Malo čuden naslov kajne? Beg, pa plevel, pa puljenje le-tega?
Ja, opažam, da se vrli Slovenci umikamo za svoje bele plotove in zidove, na svoje koščke vrtičkov in njiv ter si omislimo natančno puljenje plevela vsak dan, pa če treba tudi večkrat na dan, samo da se ne bi bilo treba ukvarjati s partnerjem ali zakoncem.
Ste se prepoznali? No, priznam da malce karikiram in pretiravam z zgornjim opisom, a žal ni daleč od boleče resnice. Spoznanje, da se rajši ukvarjamo z vrtičkom in »štihanjem« gredice kot pa s komunikacijo, s pogovori in razčiščevanjem sprotnih težavic, preden le-te prerastejo v Težave, je pač zelo žalostno. Partnerja dolga leta živita sicer fizično skupaj, materialno ustvarita domek in v njuno partnerstvo pridejo še otroci, se pravi da k popolni sreči manjka še domača solatka in peteršilj.
Iz dneva v dan partnerja delujeta po ustaljenem ritmu, pogovarjata se o logistiki prevoza otrok, o tedenskem nakupovanju, o tem kdaj kateremu avtu poteče registracija in podobne trivialne in vsakodnevne, ne rečem, da nujne zadeve, a kaj ko se o sebi, o svojih čustvih, potrebah, željah ali pa zgolj o čem skupnem sploh ne pogovarjata. Zakaj bi izgubljala čas s tem? Pa saj nam je super tako kot je.
Pa minejo leta, otroci so že toliko veliki, da ni potrebno z njimi biti 24/7, starša teh otrok sta skozi vsa leta pozabila, da sta poleg vloge staršev še vedno partnerja, saj se s tem nista ukvarjala. Večini zakoncev je to normalno in kaj več ne potrebujejo. Zakaj pa potem ostrmijo in ne morejo verjeti priznanju partnerja, da si ne želi več take mimobežne skupnosti? Ali pa da se zaljubil / zaljubila v drugo / drugega? Seveda je v prvem hipu konec sveta. Bolečina, šok in nejevera so močni in v takšnih trenutkih človek ne more kaj dosti trezno razmišljati, vem. Zato pa sedaj pišem tele vrstice, ker bi vam rada vsaj malo prihranila te velike pretrese v vašem partnerstvu in vas poskusila osvestiti, da se dajte pogovarjati, se imeti radi in se ukvarjati eden z drugim dolgo pred tem, ko bo zastavica padla in bo res prepozno.
Ali se res ne zavedate, da vsaka sekunda, ki jo sedaj živimo, gre mimo in se ne vrne nikoli več? Da smo z vsakim dnem, ki mine, za taisti dan starejši? Da se priložnosti, ki jih imamo sedaj, ne bodo več vrnile ali pa nas počakale, da jih bomo znali razbrati in jih pograbiti? Da, to je vse resnica. Vseeno verjamem, da lahko marsikaj storite za to, da te sekunde in dnevi minejo v prijetnem, ljubečem in veselja polnem vzdušju. Kje pa piše, da moramo kar naprej jamrati, se pritoževati in kritizirati? Uh, sem pozabila, da je to nacionalni šport našega naroda. Pa kaj, dajmo to preseči in se ne pustimo ujeti v kalupe temveč se tej paradigmi uprimo tako, da se začnemo manj ukvarjati s plevelom na vrtu in s prekopavanjem tistih nekaj kvadratnih metrov sicer dragocene zemlje ter se začnimo več ukvarjati z nami samimi, s tem kar nas osrečuje in za kar ne potrebujemo pobega med tiste nebodigatreba rastlinice.
No, seveda je treba oplesti gredice in prekopati ter zrahljati zemljo, se strinjam, a to ni potrebno obsesivno početi vsak dan. Če pa že, si po končanem delu vzemite čas še za partnerja ali partnerko, pocartajte se, posvetite se eden drugemu in ne pozabita si povedati vse tisto, kar vaju žuli, kar morata razčistiti, poskusita pa vse to označiti še z dobro voljo in privrženostjo pozitivni energiji in volji.
Verjemite, da bo tudi solatka z začetka tega razmišljanja bolj teknila, saj bo rezultat vašega dela, volje, ljubezni in tudi skomuniciranih pomislekov ali idej, ki bodo vsem polepšale in osmislile zdravo prehranjevanje.
Kaj smo se naučili? Med drugim tudi to, da lahko zdravo jemo in se imamo super v svoji družini in eden z drugim. In to je najbolj dragoceno!
Melita Kuhar univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica