ČUSTVA
V zadnjih letih se pogosto srečujemo s pretiranim poudarjanjem pozitivnega, pozitivnih čustev, delo na sebi in osebnostna rast sta izredno popularna pojma, sreča pa je nek končni cilj našega napredka. Pa je res vse tako enostavno? Kaj to sploh je sreča? Je to biti vedno dobre volje, je to biti dober človek ali pa končno postaviti meje drugim ljudem, morda se osredotočiti na lastne cilje, ali pa živeti svoje dolgoletne sanje? V realnem življenju prevečkrat opazim, da ljudje srečo zamenjujemo z veseljem in stalnim dobrim počutjem, nasvete s strani različnih coachov, svetovalcev, gurujev, infuencerjev pa dostikrat nekritično sprejemamo ter se mnogokrat soočamo s še večjo tesnobo in občutki krivde, manjvrednosti in drugimi negativnimi čustvi, ko naletimo na oviro ali pa zase menimo, da ne dosegamo standardov, ki jih vidimo na spletu. V tokratnem prispevku bom nekaj besed namenila našim čustvom, saj je pomembno, da se zavedamo pomena čustvovanja ter da sreče ne zamenjujemo z dobro voljo in veseljem.
Ljudje smo bitja, ki čustvujemo. Povsem naravno je, da občutimo celoten spekter čustev – od veselja do žalosti. Naša čustva so rezultat zapletenega sodelovanja različnih delov možganov. Ključno vlogo ima limbični sistem – predvsem amigdala, ki hitro prepozna čustveno pomembne dražljaje, hipotalamus in avtonomni živčni sistem pa uravnavata fiziološke spremembe, kot sta pospešen srčni utrip ali potenje. Prefrontalna skorja pa čustva uravnava in jim daje pomen, saj omogoča razmislek, nadzor in primerno vedenje. Tako so čustva preplet med telesnimi odzivi, zaznavami in miselnimi interpretacijami. Torej, vsekakor ni naravno, če smo vseskozi veseli, dobre volje, nasmejani, navdušeni ipd. Čustva so bila pomembna že za naše davne prednike, iz evolucijskega vidika tako veljajo za prilagoditvene mehanizme, ki so nam povečala možnost preživetja in prilagajanja na življenje v skupnosti. Strah nas je npr. pripravil na beg oz. obrambo, jeza na zaščito svojega ljudstva oz. sredstev, veselje je krepilo družbene vezi itd…
Tudi danes se vloga čustev ni bistveno spremenila, spremenil se je le način našega življenja. Jeza nam npr. pomaga pri zavedanju, da je pomembno določeno situacijo spremeniti, žalost nas sili k umiritvi, veselje pa pomaga pri sklepanju socialnih vezi.
Pomembno je omeniti tudi to, da v stresnih situacijah naša amigdala na nek način »prevzame kontrolo«, rezultat pa je zmanjšano delovanje prefrontalne skorje, ki je odgovorna za nadzor in optimalno odločanje. Zato je povsem naravno, da v stresnih situacijah ne znamo in ne zmoremo pravilno reagirati, se hitreje skregamo in smo dovzetni za sprejemanje napačnih odločitev. Ko enkrat to razumemo, je lažje sprejeti naše čustvene izbruhe, vznemirjenja ali tesnobo. Pomembno je le, da poiščemo načine kako s tem ravnati. Ko smo npr. pod visokim stresom v službi ali zaradi domačih težav je zelo pomembno, da ne sprejemamo pomembnih odločitev, saj obstaja velika verjetnost, da bomo odločitev kasneje obžalovali. Raje se poskušamo umiriti, se posvetiti sebi, lahko se posvetimo telovadbi, prijateljem ali se odklopimo s kakšnimi dobrimi filmi, uživamo v hrani, skratka poiščemo način sprostitve in umiritve ter šele nato ukrepamo. V kolikor imamo npr. težave z impulzivnimi reakcijami, je vsekakor pomembno, da se tega zavemo ter se naučimo drugačnega vedenja. Zelo priporočljiv v takih situacijah je zavesten umik in ponovni razmislek ko začetna nevihta mine.
V kolikor stremimo k večni dobri volji in sreči, bomo tako hitro ugotovili, da je doseganje tovrstnega ideala praktično nemogoče. Ni pa nemogoče, da svoja čustva sprejmemo, jih razumemo ter s pogledom v sebe vedno znova rastemo in se učimo. Vsega vsekakor ne moremo spremeniti čez noč, je pa že prvi korak zavedanje in uvedba majhnih sprememb.
dipl. psih. (UN) Laura Avsec