Catherine Sutlič Žvab je ženska, ki je dolgo znala zadrževati vse v sebi. Na zunaj uspešna, odgovorna in močna, znotraj pa izčrpana in odrezana od sebe. Ko jo je telo ustavilo, je začela poslušati tisto, kar je prej preslišala, svoje občutke. Pot jo je vodila v Francijo, kjer je skozi delo s telesom prvič zares izkusila mir. Danes to izkušnjo živi in predaja naprej ter spremlja ženske, ki si želijo manj preživetja in več resničnega stika s sabo.
Catherine, če bi lahko izbrala eno sladico, ki ti je res pri srcu, katera bi bila?
Crème Brûlée.
Kdo je Catherine onkraj nazivov in metod? Kdo si danes kot ženska v primerjavi s časom, ko si bila tista, ki je »vse zdržala«?
Bila sem uspešna. Funkcionalna. Odgovorna. Stabilna. In menim, da sem danes še več, ampak na drugačen način.
Danes sem ženska, ki ne meri več svojega življenja po dosežkih, ampak po tem, koliko sebe dejansko čuti v njem.
Na zunaj si imela vse: podjetje, družino, uspeh. Kaj se je v resnici dogajalo znotraj tebe?
Znotraj ni bilo drame. Bil je subtilen občutek: je to to? Dosežki so prihajali. Odgovornosti so rasle. Ampak notranja polnost ni sledila. Ni šlo za toksične scene. Šlo je za odsotnost globine. Za odnose, ki so bili korektni, ne pa živi.
Za uspeh, ki je bil impresiven, ne pa izpolnjujoč.
Kako si takrat doživljala čustveno praznino in kako se je tvoje telo borilo za preživetje?
Kot rahlo tišino pod površjem. Kot da imaš vse sestavljeno, ampak nekaj ni zares povezano. Bilo je kronično napeto. Visoko funkcionalno. Vedno pripravljeno. To je stanje, ki ga veliko uspešnih žensk zamenja za “normalno”.
Ampak ni mir. To je bilo samo dobro reguliran stres.
Kako te je bolezen ustavila in kaj ti je pokazala o tebi sami?
Ne bi rekla, da me je ustavila, bolj to, da sem se začela poslušati. Vedno sem povezovala dobro počutje in zdravje skupaj. In potem mi je telo dalo misliti: mogoče ni vse tako lepo kot izgleda. In tukaj sem prvič začela poslušati sebe, ne svojih rezultatov, ne svoje vloge, ampak svoj notranji občutek.
Tvoja pot v Francijo in obisk delavnice sta bila prelomnica. Kaj se je tam zgodilo, da je tvoje telo prvič zares začutilo mir?
Prvič me ni nihče analiziral. Nihče popravljal. Nihče reševal. Bila sem v prostoru, kjer je bilo telo pomembno. In občutek. In prvič nisem rabila biti močna. Moje telo je začutilo varnost. In ko telo začuti varnost, začne spuščati stare obrambne mehanizme.
Metoda H3C je danes na voljo tudi v Sloveniji. Kako si jo spoznala in kaj te je pri njej nagovorilo tako globoko, da si jo začela živeti in predajati naprej?
Pri H3C me je nagovorila brutalna preprostost in učinkovitost. Ne greš okoli bolečine. Greš skozi njo. Ne podoživljaš travme še enkrat, delaš z občutkom ob travmi. Ne delaš z zgodbami. Delaš s telesom, kjer je zgodba zapisana. Razumela sem nekaj ključnega: travma ni to, kar se je zgodilo. Travma je to, kar je moje telo zadržalo.
In to me je spremenilo. Ker ni delovalo samo na ravni razumevanja, ampak na ravni mojega odziva. V praksi. V odnosih. V vsakdanjih situacijah.
Jo lahko na kratko predstaviš in poveš, kaj je njeno bistvo?
Bistvo je, da, ne spremeniš preteklosti, temveč, da te situacije iz preteklosti ne sprožijo več čustveno. Gre za to, da odstraniš preživetvene mehanizme, ki so ti nekoč pomagali preživeti, danes pa ti preprečujejo doseči več, živeti več in čutiti več. Ko telo ni več v obrambi, ko ni več v pomanjkanju ali napetosti, začne reagirati iz sproščenosti, veselja in notranjega zadovoljstva. In posledice takšnega odziva so konkretne. Drugačne izbire. Drugačni odnosi. Drugačna komunikacija. Drugačna energija, s katero vstopaš v svet. Ne zato, ker si se prisilila razmišljati drugače. Ampak zato, ker tvoje telo končno reagira drugače. To je bistvo metode.
Veliko govoriš o stiku s sabo. Kaj to v resnici pomeni, ne kot koncept, ampak kot izkušnja v telesu?
Stik s sabo pomeni, da veš, kako se počutiš. In da iz tega razumeš, kaj v tistem trenutku potrebuješ. Čustva nam vedno nekaj povedo. So informacija.
Jeza pove, da je meja prestopljena.
Žalost pove, da nekaj izgubljamo ali pogrešamo.
Strah pove, da potrebujemo varnost.
Ko temu prisluhneš in si dejansko dovoliš prinesti sebi to, kar potrebuješ, takrat si zame v stiku s sabo.
Stik s sabo ni ideja. Je praksa poslušanja in odzivanja nase.
Kako pa veš, da nisi v stiku s sabo?
Ko telo govori eno, usta pa drugo. Ko v telesu čutiš napetost, rečeš pa “vse je v redu”. Ko si jezna, pa se smejiš.
Ko si utrujena, pa pristaneš še na eno obveznost. To je razcep. In večina visoko funkcionalnih žensk je zelo dobra v tem razcepu. Stik s sabo pomeni, da tega razcepa ni več. In da tvoja telesna govorica je skladna s tvojimi besedami.
Zakaj telo odreagira, še preden sploh uspemo razmisliti in zakaj se resnična sprememba zgodi šele takrat, ko telo odreagira drugače, kot je navajeno?
Nevroznanstvene raziskave kažejo, da ima telo milijone senzoričnih receptorjev: v koži, mišicah, organih, ki neprestano zaznavajo spremembe v okolju. Samo koža ima več kot 4 milijone senzorjev za bolečino in na stotisoče receptorjev za dotik, pritisk, temperaturo.
Informacije iz telesa potujejo po živčnem sistemu v milisekundah, preden jih zavestni del možganov sploh obdela.
Na primer raziskave Josepha LeDouxa (NYU) o amigdali kažejo, da čustveni center možganov reagira hitreje kot prefrontalni korteks: del, ki je odgovoren za razmišljanje in analizo. Takih raziskav je seveda več. To pomeni, da telo oceni “varno / nevarno”, še preden mi pomislimo.
Če je bilo telo nekoč ogroženo, bo reagiralo ob isti ali podobni situaciji avtomatsko. Zato razumevanje ni dovolj.
Resnična sprememba se zgodi, ko telo dobi novo izkušnjo ob istem dogodku, ko ne začuti več nevarnosti, ampak varnosti, takrat začne reagirati drugače.
Kako v praksi poteka delo s tabo in čemu je namenjen program Regeneracija?
Delo z mano ni pogovor o problemih. Ne analizirava preteklosti in ne iščeva krivcev. Delava s telesom, z odzivi v realnih situacijah. Program Regeneracija je strukturiran proces v treh fazah.
V prvi fazi postaviš drugačen odnos do sebe.
Naučiš se prepoznati, kako se počutiš, kaj potrebuješ, in predvsem, da si dovoliš to potrebo vzeti resno. To je faza, kjer se začne spoštovanje do sebe.
V drugi fazi začneš graditi drugačen odnos do drugih.
To je tudi skupinski del, kjer v varnem prostoru doživiš novo izkušnjo odnosa, brez tekmovanja, brez dokazovanja, brez strahu. Telo prvič začuti, da je bližina lahko varna.
V tretji fazi se naučiš to prenesti v realno življenje.
Jasno in mirno ubesediti, kaj potrebuješ. Postaviti meje brez napada ali umika. Ostati regulirana tudi, ko druga oseba reagira. Namen Regeneracije, da postaneš ti, brez obrambnega mehanizna.In od tam se začnejo spreminjati odnosi, energija in kvaliteta tvojega življenja.
Kaj vse ženska dobi v okviru programa in kaj se po tvoji izkušnji začne najprej spreminjati pri ženskah, ki vstopijo v proces?
Najprej se oseba umiri. Spanec se po navadi izboljša. Napetost znižuje. Potem se začne spreminjati odnos do sebe. Več spoštovanja. Manj samokritike. Manj razdajanja. V drugi fazi se začnejo mehčati odnosi z drugimi. Strah pred zavrnitvijo ali osamljenostjo se zniža. Ženska pridobi več energije zase in za svoje projekte.
Manj razmišlja o tem, kaj drugi mislijo. Več o tem, kaj sama potrebuje. Postane bolj jasna v komunikaciji. In bolj mirna v sebi.
Za kakšno žensko je ta program res primeren in komu bi raje rekla, naj še malo počaka?
Primeren je za žensko, ki je pripravljena prevzeti odgovornost. Ne za tisto, ki išče rešitelja. Ne za tisto, ki želi samo potrditve, da ima prav. Je za žensko, ki ve, da je utrujena od lastnih vzorcev in je pripravljena iti skozi nelagodje, da pride do svobode.
Kaj je največja iluzija uspešnih žensk glede odnosov?
Največja iluzija je, da bodo v odnosu nagrajene za svojo sposobnost. Da če bodo dovolj stabilne, dovolj razumevajoče, dovolj uspešne, dovolj zrele, bo odnos avtomatsko varen. Ampak odnosi niso projekt. In intimnost ni rezultat kompetence. Veliko uspešnih žensk misli, da če znajo voditi podjetje, znajo voditi tudi odnos. A odnos ne potrebuje vodje. Potrebuje prisotnost. Iluzija je, da lahko ljubezen optimiziraš. Ne moreš.
Zakaj uspeh ne reši občutka osamljenosti?
Ker uspeh hrani identiteto, ego. Osamljenost pa živi v občutkih. Lahko imaš priznanja, vpliv, spoštovanje, ampak če tvoje telo ni vajeno varne bližine, boš med ljudmi še vedno sama. Osamljenost ni pomanjkanje ljudi. Je pomanjkanje povezanosti. In tega ne reši naslednji dosežek.
Kako hiper-neodvisnost sabotira intimnost?
Hiper-neodvisnost je sofisticiran obrambni mehanizem. Na zunaj je videti kot moč. Znotraj je strah pred razočaranjem. Če nikogar ne rabiš, te nihče ne more zapustiti. Ampak če nikogar ne rabiš, tudi nikogar zares ne spustiš blizu. Intimnost zahteva ranljivost. Hiper-neodvisnost pa pravi: “Zmorem sama.” In dokler telo verjame, da je odvisnost nevarna, bo sabotiralo globino.
Zakaj ambiciozne ženske težje spustijo kontrolo?
Ker jih je kontrola pripeljala do uspeha. Disciplina. Strategija. Samozadostnost. To so mehanizmi, ki so delovali.
Problem je, da v odnosih kontrola ne ustvarja bližine, ustvarja napetost. Spustiti kontrolo pomeni tvegati.
Tvegati, da ne boš popolna. Tvegati, da te nekdo vidi v negotovosti. Za ambiciozno žensko je to pogosto večji izziv kot poslovni rizik.
Kako je videti partnerstvo, ko ni več pogojeno z dokazovanjem?
Je mirno. Ne v smislu dolgočasno. V smislu varno. Ni ti treba dokazovati svoje vrednosti. Ni ti treba tekmovati.
Ni ti treba skrivati svoje moči ali jo zmanjševati. Lahko si ambiciozna in mehka. Močna in odprta. Partnerstvo brez dokazovanja pomeni: nisem s tabo, da zapolnim praznino. Sem s tabo, da nama je v dvoje še lepše.
za konec:
Delam z ženskami, ki so že veliko dosegle. Ki znajo. Ki zmorejo. Nekatere se tega niti ne zavedajo.
In nekje v sebi čutijo, da nočejo ostati samo pri zunanjih zmagah.
Ne učim, kako postati nekdo drug.
Delamo na tem, da se nauči poslušati sebe.
Da prepozna stare obrambne mehanizme, ki so ji nekoč pomagali uspeti, danes pa ji jemljejo globino v odnosih.
Ko telo ni več v obrambi, se nekaj spremeni.
Takrat začne izbirati drugače.
Iz miru.
Iz polnosti.
In iz te polnosti se gradijo drugačni odnosi.
Mirnejši. Zrelejši. Resnični.
Regeneracija zame ni popravljanje.
Je nadgradnja.
Kontakt:
Catherine Sutlič Žvab
info@catherine-sutlic
www.catherine-sutlic.com
Facebook: Catsutlic
Instagram: catsutlic
Catherine, hvala ti za tvoj čas, iskrenost in globino, ki si jo danes podelila z nami. Hvala, ker si brez olepševanja povedala, kako je, ko zunaj vse stoji, znotraj pa nekaj manjka.
Želim ti vse dobro in veliko uspeha na tvoji poti.
Maja B.♥