Žalovanje je proces. Žalujemo celo življenje. Z izgubami najdražjih se soočamo vsak na svoj način, po svojih najboljših močeh.
So ljudje, ki neutolažljivo jokajo. So ljudje, ki se zavijejo v črnine in umaknejo v osamo. So takšni, ki bodo vsa čustva potlačili vase in »rešitev« iskali v alkoholu. So tudi takšni, ki po smrti najdražjih zamahnejo z roko, češ, saj je bil njihov čas. So ljudje, ki se bodo še po vrsto letih zlomili ob omembi mamine bolezni in takšni, ki jih smrt mame po več letih sploh ne gane. Takšni, ki gredo vsak dan na grob in takšni, ki na grobove sploh ne hodijo.
Na poti žalovanja se podamo skozi primaren šok, zanikanje in razburkane vode jeze in besa. Tekom dni, tednov, mesecev, let po smrti bližnjih se naposlušamo besed in stavkov, ki morda kljub dobrim namenom tolažbe, zvenijo kot slaba tolažba in golo pametovanje. Stavki, ki jih nikakor ne želimo slišati takoj po smrti, so:
»Bil je njen čas.«
»Saj veš, da mu je zdaj bolje na drugi strani.«
»Sčasoma ti bo lažje.«
»Vem, da je bila tvoja mama, vendar je bila že v letih.«
»Vse bo vredu!«
»Ne jokaj, saj zadržuješ njegovo dušo tukaj.«
»Zakaj si vsa v črnem? Želel bi, da si srečna in vesela.«
»Iskreno sožalje. Vem, da vam je hudo, ampak saj bo. Z leti bo bolje. Boste videli.«
»Čas celi vse rane.«
»Vsi bomo enkrat šli.«
»Pospravi fotografije. Ne smeš jih imeti na vidnem mestu. Zadržuješ njeno dušo!
»Bil je sila pogumen. Dal je svoje življenje za druge.«
»Joj, ni mu bilo treba umreti na takšen način. Le kaj je delal tam.«
Največkrat s tovrstnimi besedami in stavki ne naredimo nič dobrega, ampak kaj, ko mislimo, da moramo nekaj reči. Včasih je bolje biti tiho in človeku ponuditi ramo za oporo. Z napisanimi stavki in tudi številnimi drugimi samo prilivamo olje na ogenj. Pustimo sočloveku, da žaluje na svoj način z jokom ali s tišino, s črnino ali brez nje. Ne trudimo se razumeti, saj le redko lahko »razumemo« izgubo drugega, lahko pa sočustvujemo in smo jim v oporo.
Medij Urška Puš → Dotik onostranstva
Foto: pixabay.com