Barbara Baraga: Med bolečino in upanjem – pot do smisla po izgubi

Živijo Barbara. Za začetek, kaj te v zadnjem času iskreno razveseli, kakšna čisto majhna stvar, ki ti polepša dan?

Največkrat je to narava ali pa ljudje, ki jih imam rada. Novi listi na drevesih, prijeten veter na koži, jasna noč, zvok dežja, pisan cvet v razpoki betona, šum morja ali potok, ki skače čez skale. Včasih pa je za veselje dovolj že samo iskren nasmeh ali nepričakovana prijaznost neznanca. 

Če se ustaviva pri tebi, kako bi se danes opisala nekomu, ki te še ne pozna? Kdo je Barbara in kakšna je tvoja pot?

Sem nekdo, ki je v življenju imel srečo in smolo doživeti in izkusiti že veliko. Veliko lepega in veliko težkega. Lahko bi celo rekla, da je bilo moje življenje do 40. leta blizu idealnemu. Z izgubo moža, ki je bil obenem tudi moj najboljši prijatelj, pa se je vse to obrnilo na glavo. Zamenjala sem poklic, postala samohranilka dvema majhnima otrokoma ter obenem poskušala prebroditi svojo bolečino. Kljub veliki podpori obeh družin in prijateljev, se mi je življenje razsulo s temelji vred in potrebnega je bilo veliko časa, truda in energije, da sem ga (in sebe) sestavila nazaj. Ta pot je pripeljala tudi do izgorelosti, ampak to je že druga zgodba.

Danes sem nekdo, ki je prehodil pekel in na drugi strani ponovno stopil v sonce. Trudim se, da tako sebi kot otrokoma našo izgubo prikažem kot del življenja, ki pa je v osnovi lepo in čudežno. Ki nas uči, da po padcu vedno vstanemo in ga nadaljujemo, pa čeprav popraskani in s krvavimi podplati. Življenje, ki je polno lepot, skrivnosti in čudes, če se le potrudimo, da jih zaznamo.

Tvoja zgodba je zelo osebna in globoka. Kaj je tisto, kar te je najbolj zaznamovalo in kako te je izguba partnerja pri štiridesetih letih spremenila kot žensko in kot človeka?

Največja sprememba je bila ta, da nisem več imela svoje skale, svojega temelja. Na povsem osebnem nivoju imam včasih še vedno občutek, da ni nikogar, ki bi mi brezpogojno kril hrbet. Nikogar, ki bi me poznal v dno duše, ljubil in oboževal. Ta občutek globoke ljubezni in spoštovanja mi je dajal zagon in veter v krila, da sem lahko pogumno raziskovala svet izven svoje cone udobja. In ta občutek mi je bil kot ženski izjemno pomemben. 

Druga velika sprememba je bila vzgoja otrok. Poleg tega, da sem bila mama, sem postala še oče. In poleg tega, da sem bila gospodinja, sem postala še gospodar. Zato danes vsi trije z otrokoma veliko delamo na tem, da razumemo do kje seže katera od vlog, ki jih nosimo in kaj to pomeni za naše vsakdanje življenje. 

Kako je iz te izkušnje nastalo tvoje poslanstvo in kako se je rodila Aurea?

Aurea je tiho tlela v meni že desetletje pred izgubo moža. Moje poslanstvo je vedno bila podpora posameznikom na poti skozi življenje. Mi je pa izkušnja izgube moža dala moč in zagon, da sem željo tudi uresničila. Ko si enkrat na tleh nimaš več kaj izgubiti, in ko enkrat ugotoviš, kakšna moč se skriva v tebi in kaj vse zmoreš, greš lažje tudi čez svoje strahove.

Aurea je zato nastala, kot opomnik meni, da je življenje prekratko in prekrhko, da bi v nedogled čakala z uresničevanjem svojih sanj ter obenem poskus narediti limonado iz limon, ki mi jih je dalo življenje. Poleg ostalega znanja, izkušenj in talentov, ki jih imam, lahko s to izkušnjo pomagam komu, ki gre čez pekel za mano. Zdaj namreč že dobro poznam pot. 

Ko govoriš o izgubi, ne misliš le na smrt. Kaj vse zate pomeni izguba in zakaj so lahko tudi navzven “majhne” stvari za nekoga tako zelo velike?

Res je. Neko splošno prepričanje je, da ti mora nekdo umreti, da si doživel izgubo, ampak ni tako. Izgube različnih oblik in proporcev doživljamo vsak dan, le da so nekatere precej banalne in jih zato niti ne opazimo. 

Izguba je prav to, kar beseda pomeni sama po sebi – da nekaj izgubimo, nimamo več, kar pomeni, da se nanaša na precej več kot le izgubo ljubljene osebe. Izguba je nerojeni otrok, načrtovan ali ne. Prav tako prezgodaj rojen otrok, ki ni imel možnosti živeti. Velikokrat pozabimo, da je izguba tudi izguba zdravja ali dela telesa oz. njegovih zmožnosti. Da gre oseba, ki je izgubila možnost uporabe svojega telesa, bodisi zaradi nesreče ali kronične bolezni, prav tako čez žalovanje in globoke miselne procese, ki se ob tem odvijajo. Pozabimo, da je izguba tudi ločitev – tudi tu »izgubimo« ljubljeno osebo, družino in prihodnost, kot smo jo gradili. Marsikdo mi pove, da je po ločitvi potreboval 5 let, da je prišel nazaj k sebi. Časovni okvir, ki je primerljiv s prebolevanjem nepričakovane smrti partnerja, otroka ali druge bližnje osebe.

Večkrat slišim tudi to, da ne moremo primerjati izgube ljubljenčka, npr. psa, z izgubo človeka. Pa je lahko samski osebi psiček 15 ali celo več let predstavljal celotno družino in taka oseba ima vso pravico žalovati enako kot tisti, ki izgubijo člana družine. Pri osebah, ki imajo v življenju jasne cilje in želje je lahko izguba tudi to, da v nekem trenutku postane jasno, da teh želja ne bodo mogli nikdar doseči. Primer so npr. pari, ki se desetletja trudijo, da bi zanosili ali športniki, ki vse življenje posvetijo športu, pa jih potem poškodba prisili k popolni spremembi življenja. Tudi izguba sanj in prihodnosti je izguba in jo je treba kot tako obravnavati.

Takih primerov je še veliko, ampak naj bo za tokrat dovolj.

Kaj ljudje v resnici najbolj potrebujejo, ko se znajdejo v najtežjih trenutkih, in kako jim ti pri tem ustvarjaš varen, zaupen prostor?

Ljudje smo si različni in vsak hodi po svoji poti, na svoj način, zato tudi potrebuje drugačen način podpore. Kar nam je skupno, pa je to, da si vsi želimo biti slišani in razumljeni. Da si želimo, da smo sprejeti in dovolj dobri taki, kot smo ter da si želimo v težkih trenutkih sočutja in pristnega stika s sočlovekom. Vsi si želimo, da je nekomu za nas iskreno mar in da našo stisko jemlje resno. Da nas posluša brez obsojanja in »pametovanja« ter ob tem kaže iskreno skrb. In vse našteto ustvarja varen prostor: iskrenost, skrb, slišanost, razumevanje in sprejetost.

To so tudi moja vodila pri delu oz. osnova, na kateri lahko s posameznikom (ali skupino) varno nasloviva izzive, in raziskujeva možne rešitve.

Koliko tvojega dela izhaja iz tvoje lastne izkušnje in kako je tvoje osebno žalovanje oblikovalo način, kako danes spremljaš druge?

Moja izkušnja mi je omogočila globoko poznavanje procesov, ki se v času žalovanja dogajajo v nas, tako na fizični kot psihični ravni. Predvsem pa mi je omogočila širši, bolj celovit pogled na življenje in njegove izzive. V praksi to pomeni, da lažje razumem posameznika, njegovo stisko in proces, skozi katerega gre, kar mi omogoča izbiro ustreznih pristopov in načinov, kako ga podpirati, da bo to stisko prebrodil.

Velik poudarek daješ iskrenemu pogovoru o žalovanju. Kako v resnici poteka proces žalovanja, kaj lahko posameznik ob tem pričakuje, kaj pomaga in kaj ne, ter kje smo, kot družba najbolj zatajili, ko gre za smrt, slovo in podporo tistim, ki ostanejo?

Mislim, da je pomembno, da se, tako kot o kateremkoli delu življenja, tudi o smrti govori iskreno in odprto. Vsi bomo enkrat umrli, zakaj torej iz tega delamo tabu? Smrt je del naše usode in ignoriranje ne bo ustavilo njene izvršbe – le manj bomo pripravljeni nanjo.

Zelo hitro po svoji izgubi sem namreč ugotovila, kako neprijetno je ljudem, kako iščejo besede, pa jih ne najdejo, kako so sami v stiski, ker bi radi pomagali, pa ne znajo. In zato se potem raje umaknejo, ker imajo občutek, da so nekoristni. O žalovanju imamo namreč dve močni, a zmotni predstavi. Prva je ta, da poteka linearno, v petih fazah žalovanja, ki si sledijo ena za drugo. Ni res. Vse faze se prepletajo med sabo brez jasno merljivih prehodov, ki bi jih lahko napovedali. Druga pa je ta, da ima žalovanje omejen rok trajanja, najbolj pogosto je prepričanje, da se zaključi po enem letu od izgube. Pa tudi to ne drži. Žalovanje je proces, ki se nikoli ne konča. Iz osebne izkušnje lahko povem, da imam ponovno zlomljeno srce ob vsaki večji prelomnici v življenju najinih otrok. Zanj, ker jih ni doživel in zanju, ker ga ni zraven, da bi z njima delil ponos. 

Res je, da z leti postane žalovanje nekaj, kar se naučiš nositi, kar postane del tebe. Tako kot se nekdo s kronično boleznijo ali nožno protezo nauči življenja z omejitvami in kako jih čim bolje zaobiti. Ampak dokler vidimo protezo, ali pa osebo brez las, znamo biti sočutni, sprejemajoči in obzirni. Ko gre za nekaj česar ne vidimo, pa naj gre za žalovanje ali duševno zdravje, pa tega žal, še vedno, kot družba nismo sposobni.

Povprečen žalujoči lahko pričakuje, da bo fizično in mentalno manj sposoben funkcionirati vsaj par let. Da bo imel bistveno manj energije, kot je navajen. Da je ob izgubi prisotna tudi fizična bolečina, t. i. sindrom zlomljenega srca. Da je prvo leto res najtežje, vendar se po njem žalovanje čudežno še ne zaključi. Da sta žalost in bolečina na začetku prisotni stalno, potem pa se vračata v valovih, ki so s časom vedno manj pogosti, vendar nikoli zares ne izginejo. Predvsem pa se moramo vsi zavedati, da vsak žaluje drugače in je prav, da si za to vzame toliko časa, kot ga potrebuje.

Seveda pa poznam tudi izjeme, ki so žalovanje zaključile bistveno hitreje in žal tudi take, kjer se je zdrav proces žalovanja »zataknil« in posamezniki ne najdejo poti naprej. 

Kaj bi si želela, da bi kot družba bolje razumeli o smrti, poslavljanju in podpori ljudem, ki žalujejo?

Trenutno smo v stanju, kjer kot družba zanikamo naraven življenjski cikel in s tem neposredno škodimo sami sebi. Poveličevanje in iskanje večne mladosti na eni strani ter zanikanje in zaničevanje starosti na drugi, nas vodita stran od narave nas samih. Posledično se kot nepotrebno ocenjuje tudi stranske produkte starosti, kot sta modrost in razsodnost. Že samo s tem kot družba izgubljamo znanje, ki je nenadomestljivo. Starost in smrt sta danes za družbo nepotreben, neprijeten in neželen dogodek, ker nas ves čas opozarjata, da se narave ne da pretentati in da mladost ni večna. Zato jo kot družba ignoriramo in s tem vse, kar je povezano z njo.

Vse civilizacije in celo naši stari starši so, tako kot ob rojstvu, tudi ob smrti tradicionalno izvajali določene rituale, obrede, ki so bili zdravilni za vse, ki so pokojnega poznali ter obenem nudili zaključek življenjskega cikla. Ponekod na podeželju so tudi pri nas taki obredi še prisotni, čeprav redkokdo še tri dni bedi ob pokojniku. Ti obredi so se oblikovali skozi stoletja in so bili pomembni za sam proces žalovanja. Svojci so imeli čas sprejeti novo realnost ter obenem vsakemu od obiskovalcev razložiti na kakšen način je pokojni umrl. To ni bilo »babje čenčanje« ampak ljudska modrost, ki jo uporablja tudi današnja psihologija – večkrat ko ponoviš kaj se je zgodilo, manjšo moč ima dogodek nate, lažje ga predelaš in manj posledic pusti na tvojem mentalnem in telesnem zdravju. Pogovor ob bedenju je koristil celotni skupnosti, ne le družini.

Danes je tega bistveno manj. Na pogled banalno, vendar zelo pomembno je dejstvo, da se danes pretežno odločamo za žarni pokop ali raztros pepela. Zakaj? Ker ne zdržimo več pogleda na mrtvo telo, ki v nas zbuja občutke s katerimi se ne znamo več spopasti. Ker smo stare modrosti opustili kot nepotrebne in se zato nismo naučili kako si lahko sami ali kot skupnost pomagamo ob občutkih, ki nam jih smrt vzbudi. Pri tem ne govorim o žalosti in bolečini, ampak o strahu pred lastno minljivostjo. Zato, ker smo kot družba trenutno v coni udobja – manj razmišljanja, manj fizičnega dela, manj vsega neprijetnega. 

Tako je posameznik danes žal prepuščen bolj ko ne sebi in svojemu najožjemu krogu. Tisti, ki lahko zdržijo bolečino in neprijetnost smrti ostanejo, ostali slej ko prej odpadejo. Kot družba pričakujemo, da bo žalujoči navzven čim manj »težaven in neprijeten«, da bo dobro skrival svojo stisko in da bo v javnosti funkcioniral kot da se ni zgodilo nič posebnega. Tu moram seveda izpostaviti posameznike in različne, običajno nevladne ali verske organizacije, ki se pomena smrti in podpore ob izgubi dobro zavedajo in odlično opravljajo svoje delo. Redke a svetle izjeme so tudi nekatere državne ustanove, ki svojcem ob izgubi nudijo možnost brezplačne podpore. 

Kaj je tebi osebno v najtežjih trenutkih najbolj pomagalo in kako je v tvoje življenje vstopila umetnost kot del zdravljenja?

Osebno mi je pomagalo več dejavnikov – sigurno najbolj pomembna je podpora obeh družin, neglede na to, da so tudi oni izgubili sina, zeta, brata, svaka. Druga stvar, ki me je obdržala pri življenju, sta bila najina otroka. Njuna ljubezen, otroška preprostost in topla bližina so bili dolgo časa edino, kar me je držalo pokonci. 

Močno mi je pomagala tudi filozofija »en dan naenkrat«. Ko je bila bolečina pretežka, da bi jo lahko (z) držala, sem si dovolila, da preživim samo en dan naenkrat. Mala bela laž, ki pa je zelo pomagala takrat, ko ti življenje drsi skozi prste in nimaš energije, da bi ga zadržal v dlani. 

Seveda ne morem mimo tega, da sem poiskala tudi terapevtsko pomoč in zares veliko časa namenila temu, da sem predelala vsa čustva, ki so se dvigala tekom procesa, od fizične bolečine, do žalosti, jeze, nejevere, občutkov krivde, tega, da sem žrtev itd.

Umetnost kot zdravilo sem odkrila povsem po naključju, ko sem poskušala osmisliti moževo smrt in jo povezati s svojo željo pomagati ljudem. Sprva je bilo izobraževanje kot način, da se naučim strokovne in teoretične podlage za delo z ljudmi, potem pa se je pokazalo, da je veliko, veliko več.

Danes kot praktik Expressive Arts terapije vključuješ ustvarjalnost v svoje delo, kako ta pristop pomaga ljudem, ki ne najdejo pravih besed za svoja čustva?

Umetniško izražanje večinoma razumemo zelo ozko, kot del umetnosti, ki jo vidimo v galerijah, gledališčih in koncertnih hišah, ampak tako razumevanje je napačno. Človek se je že pred tisoči let, preden je izumil pisavo, izražal prek umetnosti – pa naj bodo to jamske slikarije, enostavni kipci, ljudske pesmi ali preprosta arhitektura. Naš najbolj osnoven način izražanja je prek telesa z gibom in glasom. Zakaj prek telesa? Ker je telo bistven del našega obstoja, pa čeprav večino časa preživimo le v svojih mislih in se na telo le redko spomnimo. Najbolj enostaven primer je dvoletnik, ki ne želi zvečer v posteljo. To bo pokazal s celim telesom, z vso energijo, ki jo zmore, z vsem svojim bistvom. Beseda »nočem« ali »ne« je zanemarljiva s preostalimi načini izražanja (cepetanje, kričanje, udrihanje z rokami). V naslednji fazi bo tak otrok svoj notranji svet in doživljanje prikazoval v barvah na risbah ter še kasneje v vedno bolj natančnem izražanju prek plesa, petja, risanja. Dokler ne bo začel pisati in dobro govoriti. Takrat se bo ves fokus preusmeril le še na besede. V svojem telesu bo poskušal interpretirati počutje in ga prevesti v besedo. V prevodu pa se marsikaj izgubi. Malokrat bo znal uporabiti čisto pravo besedo, ki bo lahko opisala vse kar čuti v telesu. »Jeza, ker ne bi šel še spat« sicer teoretično opiše njegovo počutje, ampak ga ne prikaže plastično za večje razumevanje, niti ga ne razbremeni napetosti, ki jo čuti v telesu. Cepetanje, vreščanje in vsi drugi načini izražanja pa vse to naredijo precej bolje.

Še en primer je npr. pesem, ki si jo zavrtel že tisočič in se v avtu ob njej drl na ves glas, zato, ker so besedilo, ritem in melodija do potankosti povzeli vse, kar si takrat občutil. In je bil ta način edini, da si lahko predelal občutke in sprostil energijo, ki si jo nosil v sebi.

Večkrat mi kdo omeni npr., da v slovenščini ni prave besede, ki bi povsem opisala njegovo počutje in da zato raje uporabi angleško besedo, ki poleg opisa doda še »žmoht«, esenco, ki bistveno spremeni razumevanje tega skozi kar gre. 

Zato je pristop z izražanjem prek umetnosti tako dragocen. Ker nam včasih lahko razloži tisto, česar besede ne zmorejo zajeti. Tu bi rada izpostavila, da ta pristop ni primeren le za otroke (tako se zmotno predstavlja npr. likovno terapijo) ali osebe, ki se težje izražajo. Prav tako je zmotno prepričanje, da moraš za to vrsto terapij imeti umetniški talent ali znanje iz ustvarjanja. To ne drži. Če že, te predznanje prej ovira, ker možgani sledijo naučenim vzorcem »kako mora kaj izgledati«, s čimer se zmanjša spontanost in zato dostop v globino.

Pristop dela je tako primeren za vse, ki se želijo globlje spoznati, spremeniti svoje vzorce in imajo motivacijo, da poskusijo nekaj drugačnega.

Kaj vse lahko posameznik skozi tak proces izrazi in doživi ter katere so največje prednosti takšnega načina dela?

Všeč mi je, da si omenila doživetje, ker tak pristop dejansko nudi popotovanje vase, v svoje globine in raziskovanje skritega. Ne gre za tipičen pogovor in izmenjavo besed. Gre za celostno izkušnjo, ki zdravi telo in dušo.

Delo poteka po načelu, da ni napak, torej se posameznik sme izražati na način, ki mu najbolj ustreza. V praksi se pokaže, da nekomu bolj leži en način izražanja kot drugi in z rednim delom in večjim zaupanjem v proces lahko naslovimo tudi večje travme, ki jih posameznik nosi v sebi.

Daleč največja prednost je ta, da se tekom dela z barvami, pisanjem pesmi, plesom ali drugim načinom izražanja aktivira del možganov, ki je kreativen, se rad igra in raziskuje. S tem se zaobide logični del možganov, ki sam ponuja najbolj verjetno razlago, vendar ob tem blokira dostop do nezavednega. Lahko bi rekla, da je izražanje prek umetnosti bližnjica do naše podzavesti.

Druga največja prednost je, da s tem, ko svojo stisko, dilemo, bolečino iz sebe prenesemo v fizično obliko, ugotovimo, da ni del tebe. Da obstaja samostojno in imamo zato nanjo vpliv, da jo oblikujemo in uporabimo kot želimo sami. Tudi pogovor, ki ga nadaljujeva, ne teče več o tebi, temveč o izdelku, kar omogoči distanco in zato tudi lažje opazovanje in razumevanje. 

Tretja prednost pa je, da lahko s takim pristopom izraziš tudi počutje telesa, da razbremeniš telo napetosti, stresa, teže in vsega ostalega, kar podzavestno zadržuješ tudi takrat, ko z besedami poveš kako se počutiš. Ustvarjanje samo po sebi sprosti energijo, kar blagodejno vpliva na tvoje počutje. 

Kako običajno poteka srečanje s tabo in komu je tvoje delo najbolj namenjeno?

Večinoma delam s posamezniki, ki gredo skozi težko življenjsko obdobje, in sicer 1:1, v obliki rednih skupin in delavnic. 

Srečanje je običajno dolgo okrog 50 minut, razen če posameznik izrazi željo poglobljenega dela – takrat si vzameva 100-120 min. časa. Na začetku se dogovoriva, kaj bi želel nasloviti in zakaj. Če je prisotne veliko napetosti, začneva s kratko meditacijo ali drugo obliko povezovanja s samim sabo. Nadaljujeva z ustvarjanjem na način, ki te takrat pokliče. Na voljo imaš različen ustvarjalni material in pripomočke, tudi glasbila, tekstil in glasbo. Bistveno je, da se tekom ustvarjanja odločaš spontano, brez analiziranja, tako pri izbiri materialov kot pri izvedbi. Ko imava pred sabo tvoj izdelek, mi razložiš, kaj si ustvaril in potem začneva s poglobljenim raziskovanjem posameznih delov. 

Tu moram res poudariti, da ne gre za »igranje z barvo in risanje«, temveč celoten postopek poteka po dokazani metodologiji, po jasnih korakih in fazah, ki vodijo globoko v našo podzavest. Kjer pa nas lahko pričaka marsikaj. Zato je pomembno, da se posameznik zaveda, da ga čaka trdo delo in je zanj ustrezno motiviran. 

In za konec, kaj danes veš o življenju, česar prej nisi, in kaj bi želela, da ljudje odnesejo iz tvoje zgodbe?

Modri pravijo, da več, ko veš, bolj se zavedaš, da ne veš nič. 

Zato bi mogoče raje rekla, česa se danes bolj zavedam. Bolj se zavedam krhkosti trenutkov in vsakdana, ki jih jemljemo za samoumevne. Bolj sem hvaležna za čas, ki mi je na voljo in ki mi ga podarijo drugi. Bolj zaupam v to, kar vem globoko v sebi, in bolj poskušam izkoristiti tisto, kar sem prinesla s sabo na ta svet. Manj me je strah testirati v želji po ustvarjanju novega. In zavedam se, da mi bo na koncu žal le za tisto, kar sem si želela, pa nisem poskusila.

Moja zgodba kljub vsemu ni tako posebna, da bi se ljudje morali iz nje kaj naučiti. Želim pa si, da bi se vsi skupaj znali včasih ustaviti in za kakšno stvar vprašati »Ali se res splača?«. Ali se splača pehati za uspehom, ali se splača jeziti zaradi prometa, ali se splača prepirati na družinskem dopustu, ali se splača izgubljati čas za nekaj ali nekoga, ki nas ne ceni, ali se splača izgubljati energijo za nekaj, kar nas ne bogati in veseli …

Kar nam ostane na koncu so spomini na to, kako smo se drug ob drugem počutili. Zato si želim, da bi se kot družba razvijali v smer, da se bomo lahko vsi počutili ljubljene, sprejete in varne.

Kontakt
041 355 957
barbara@aurea-svetovanje.si,
Facebook: aurea.by.barbara
Instagram: aurea.by.barbara