi, v njihovem doživljanju čustev, kaj je tisto, pa raziskujemo skupaj. Prevare, odtujenost v odnosih, nerazumevanje, neslišanje, pretirano pitje …
Bi rekli, da je dandanes obisk terapevta še vedno tabu?
Stanje se izboljšuje, ni več toliko tabu, kot je to bilo v preteklosti, še vedno pa mislim, da se premalo pogovarjamo o tem. Ljudi je predvsem sram, da so »morali« poiskati pomoč, ker niso sami dovolj močni, da bi se izkopali iz težav. A največja moč je pravzaprav poiskati pomoč, kajne?
Ali je to, da ljudje čutimo strah, tesnobo, negotovost, normalno?
Bi rekla, da je, sploh v tem norem času, kot ga jaz rada poimenujem, v katerem živimo. Namesto da bi z vsem znanjem in vedenjem, ki ga imamo, živeli lepše, bolje, predvsem pa mirneje, se mi zdi, da je vedno več novih zahtev, ki nas potiskajo sem in tja. In kako naj bo človek imun na vse te zahteve, ko pa ga obstreljujejo z njimi na vsakem koraku? In ugotoviš, da nisi dovolj – lep, vitek, mlad, star, športen, nešporten, ješ preveč tega ali onega, ješ premalo tega ali onega, piješ preveč vode, piješ premalo vode, preveč se giblješ, premalo se giblješ, on pravi tako, ona pravi drugače, ena knjiga te sili v eno, druga v drugo, nekdo ti govori, kaj vse bi še moral doseči za polno življenje, drugi o tem, da si dosegel preveč, in še in še. Nekdo te prepričuje, da lahko dosežeš v življenju vse, kar si zadaš, a ko v resnici poskušaš, vidiš, da ni res. Jaz absolutno vem, da nikoli ne bi mogla biti matematik, pa naj me taki in drugačni ljudje še tako prepričujejo, da je mogoče prav vse. In tukaj se ujamemo v pasti, ki v nas vzbujajo vsa omenjena čustva, strah, tesnobo, negotovost – da nismo dovolj. In če se bomo samo še malo bolj potrudili, bomo pa dovolj. In kdaj bo to? Na smrtni postelji? Jaz si za vse nas želim, da ugotovimo, da smo, taki, kot smo, popolnoma dovolj za to, da živimo življenje, kot si ga zaslužimo. Če pa nekdo – zaradi sebe, ne zaradi drugih – želi nekaj več, zakaj ne? Če je tako zaradi drugih, pa smo v pasti. In če pogledamo še okoli sebe, v prihodnost, za katero sploh ne vemo, kakšna bo, so ta občutja seveda prisotna.
Kako postopati pri takih občutkih? Obstajajo kakšne tehnike, vaje, kako si človek lahko pomaga sam?
Najprej je dobro pogledati, kaj je tisto, kar je resnično. Torej čisto razumsko: a je to, česar se bojim, realno? Če na poti srečam medveda, je čisto nagonska reakcija, da se umaknem in je strah ne samo popolnoma normalen, ampak mi lahko reši življenje. Če se pa recimo bojim, da bom izgubila službo, ker se mi zdi, da me šef malo postrani gleda zadnje čase, pa lahko preverim najprej pri njem, kaj se dogaja, in če mi pove, da nikakor, da je z mano zadovoljen, samo zaskrbljen je zaradi domačih zadev, pa pogledam, od kod se je v mojem telesu prebudil strah ob pogledu na njegov kisli obraz. Ker tu pač strah ni realen. Samo moje telo se ob nečem prebuja, nekaj je zbudilo njegov čustveni, telesni spomin.
Tempo življenje je danes (pre)hiter. Imate kakšen nasvet, kako si vzeti dovolj čas za sebe, partnerja, družino?
Odgovor na to vprašanje, ko ga bo nekdo izumil, bo najbrž vreden Nobelove nagrade. 🙂 Šalo na stran, tako kot vse drugo bo pač očitno treba tudi prosti čas dati v svoj urnik. Jaz na primer vem, da če nimam dovolj časa zase, za to, da si moje telo odpočije, ne morem dobro delati in je to zame postala nuja, od katere ne odstopam. Morda bi tako lahko reševali tudi pomanjkanje časa: če se začnemo zavedati, da je od našega počutja odvisno praktično vse, predvsem pa odnosi, mora to postati nuja, ki mora najti prostor na urniku. Obkrožen z rdečo, če ne gre drugače.
Prebrala sem, da ste doktorirali iz zasvojenosti od alkohola pri ženskah (čestitke). Kako gledate na problematiko alkohola v slovenskem prostoru?
Hvala. Ah, alkohol, večna rana našega življa. Dr. Perko pravi, da smo mokra družba, in vsekakor se z njim strinjam. Pije se povsod, tako da biti abstinent v naši družbi ni ravno lahka stvar. Sprašujem se, ali smo res tako zelo ranjen narod, da potrebujemo toliko alkohola, da pozabimo na bolečino. Kajti ko raziskujemo, zakaj pijemo preveč, pridemo večinoma do istega razloga – bolečine, ki smo ji skušali ubežati.
Je pa zanimivo, pa ne samo pri nas, ampak tudi drugod, da je družba tolerantna samo do takrat, dokler človek še ni zasvojen. Ko prestopi to mejo in gre na zdravljenje, hja, tedaj pa nismo več tolerantni. Takrat pa šepetamo in kažemo s prstom na to osebo, namesto da bi ji prišli naproti, ji ponudili roko in ji čestitali za dosežek. Ne, ta človek potem ne spada več v našo družbo. Sploh pri ženskah je to še težje, ker sta prisotna sram in krivda (ker pije in ker je ženska), tako da se večinoma zaradi teh tabujev ne odločajo za zdravljenje ali pa gredo po pomoč zelo pozno. Je pa v svetu in pri nas po raziskavah tako, da pri moških odvisnost od alkohola stagnira, pri ženskah pa se povečuje.
Kaj žene ženske v prekomerno pitje alkohola?
Glede na raziskave v sodobnem času predvsem to, da morajo v zadnjih desetletjih poleg vseh vlog, ki so jim bile predpisane v preteklosti, zdaj izpolnjevati še druge: ne samo da je ženska, žena ali partnerica in mama, biti mora še uspešna v karieri. Torej: nič ji ni bilo odvzeto, kvečjemu dodano. In potem tako zelo prija en kozarček zvečer, ko vse opravi, da se sprosti. Pa še eden, pa še eden, pa čez čas ugotovi, da to ni več samo en, ampak potrebuje že pol steklenice … Poleg teh sodobnih zahtev pa je pač to, kar alkohol da vsem, moškim in ženskam: zmanjša notranjo bolečino, spodbuja čustva ali jih umirja, da moč, samozavest, izboljša samopodobo, ponuja toplino, objem in ljubezen. Utvaro odnosa. Lažne stvari, ampak ko pijemo, se tega ne zavedamo. Ko pa se, je dostikrat že zelo pozno. Takrat ugotovimo, da je tisto, kar nam je prej dajalo vse, zdaj postalo sovražnik številka ena, ki ga je zelo težko premagati. Seveda pa se ga da, v to nas prepričuje ogromno pozitivnih zgodb posameznic in posameznikov, ki so se rešili tega okova.
Na kakšen način pa si vi polnite svoje baterije?
Predvsem z naravo, ta je zadnja leta postala moje pribežališče, v katerem samo diham in sem. Prav tako so zame pomembni gibanje, hoja, telovadba. Pa v odnosih z ljudmi, ki so mi pri srcu, seveda. Moram reči, da sem prav blagoslovljena z njimi in tudi zaradi njih je moje življenje polno in bogato.
Andreja Tasič, zakonska družinska terapija
031 317 311
info@andrejatasic.si
Hvala Andreja za vaše odgovore. Naš portal vam želi veliko uspeha in zadovoljnih strank.