Apolonija Klančar: Učne težave in druge stiske? Aktiviram vašo super moč, da si pomagate sami!

Apolonija Klančar, pozdravljeni. Kako prepoznamo dobrega terapevta? Kaj je značilno zanj?

Sproščen in dober stik s človekom. Spoštljivo sodelovanje. Dober terapevt zna poslušati. Ve, da največ o stranki ve ona sama. Stranka ima veliko ključev do rešitve svoje stiske, ki terapevtu niso na voljo, zato je potrebno sodelovanje. Dober terapevt se zaveda, da se zdravja ne da izsiliti ali ukazati. Da ne zdravi on, ampak tisto presežno v človeku. Zaveda se, da je bolezen običajno preplet številnih telesnih, čustvenih in duševnih vzrokov. Ve, da je njegova naloga pomagati človeku do blagostanja na vseh teh nivojih. Ne glede na to, koliko znanja in izkušenj ima, se je vedno pripravljen učiti. Je srčen in zmožen otroškega čudenja in iskrivega humorja.

Zaupajte nam kaj o sebi.

Sem pedagoginja in jezikoslovka. Mama 23-letnega sina. Sestra štirih bratov. Do leta 2013 sem delala v javnem šolstvu. Podjetnica sem od leta 2014. Vedno lačna znanja. Imam raziskovalno žilico. Pred 20 leti sem imela operacijo raka ščitnice. Stalno iščem hormonska in druga ravnovesja. Uniformiranost me duši. Pišem knjige o svojem delu, www.apolonijak.si.

Kaj vas najbolj navdihuje v življenju?

Spoznavanje zakonov narave. Vprašanja ‘kako stvari delujejo’ in skrivnostna vprašanja ‘zakaj’. Kar pomnim, me zanima, kaj je to ‘zavest’, ‘svoboda’. Kako zaznavamo svet. Iskanje smisla. Navdihuje me tudi poetičnost jezika. Sonce. Odmaknjena narava. Glasba, gibanje in ples. Iskanje vzorcev. Svet svetlob, ko se noč preveša v jutro in ko se dan preveša v noč.

Kateri je bil tisti odločilni trenutek, ko ste se odločili stopiti na samostojno pot?

Do leta 2014 sem delala v šolstvu, največ na Filozofski fakulteti in v osnovni šoli. Odločilni trenutek je bilo spoznanje, da je tisto, v čemer sem res dobra in kar smatram za najbolj plemenito, moteče za sistem. Nisem mogla več sodelovati v sistemu, ki zanika človeka kot čustveno in duhovno bije. Sistem, ki recitiranje podatkov brez razumevanja zamenjuje za znanje. To ni znanje za svobodno delovanje in osebno rast. To je ukalupljanje, zaton raznolikosti. Večje enoumje vodi v večjo ranljivost, ker se ljudje ne zmorejo več učiti. Sodobna šola izgublja stik z življenjem. Kakšen sistem je to, ki producira čedalje več oseb s posebnimi potrebami?

Kateri so največji dosežki pri vašem delu?

Prvi veliki ‘dosežek’ je bila ukinitev diagnoze epilepsija pri nekem dečku. Zgodbo najdete v moji prvi knjigi Vsi moji otroci in njihove mame (2018). Od novejših dosežkov pa recimo zgodba fantka z večjimi težavami v govoru. S kraniosakralno ponastavitvijo kosti in mišic glave je prišlo do opazne spremembe v izgledu njegovega obraza, poleg boljšega izgovora, seveda. Več zelo nazornih zgodb o dosežkih mojih otrok najdete tudi v Pozornost! Za starše in učitelje (2019) in Matematika steče: priročnik za vajami (2020).

Ali drži, da o vas največ povedo knjige, ki ste jih napisali?

Najbrž. Moje knjige so zgodbe o mojem delu. V prvi se najdejo tudi moje pesmi. Knjige sem začela pisati v želji prihraniti čas, ki sem ga porabila za razlage strankam, kaj in kako delam. Imela sem petnajst strani besedila, ki sem ga dala vsaki stranki. Potem sem za Mladinsko knjigo prevedla Zakaj skačem? Glas dečka iz tišine avtizma (2017). Tistih petnajst strani sem razširila v spremno besedo. Urednica je rekla, da bom napisala svojo knjigo. O tem takrat nisem razmišljala, a čez leto se je to res zgodilo.

Nam predstavite svoje delo?

Moja želja je čim bolj opolnomočiti človeka, da si pomaga sam. Stranka ima željo po premiku, je pa pogosto v velikem stresu, izčrpana. Najprej se naučimo odvajati stres. Zakaj? Ker smo v stresu neumni in ne se moremo učiti! Reševanje katerekoli stiske pa pomeni učenje – nekaj moramo narediti drugače, kot smo navajeni.

Pomagam refleksnim avtomatizmom, ki so odgovorni za zaznavanje in omogočajo lahkotno gibanje. Ti mehanizmi so nezavedni. Če telesa ne čutim dobro, ga ne morem spretno gibati. Česar ne vidim ali ne slišim dobro, tega se ne morem dobro naučiti. Zato si tisto, kar sem se učila, tudi težko zapomnim in še težje uporabim v praksi. Delo z refleksi je videti kot neke vrste masaža. Vaje so lahko čisto pasivne: npr. pri rehabilitaciji osebe po kapi jaz premikam telo stranke. Pri aktivnih pa stranka sama premika svoje telo, jaz ji le nudim upor. Telo nagovarjam z nežnim dotikom in majhnimi počasnimi gibi.

Kako pomagate ljudem? Na kakšen način?

Naj navedem primer. Mama prosi za pomoč otroku, ki ne mara brati in pisati in je vzkipljiv. Izpolni podroben vprašalnik za otroka: nosečnost, rojstvo, bolezni, prva leta, šola, vedenje, druga opažanja, pretekle terapije, vzrok prihoda k meni… Otroka testiram preko igre in gibalnih dejavnosti. Določim prioritete dela.

Ugotovim, da npr. otrok slabo čuti svoje telo. Je zelo žgečkljiv. Sklepi rok so okorni, mišice zakrčene. Pri jedi se popacka, prijem je premočan, spodnja čeljust zategnjena. Izreka je slaba. Z očmi ne more slediti gibanju levo-desno, zato si pomaga z gibanjem jezika in čeljusti.

Tak otrok ne more sproščeno in natančno hitro brati in pisati: tega mu ne dopuščajo njegove zategnjene in nekoordinirane mišice. Lahko ga silimo k dnevnemu branju in pisanju, pa ne bo pomagalo. Ker to nista pravi vaji za njegovo telo, se bo njegov upor samo še povečal. Nastopile bodo še težave čustvovanja in vedenja.

Ali imate kakšen poseben pristop do dela z ljudmi?

Uporabljam vse, kar znam: MNRI, kraniosakralno terapijo, tapkanje, Bal-A-Vis-X, Blomberg ritmično zibanje, Brain Gym… Pristopi, ki so moji in nimajo imena. Uporabljam svojski preplet vsega naštetega. V osnovi pa vedno najprej odvajamo stres; izvedemo diagnostiko; določimo prioritete; stranko učim vaj za domače delo; redno komuniciramo o stanju… Imam vso svobodo, da vaje prilagodim stranki.

Pogosto se zgodi, da pride stranka npr. zaradi otrokovega branja. Ko že nekaj časa sodelujemo, mamo npr. boli roka in vrat zaradi držanja miške, očeta pa hrbet, ker je cel teden podiral steno. Zato se lotimo težav staršev. Starši so navdušeni in ko otrokovo babico zagrabi v hrbtu, pride pač babica… Če hočem pomagati otroku, moram pomagati njegovi družini!

Srečujete se z različnimi težavami: od učnih težav, epilepsije, tesnobe, bolečin v telesu… Se vas je katera zgodba še posebej dotaknila?

Mnoge, ki jih objavim tudi na FB profilu: Apolonija Klančar. Po kraniosakralni terapiji stranke povedo vse mogoče: ”Ne vem, kaj se je zgodilo, ampak jaz sem odpustila. Ne vem komu, ne vem kaj, ampak odpustila sem,” je povedala neka mamica. ”To je pa bilo tako, kot bi mi pospravila po možganih. Bolje vidim in slišim, lažje razumem stvari,” je komentiral upokojenec. ”Tako sem spočita kot po celem tednu v wellnessu,” je rekla neka gospa.

Kateri so najpogostejši vzroki, zaradi katerih prihaja do bolezni?

Poškodbe v prvih letih življenja: med porodom, kasnejši padci in udarci. Vseprisotne čustvene travme: premalo se jim posvečamo in pomoč je redko učinkovita. Premalo gibanja in veliko prisilne drže. Kemični stresorji v hrani, pijači, zraku, cepivih, zdravilih. Sevanja. Nezdrav življenjski slog…

Na svoji spletni strani apolonijak.si ste zapisali, da so um, čustva in telo med seboj zelo povezani. Lahko poveste kaj več?

V stresu je delovanje omejeno: Zaznavanje je moteno. Obhajajo nas težke misli. Težko se zberemo, spomin zataji. Strah nas je, jezni smo. Telo se oglaša z vročino, mrazom, bolečino, zakrčenostjo, vrtoglavico. Prebava je motena, hormoni norijo… Vse to so vidiki stresa, ki so lahko prisotni istočasno. Ni važno, ali je stresor fizičen ali psihičen – izkušamo ga na enake načine. Trebuh npr. boli, ko pojemo strup pa tudi, ko nas je strah.

Kaj svetujete vsem tistim, ki se trenutno soočajo s težavami?

Za vas gre! Ste motivirani za delo in učenje? Bodite odkriti do sebe. Na koncu ste vedno vi tisti, ki opravi delo preobrazbe – ne zdravnik, ne zdravilo, ne terapevt, ne strokovnjak! Če bi bilo mogoče, da preobrazbo za nas opravijo drugi, ne bi smelo biti bolnega in nesrečnega človeka. Pa imamo vse več kronično bolnih odraslih in celo otrok – očitno nekaj delamo zelo narobe… Vsak dan se posvetite ne le svoji telesni, ampak tudi čustveni in gibalni higieni. Pojdite ven. Ostanite v pristnem stiku z naravo in ljudmi. In zaupajte svoji presoji o tem, koga želite ob sebi na svoji poti preobrazbe!

Povezave na moj FB, YouTube ter kazala in recenzije mojih knjig: www.apolonijak.si.

Bralci portala Moia.in imate pri nakupu mojih knjig 50% popust: za vas je cena 10 evrov na knjigo. (Pri naročilu na info@apolonijak.si zapišite ‘Intervju-Moia’).

Hvala Apolonija za vaše odgovore. Naš portal vam želi veliko uspeha in zadovoljnih strank.

 

Spread the love