Anna Zuykova je univerzitetna diplomirana psihologinja in sociologinja ter CTA kandidatka v psihoterapiji. V svojem delu združuje psihoterapijo, umetnost in transformacijske prakse ter deluje z odraslimi, najstniki, pari in skupinami v živo in preko spleta.
Poleg terapevtskega dela vodi delavnice in retreate za ženske, kjer povezuje akademsko znanje, kreativnost in celostni pristop k osebni rasti.
Anna, živjo. Kako izgleda tvoj vsakdan, ko nisi v vlogi psihologinje in psihoterapevtke?
Moj vsakdan je včasih preprost in zavesten, včasih pa dovolj kaotičen. Včasih imam občutek, da živim več življenj hkrati.
Trudim se dajati pozornost telesu – gibanju, dihanju, počitku. Rada imam počasna jutra, sprehode, kuhanje, ustvarjanje brez cilja. Ti trenutki so dokaj redki in zato toliko bolj dragoceni. Pomembno mi je, da imam dovolj prostora zase, za tišino in stik s sabo, ker verjamem, da se prav iz tega prostora rodi kakovosten odnos z drugimi – in predvsem s seboj. Ob enem rada preživljam čas s partnerjem, najbližnjimi, srečam prijatelje, potujem in spoznavam nove ljudi. Udeležim se kulturnih dogodkov, grem ven, imam svoj čas za telovadbo in ustvarjanje.
Moj način življenja je tesno povezan z mojim delom. V poklicu pomoči je skrb zase izjemno pomembna, saj se izgorelost zgodi zelo hitro. Tudi sama sem bila večkrat na meji. Zato danes postavljam skrb zase na prvo mesto: redno hodim na lastno terapijo, privoščim si masažo in manikiro, vzamem si počitnice, čas za prijatelje, čas za učenje nečesa novega in – kar je morda najbolj dragoceno (in ni preprosto zame) – čas za tišino.
Imam tudi svoj notranji indikator. Včasih se vprašam: kaj bi bilo, če bi danes umrla? Poslušam svoj odziv. Če se počutim razmeroma pomirjeno, pomeni, da živim v skladu s sabo. Če začutim močan strah, da nekaj zamujam ali odlašam, je to znak, da moram nekaj spremeniti. To »formulo« prakticiram že nekaj let – in moram reči, da deluje. Rada živim in uživam življenje tako močneje.
Kdo je Anna Zuykova danes in kako bi se opisala nekomu, ki te še ne pozna?
Danes sem predvsem človek – nevrodivergenten, radoveden, kreativen, z veliko strastjo do življenja. Ta nevrodivergentnost je zame dar in izziv hkrati: pomeni, da svet doživljam intenzivno, zelo čutno, večplastno, včasih hitreje, včasih globlje, včasih sploh na neki nov način. Še zmeraj učim se živeti z lastnim ritmom in ga spoštovati.
Po izobrazbi in poklicnih izkušnjah sem psihologinja in sociologinja, specializantka transakcijske analize (že na polovico certificirana), igralka, transformacijska facilitatorka in medkulturna mediatorka. A vse te vloge so le izrazi nečesa bolj osnovnega – zanimanja za človeka in njegovo povezanost z vsem. Zanima me, kako lahko živimo bolj v stiku s sabo, s telesom, s svojimi resničnimi potrebami, in hkrati sobivamo ter soustvarjamo na odgovoren, ekološki in zavesten način. Verjamem, da osebna rast nima smisla, če ni povezana tudi z odnosom do sveta in nečesa večjega (tudi če ne vemo česa).
Sem sočutna, empatična in hkrati jasna. Rada raziskujem globine, a ostajam prizemljena. Živela sem med različnimi kulturami, menjavala okolja in jezike, kar mi je dalo sposobnost gledati na stvari iz več perspektiv. Svet dojemam odprto, z radovednostjo in spoštovanjem do raznolikosti.
Po naravi sem humanistka in idealistka – a nenaivna. Življenjske izkušnje, tudi težke, so me naučile, da rast ni romantična, temveč pogosto zahtevna. Kljub temu verjamem v odnose, v človeka in naravo, v proces in v medsebojno povezanost vsega. Verjamem, da se spremembe dogajajo počasi, a trajno – in da smo mi sami pomemben del teh sprememb, tako v lastnem življenju kot v svetu, ki ga soustvarjamo.
Tvoja pot je zelo raznolika, kaj te je najbolj zaznamovalo?
Zelo me je zaznamovalo prepletanje življenjskih izkušenj in različnih področij (sociologije, psihologije, transakcijske analize, umetnosti, različnih kultur ter tradicionalnih praks).
Odraščala sem v zelo posebnih časih – sem se rodila v eni državi, ki je potem nehala obstajati, in nastala druga. Časi so bili turbulentni in sem zelo vesela, da sem živa in zdrava. Učila sem se tudi v glasbeni šoli (violina, klavir) ter se ukvarjala tudi z umetnostjo (igralstvo, likovna umetnost).
Potovanja in selitve – to je zelo močen preobrat. V transakcijski analizi lahko rečemo, da selitev spremeni scenarij življenja. Potovanja zame je vir energije, navdiha, razvoja. Od otroštva sem se zelo dobro počutila na poti in sanjala o potovanjih. Takoj ko sem bila dovolj samostojna (delam že od 18. leta), sem dajala potovanja v prioriteto. Leta 2012 sem šla na 9-mesečno potovanje po jugo-vzhodni Aziji (Bali, Cambodia, Tajska in še par držav), ki me je potem “pripeljalo” v Slovenijo. V vsaki državi sem se nekaj naučila. Na primer, na Tajskem sem študirala tajsko masažo.
Vsaka izkušnja mi je dalo nekaj drugega: širino, razumevanje notranjih procesov, strukturo in prostor za svobodo. Prav ta raznolikost mi danes omogoča, da ljudi vidim celostno, ne samo skozi ene perspektive.
Hvaležna sem tudi za “človeško bogastvo”, če se tako lahko izrazim – v svojem življenju imam srečo (ali nekaj v sebi), da srečam izjemne ljudi, od katerih se veliko naučim, tudi če je včasih izkušnja lahko kar zahtevna. Gledam naprej s pozitivno naravnanostjo in verjamem, da iz krize in težke izkušnje lahko stopimo ven spremenjeni na boljše. Moja velika strast je umetnost, in posebej igralska umetnost, ki mi jo je uspelo integrirati v terapevtsko prakso. Tudi glasba mi je blisu (zaključila sem glasbeno šolo violine in klavirja), ples. Rada se učim, spoznavam nove stvari, ki mi tudi odpirajo nove poti.
Kaj te je pripeljalo do celostnega pristopa?
Iskreno – življenje in moja narava, ozadje. Že od otroštva sem videla svet kot nekaj povezanega, celostnega, in me zanimalo, kako je vse skupaj deluje. Tudi izobrazba in radovednost me peljali v raziskovanje različnih pristopov, načinov, dimenziji, možnosti ter hipotez. V nekem trenutku sem jasno čutila in razumela, da človeka ne moreš razstaviti na ločene dele: tukaj psiha, tam telo, nekje v ozadju odnosi in družbeni kontekst, v drugem delu pa duhovnost in filozofija. Vse se dogaja hkrati. Lahko razumeš svoj vzorec, pa se telo še vedno odziva z napetostjo. Lahko spremeniš misel, pa se v odnosu znova ujameš v staro dinamiko. Lahko pa si zdrav in se imaš v redu z drugimi, samo ne moreš tega uživati zaradi omejujočih prepričanj ali bolj negativno naravnanega mindseta. Ta kompleksnost me je pripeljala do tega, da sem začela graditi tudi model dela, ki v osnovi ima celostnost.
Moja lastna pot – selitve, spremembe identitete, prehodi med kulturami, notranje krize in tudi izgorelost – mi je pokazala, da sprememba ni samo intelektualni proces. Telo vedno sodeluje. Odnosi vedno sodelujejo. Tudi širši sistem, v katerem živimo, sodeluje. Kot nekdo, ki je odraščal med različnimi družbenimi realnostmi in kasneje še večkrat menjaval okolje, zelo jasno čutim, kako močno kontekst oblikuje notranji svet. Sociologija mi je dala ta pogled, psihologija pa orodja, da ga prevedem v konkretno delo.
Celostni pristop zame ni modna oznaka, ampak drža. Pomeni, da spoštujem ritem človeka, njegovo telo, njegovo zgodbo in njegov kontekst. Pomeni tudi, da ne iščem hitrih prebojev, ampak trajne premike. Verjamem, da prava transformacija nastane, ko se razumevanje, izkušnja in vsakdanje življenje začnejo ujemati. In prav ta usklajenost je zame bistvo celostnosti.
S kom danes največ delaš in kaj jih običajno pripelje k tebi?
Danes največ delam z odraslimi in najstniki, veliko z ženskami, pa tudi s pari in skupinami. Ljudje pridejo zelo različni, iz različnih okolij, kultur in življenjskih situacij, vendar jih pogosto povezuje podoben občutek – da so se nekje izgubili ali oddaljili od sebe. Pogosto pridejo zaradi izgorelosti, tesnobe, težav v odnosih, občutka praznine ali vprašanj identitete. Veliko ljudi pride tudi v življenjskih prehodih: spremembe kariere, selitve, razhodi, starševstvo ali obdobja, ko se preprosto začnejo spraševati, kdo sploh so in kako želijo živeti naprej.
Zelo pogosto pridejo takrat, ko stari načini preživetja ne delujejo več. Telo začne govoriti glasneje, odnosi postanejo napeti ali pa notranji glas ne pusti več miru. V takih trenutkih ljudje začnejo iskati drugačne načine razumevanja sebe in sveta.
Delam v slovenščini, angleščini in ruščini, v živo in preko spleta, zato so moje stranke pogosto iz različnih držav. Ta medkulturna dimenzija mi je zelo blizu, ker sem tudi sama večkrat živela med kulturami in razumem, kako lahko selitve, identiteta in pripadnost vplivajo na notranji svet.
Poleg individualne terapije vodim tudi skupine, delavnice in transformacijski umiki v živo po celem svetu in tudi preko spleta. Tukaj se lahko procesi odvijajo na drugačen način – bolj skupnostno, bolj izkustveno. Ta raznolikost mi omogoča, da ljudem ponudim več različnih poti do stika s sabo.
Katere vrste izzivov se najpogosteje odpirajo v terapevtskem procesu?
Večina mojih strank doživlja močne spremembe – selitve, prostovoljne ali pod prisilo; človeške; družinske; socialne; fizične; eksistencialne; duhovne … Veliko vrst. In to je ena izmed mojih priljubljenih in strokovnih tem – adaptacija/sprememba k temu, kar ni več obstaja, ni možno obdržati, ostalo je v preteklosti. Kako sprejeti, spremeniti se, prilagoditi ali zgraditi na novo na zdrav, negujoč, podpirajoč i hvaležen način. Žalovati, jeziti se, iti skozi strah, bolečino, nerazumevanje do celostnega sprejemanja.
Veliko delamo z mejami, samovrednotenjem, občutkom odgovornosti za druge, sramom in utrujenostjo. Pogosto ljudje nosijo zelo močne notranje zahteve do sebe – da morajo biti dobri, uspešni, prijazni, prilagojeni. V ozadju teh zahtev pa se pogosto skriva globoka potreba po sprejetosti in varnosti.
Pogoste so tudi teme navezanosti in odnosov. Kako ljubiti, ne da bi se izgubil. Kako ostati v odnosu, ne da bi se odrekel sebi. Kako prepoznati stare vzorce, ki jih ponavljamo, tudi ko si želimo drugače.
Velikokrat se pokaže razkorak med tem, kako nekdo živi, in tem, kar v resnici potrebuje. Terapija potem postane prostor počasnega usklajevanja med notranjim in zunanjim svetom.
V procesu se pogosto pojavijo tudi teme telesa – napetosti, utrujenosti, psihosomatskih simptomov. Telo pogosto pove to, kar si psiha še ne upa izreči. Zato v terapiji veliko pozornosti namenjam tudi telesnim občutkom in regulaciji živčnega sistema.
Kje običajno začneš, ko klient pride prvič, in kaj ti je najpomembnejše?
V transakcijski analizi obstaja lep koncept: “Kontakt predhodni kontakt”. Najprej pride stik, šele potem dogovor. Zato vedno začnem pri odnosu.
Najprej me zanima, ali se lahko skupaj ustaviva. Ali lahko človek pride v prostor, kjer mu ni treba igrati vloge ali biti »pravilen klient«. Zame je pomembno, da se človek počuti varno, da lahko govori iskreno, tudi o stvareh, ki jih še sam težko razume. Tukaj je drastično pomembno načelo zaupnosti.
Ne hitim v rešitve ali diagnoze. Najprej me zanima, kako je temu človeku biti on sam v svetu. Kako živi, kako diha, kako se odziva, kaj ga boli in kaj ga veseli. Rada imam humor in ga aktivno uporabljam v terapiji.
Ko se vzpostavi odnos, lahko začnemo raziskovati globlje, v zgodbo, anamnezo itn.
Kako prilagajaš svoje delo odraslim, najstnikom ali parom?
Zelo različno, tako metode dela se razlikujejo kot moja “terapevtska osebnost”. Z odraslimi je pogosto več refleksije, pogovora in povezovanja izkušenj. Z najstniki pa je pomembna večja fleksibilnost, humor, gibanje in neposrednost. Mladi zelo hitro začutijo, ali je odnos pristen ali ne. Še posebej se to čuti pri nevrodivergentnih osebah.
Pri parih me najbolj zanima dinamika med njima. Terapevt je kot en most med dvema bregoma, ki je nevtralen in dela hkrati in enakovredno za obadva. Pogosto delamo z načinom komunikacije, z razumevanjem potreb in z učenjem, kako ostati v odnosu, ne da bi se izgubili. Tukaj transakcijska analiza mi je zelo pomaga, ker ponuja jasen jezik ter praktične modele za komunikacijo ter razumevanje drug drugega. Kdaj pa tudi uporabljam metode EFT ali čuječnosti.
Metode se lahko spreminjajo, vendar nekaj ostaja vedno enako – odnos. Brez odnosa nobena metoda ne deluje.
V tvojem delu se prepletajo psihoterapija, umetnost in transformacijske prakse, kako to izgleda v praksi?
V praksi to pomeni, da ne delam z ljudmi samo skozi pogovor in razumevanje, ampak skozi celotno izkušnjo – telo, čustva, odnose, domišljijo in vsakdanje življenje, ter vpogled na svet, izventelesno doživljanje, duhovnost in filozofijo. Psihoterapija mi daje strukturo, varnost in etični okvir. To je temelj, brez katerega zame ni globokega dela. A zelo hitro sem ugotovila, da veliko stvari, ki jih ljudje nosijo v sebi, nima jezika. So telesni občutki, notranje slike, impulzi, napetosti, ki jih ne moreš razložiti, lahko pa jih doživiš.
Tu vstopi umetnost. Igralska improvizacija, gib, glas, simbolno delo, včasih zelo preproste kreativne naloge. Ne zato, da bi “ustvarjali nekaj lepega”, ampak da odpremo prostor, kjer se lahko pokaže nekaj resničnega. Umetnost omogoča obvoz okoli racionalnega uma in pogosto pride naravnost do bistva. Ljudje se v tem procesu pogosto presenetijo – začutijo nekaj, česar dolgo niso, ali pa prvič dovolijo delu sebe, da pride v stik z drugimi.
Transformacijske prakse pa so tisti most med uvidom in življenjem in večjo sliko, življenjskim narativom, ekzistencialno sliko, transcendentalnim doživljanjem, in nazaj, v telo, v zemljo. Pomagajo, da se sprememba ne zgodi samo v terapevtski sobi, ampak se začne počasi utelešati v vsakdanjih odločitvah, odnosih, mejah. In gre notraj vseh dimenziji (bio, psiho, socio, spiritualna). Zame osnovna transformacija ni nekaj dramatičnega ali ezoteričnega, ampak zelo konkretna: kako diham, kako rečem ne, kako sem v odnosu, kako poslušam svoje telo in kaj to pomeni v širšem smislu.
Pomembno mi je tudi, da vse to poteka v ritmu človeka. Ne verjamem v forsiranje prebojev. Verjamem v postopno raztapljanje starih vzorcev in v to, da ima vsak človek svoj tempo. Moj način dela je zato zelo prilagodljiv – včasih bolj strukturiran, včasih bolj igriv, včasih zelo tih. Vedno pa izhajam iz vprašanja: kaj ta oseba v tem trenutku res potrebuje, da lahko ostane v stiku s sabo in gre hkrati naprej? In – kar je še bolj pomembno – osebo predvsem o tem vprašam in na tem gradim odnos.
Zakaj ti je pomembno, da so transformacijske prakse zasidrane v znanju in strokovnosti?
Ker sem skozi svoje delo in življenje zelo jasno videla, kako tanka je meja med zdravilnim in škodljivim. Delo z ljudmi pomeni delo z njihovo ranljivostjo, zgodovino, telesom in odnosi. Brez znanja, refleksije in etičnega okvira lahko zelo hitro – tudi z najboljšimi nameni – naredimo več škode kot koristi.
Zame strokovnost ni v nasprotju z globino, intuicijo ali kreativnostjo. Ravno nasprotno. Znanje ustvarja varnost, znotraj katere se lahko ljudje sprostijo in si dovolijo iti globlje. Psihološko razumevanje procesov, travme, navezanosti in regulacije živčnega sistema mi omogoča, da prepoznam, kdaj je nekaj podporno in kdaj je preveč. Kdaj je nekdo pripravljen na izkustveno delo in kdaj potrebuje predvsem stabilnost in oporo.
Pomemben del moje drže je tudi zavedanje lastnih omejitev. Redna supervizija, lastna terapija in izobraževanje so zame samoumevni. Zato, ker želim ponuditi odgovoren prostor. Transformacijske prakse brez sidra v znanju lahko hitro postanejo prehitre, preintenzivne ali celo manipulativne in nevarne – še posebej za ljudi, ki že nosijo veliko.
Zame je prava transformacija vzame svoj čas, je utelešena in ponotranjena. Ne gre za spektakel ali prelom čez noč, ampak za postopno spremembo načina, kako smo v odnosu s sabo in drugimi. Strokovnost omogoča, da ta proces poteka varno, spoštljivo in trajno – in da se spremembe ne razblinijo, ampak postanejo del vsakdanjega življenja. Ponavadi model za transformacijske prakse vključuje pripravo, neposredno poglobljene prakse, ter obvezno integracijo. Tukaj lahko uporabljamo kot psihoterapevtske metode (na primer, model ponovne odločitve ali delo s predniki), lahko pa gremo v bolj ritualistični in tradicionalni načini.
Kakšno vlogo ima kreativnost v tvojem delu?
Kreativnost je zame most med notranjim, zunanjim svetom, ki omogoča dostop do drugih svetov in kreiranje novih. Veliko tega, kar nosimo v sebi, ni takoj dostopno zavedanju in verbalnemu izražanju – so občutki v telesu, podobe, drobni impulzi, ki jih ne znamo razložiti, a jih močno čutimo. Ko v proces vključimo gib, glas, improvizacijo ali simbolno delo, se odpre drugačen kanal. Nekaj, kar je bilo dolgo zamrznjeno ali neizrečeno, dobi prostor. Kreativnost omogoča, da resnica pride na površje bolj nežno, a pogosto tudi bolj neposredno kot skozi pogovor.
Druga plast je povezana z mojo lastno potjo. Umetnost – posebej igralstvo in igralska improvizacija, glasba in ples – je bila vedno del mojega življenja. Zaključila sem glasbeno šolo (violina in klavir), veliko sem se učila in raziskovala oder, telo, izraz. To ni nekaj, kar bi ostalo ločeno od terapevtskega dela. Ravno ta izkušnja mi daje občutek za ritem procesa, za dinamiko odnosa, za zavedanje meje med terapevtskim in osebnim jazom. Kreativnost mi pomaga ostati živa in avtentična tudi v profesionalni vlogi.
In tretji, morda najpomembnejši vidik: kreativnost je povezana z možnostjo izbire. Ko človek začne ustvarjati – pa naj bo to nova zgodba o sebi, drugačen način komunikacije ali preprosto drugačen telesni odziv – se v njem prebudi občutek, da ni ujet v en sam scenarij ali samo en način vedenja, doživljanja, razmišljanja, čustvovanja. V transakcijski analizi bi rekli, da to lahko vpliva na spremembo življenjskega scenarija. Kreativnost lahko prostor, kjer se začne izkušnja avtonomije, svobode od zastarelih in neučinkovitih vzorcev.
Poseben del tvojega dela so delavnice in retreati za ženske, kaj te je poklicalo v to smer?
Najprej seveda osebna izkušnja. V nekem obdobju življenja sem sama močno čutila, kako razpršene smo lahko ženske – med delom, odnosi, pričakovanji, notranjimi standardi. Na zunaj funkcionalne, navznoter pa pogosto utrujene. Bila sem na meji izgorelosti in iztrošenosti, in sem si morala postaviti meje. Pogosti si mislimo, da ljubezen do sebe pomeni, da si vse dovolimo. Se ne strinjam. Prava ljubezen do sebe, kadar si lahko postavimo meje. Začela sem se ukvarjati s svojim zdravjem, počutjem, načinom življenja in ostalim. Nekako naravno moje okolje se je začelo spreminjati, začele nastajati online skupine za ženske, umiki, drugi projekti.
Takrat sem spoznala čudovitih strokovnjakinj, ki so postale kasneje moje prijateljice in s katerimi še zmeraj sodelujem v projektih.
Na primer, z naturopatsko nutriciologinjo ter avtorico projekta Olesyo Malayeri, dihalno kovčinjo Mino Hajiyevo in nutriciologinjo Liudmilo Kurdovo sodelujem v okvirju Secret Health Retreats za ženske, ki jih organiziramo v Sloveniji že 2.leti dvakrat na leto. To so umiki v naravi premium formata, na lepih lokacijah v butičnih hotelih s celostnim pristopom. Ponavadi nas je več strokovnjakinj, ki soustvarjamo prostor in tako več pristopov – yoga, sprehodi, dihanje, prehrana, psihologija, tradicionalne prakse in in izjemna transformacijska moč ženskih energij s celega sveta. Ponavadi govorimo na vsaj dveh-treh, jezikih, kar nam omogoča širino in variativnost. Retreat ni samo “odmik”, ampak prehod. Je priložnost, da se za nekaj dni umaknemo iz stalne produktivnosti in preverimo, kdo smo brez vlog. Zame so ti prostori zelo odgovorni in sveti – ne v religioznem smislu, ampak v smislu spoštovanja do tega, kar se lahko tam zgodi.
Tudi, skupaj s prijateljicama – integrativno in družinsko zdravnico ter nevropsihologinjo Tatiano Voiko in psihologinjo ter ekstatik djko Natalio Shikino ustvarjava hibridne skupine na temo Women’s Seasos (Ženski letni časi), kjer ponujamo multidimenzionalni celostni model za uravnoteženo organizacijo življenja ženske, na podlagi ženskega cikla, bio-psiho-socio-spiritualnega pristopa, transakcijske analize, čuječnosti, arhetipov, intuitivno-gibalnih praks in drugega. Želimo si graditi podpirajoč in negujoč prostor za ženske, občutek sestrstva in kroga. Zaenkrat je v ruščini, kasneje bo v angleščini in lahko tudi v slovenščini.
Seveda tudi strokovne izkušnje so me pokazale pomembnost takega dela. V individualni terapiji sem znova in znova srečevala podobne teme: preobremenjenost, težave z mejami, občutek, da moramo biti vse hkrati – močne in mehke, uspešne in skromne, prisotne za vse.
Imam tudi prijateljice in varen ženski krog zase, osebno, kjer smo brez tekmovanja, brez mask, “dovolj dobre”, podpirajoče in sprejemajoče.
V vsem, kar počnem, se vidi moj pogled na povezanost – med ljudmi, z naravo, s cikličnostjo, z nečim večjim. Ženske me niso poklicale kot ciljna skupina, ampak kot skupnost, ki potrebuje in si zasluži varen prostor za stik, resnico in počitek.
Sodelujem tudi v drugih skupinskih projektih, ki ni samo za ženske. Na primer, v izvedbi skupin ponovne odločitve – leta 2027 bomo imeli eno na Baliju. Imamo tudi en zanimiv projekt o poglobljenem delu z notranjo senco. Zdaj se tudi pripravlja en retrit, v osnovi katerega je delo z glasom, zvokom in razkrivanjem notranjih potencialov in postopkov preko telesa. Tudi izvajam različne tematske delavnice kot delo s predniki, raziskovanje telesnega scenarja in scearja življenja, improvizacijsko-terapevtske skupine ter skupine v naravi.
Kaj se v ženski skupini zgodi, česar individualna terapija pogosto ne more ponuditi?
V ženski skupini se zgodi nekaj zelo posebnega: prepoznavanje, validacija, sprejemanje, soustvarjanje. Nekdo izgovori nekaj, kar si sama nikoli nisi upala povedati, pa veš, da je tudi tvoje. Pojavi se zrcaljenje – vidiš sebe v zgodbah drugih žensk. To pogosto prinese veliko olajšanje, ker naenkrat ugotoviš, da nisi sama in da s tabo ni nič narobe. Pa da je vedno izbira, druga pot, je podpora in sočutje.
Skupina ima tudi svojo regulacijsko moč. Ko smo skupaj v varnem prostoru, ko poslušamo druga drugo brez obsojanja, se živčni sistem začne umirjati. Včasih se to zgodi zelo tiho, skoraj neopazno, a zelo globoko. Ženske pogosto prvič začutijo, kako je, ko lahko samo so – brez potrebe, da bi bile močne, popolne ali funkcionalne.
V skupini se zgodi tudi nekaj, kar je včasih težko ustvariti drugje: občutek skupnosti in pripadnosti. Občutek, da smo povezane in da se lahko podpiramo na poti osebne rasti. To je izkušnja, ki jo veliko žensk danes zelo pogreša. Tapravo sestrstvo.
Katere teme se najpogosteje odpirajo na ženskih delavnicah in retreatih?
Zelo pogosto se odpre tema utrujenosti in preobremenjenosti, osamljenosti (tudi če je družina), preteklih težkih izkušenj. Včasih pridejo na dan transgeneracijske ali zelo zgodnje stvari, ki jih doživljamo večinoma preko telesa. Veliko žensk pride z občutkom, da so dolgo živele bolj v glavi kot v telesu.
Pogosto se odpre tudi tema meja. Kako reči ne. Kako se postaviti zase. Kako ostati v odnosih, ne da bi pri tem izgubile sebe. Zelo prisotna je tudi tema samovrednotenja – občutek, ali smo dovolj, ali imamo pravico živeti življenje po svojih merilih.
Na retreatih se veliko dotaknemo tudi cikličnosti – tako telesne kot življenjske. Govorimo o ustvarjalnosti, o željah, ki so bile dolgo potisnjene na stran, o stvareh, ki jih ženske še želijo ustvariti ali doživeti. Govorimo o prehodnih obdobjih, iskanju virov ter spremembi življenjskih scenarijev.
Veliko je tudi žalosti za tem, kar ni bilo ali kar se ni zgodilo tako, kot smo si želele. In hkrati veliko upanja ter želje po drugačnem, bolj avtentičnem življenju. Pride tudi do pogovorov o družinah, odnosih, duhovnosti in doživljanji sebe in sveta, smislih. Včasih samo skupaj kuahmo in pojemo, delimo kakšne zgodbice, tako kor naše babice in prababice.
Kako ustvarjaš varen, a hkrati transformacijski prostor?
Zame je varnost vedno na prvem mestu. Sledim načelom psihoterapevtskega in psihološkega dela v vsaki aktivnosti, ki jo počnem. Varnost, zaupnost, zanesljivost, OK OK pristop in komunikacija. Potem pa lahko improviziramo.
Prostor ustvarjam z jasnimi okvirji, spoštovanjem in počasnostjo. Pomembno mi je, da človek ve, da je vse, kar se zgodi v prostoru, sprejeto brez obsojanja na osebni ravni. Glede vedenja pomembno, da so meje.
Ne verjamem v potiskanje ljudi čez meje ali v dramatične preboje, ki prinesejo dolgoročno spremembo. Se lahko zgodi nekaj močnega, pomembno je, da naravno. Transformacija se ne zgodi zato, ker nekoga prisilimo v spremembo, ampak zato, ker je človek pripravljen nekaj resnično začutiti in sprejeti. Zato tukaj vedno združujem pristopi transpersonalne, psihadelične in transakcijsko analitične terapije – naprej je priprava (predpriprava, kontakt in kontrakt), potem je izkušnja, po izkušnji je nujna integracija in potem je ponovno učenje, vpeljevanje spremembe v vsakodnevno življenje.
Veliko pozornosti dajem tudi tempu. Vsaka oseba ima svoj ritem. Nekatere potrebujejo več časa za opazovanje, druge hitreje vstopijo v proces. Pomembno mi je, da ima vsak možnost izbrati svoj način sodelovanja.
Ko se ustvarita varnost in zaupanje, se transformacija pogosto zgodi skoraj sama od sebe. Včasih skozi pogovor, včasih skozi tišino, včasih skozi gib ali preprosto prisotnost.
Tukaj mi je zelo pomaga izkušnja igralske improvizacije ter veliko različnega znanja in izkušenj: sem lahko maksimalno fleksibilna in lahko dogajanje prilagodim posamezniku, ob enem pa se trdno držim mej varnosti, etike ter humanizma.
Kakšno vlogo imajo telo, narava in rituali?
Telo je zame zelo pomemben del procesa. Včasih je drastičen. Telo pogosto ve več, kot si mislimo. Ko se človek začne ponovno povezovati s telesom, se pogosto pojavijo pomembni uvidi in občutki, ki so bili dolgo potisnjeni na stran. Ob enem treba je biti zelo pozorni v delu s telesom, ker tudi med praksami se lahko zgodijo težje izkušnje, ki jih telo prevzame. Potem pa to je kar težko spremeniti. En profesor pravi, da “telo je pametni neumnež” glih za to.
Narava ima prav tako zelo močan regulacijski učinek na živčni sistem. Ko smo v naravi, se telo spontano umiri, dihanje se poglobi, misli postanejo bolj jasne. Zato so retreati pogosto povezani z naravnim okoljem. Tudi po potrebi izvajam individualna srečanja v naravi. Na srečo Slovenija ima tako lepo in dostopno naravo! Tudi kadar delam v tujini, vedno vpeljem naravo v proces.
Rituali pa pomagajo označiti prehode. Ko nekaj simbolično zaključimo ali odpremo, se to lažje zasidra tudi v notranjem svetu. Ritual ni nujno nekaj mističnega – lahko je zelo preprost trenutek pozornosti, tišine ali namere. Pomembno je, da je predvidljiv, ponavljajoč in jasen. To pomiri živčen sistem, da možnost ponotranjiti in utemeljiti uvid, določeno prakso ali nov način delovanja. Lahko tudi poveže nas s predniki, osebnim ali skupnim nezavednim.
Kaj bi želela, da ženske odnesejo s teh srečanj?
Najprej stik s sabo. Občutek, da lahko zaupajo svojemu notranjemu glasu in svojim občutkom. Da imajo pravico živeti življenje, ki je bolj v skladu z njimi.
Druga stvar je občutek, da niso same. Da obstajajo druge ženske, ki hodijo podobno pot in ki lahko postanejo del podporne skupnosti.
Želim si tudi, da odnesejo več nežnosti in sočutja do sebe. Da začnejo nase gledati z manj kritike in več razumevanja. Iz tega pa potem spremeni odnos do drugih.
In pogum za majhne spremembe v vsakdanjem življenju. Velike transformacije se pogosto začnejo z zelo majhnimi koraki.
Kako bi zaključila ta intervju?
Zaključila bi ga z mislijo, ki mi je zelo blizu. Z mojim najljubšim citatom:
»Včeraj je zgodovina, jutri je skrivnost, danes je dar.«
Zato poskušam živeti tako, da je vsak dan čim bolj poln – stika s sabo, z drugimi ljudmi, z naravo in z življenjem samim. Tukaj in zdaj je vedno pravi čas za majhen korak proti sebi. Pa za katerokoli stvar v življenju začnem vedno s sebe, potem gremo v ožji krog in naprej, dokler ne pridemo v neskončnost. Tam pa smo spet pri sebi, samo v drugi obliki.
Še ena misel, ki se mi zdi pomembna: ni treba biti popoln_a, da bi bil_a dovolj. Vsak človek si zasluži prostor, kjer je lahko točno takšen_na, kot je.
Pa tretja stvar: spomnimo se o humorju in preprostosti, še posebej kadar je to najbolj težko. Takrat je najbolj koristno.
Pa (težko zaključim, se vidi :)) delim svojo pesmico, ki jo sem napisala pred nekaj leti in katera se mi zdi nekako pokaže moj način doživljanja:
Veseli pes leti na srečo mačke,
Dekle se smeje, rdeča brez ličil,
Zelena veja nežno vodo boža,
Alergik kiha — je na vrt skočil.
Igrajo bobni, violina joče,
Klavir reži se, kakor da je nor …
Medved se zbuja v pravljičnem Kočevju,
Ljubljano spet moti ciganski zbor.
Kristalna voda magično zelena
In sonce nežno greje tu in tam,
Lepo shizofrenija daje cvetje …
Pomlad je tukaj, trampampampampam!!!
Kontakt:
email: anna@terapevt.net
https://artpsy.pro/slo
instagram: http://instagram.com/zuykovann
facebook strokovni: https://www.facebook.com/annzuykova/
facebook osebni: https://www.facebook.com/zuykovann
linkedin: https://www.linkedin.com/in/anna-zuykova/
Anna, hvala za tvoj čas, odprtost in globino, ki si jo delila z nami. Tvoje besede nežno spominjajo, kako pomemben je stik s sabo, s telesom in z resnico, ki jo nosimo v sebi. Želim ti vse dobro in uspešno na tvoji poti.
Maja B.♥
