Kaj ali koga imate radi? Imate radi svojo najljubšo srajco, svoje kolo, psa ali mačko? Imate radi pašto, krompir ali pico? Svojega moža ali ženo? Upam, da ljubite svoje otroke. Namreč, sama kar krepko ločim med pojmoma »imeti rad« in »ljubiti«. Jaz svojo hčer neskončno ljubim, imam pa rada najinega psa.
Pogosto slišim od svojih parov, da se sicer še vedno imata rada, a da si gresta na živce, da iščeta dlako v jajcu, da se lahko skregata brez posebnega smisla ali namena. Navajena sta, da potrebujeta partnersko dramo, da se pogovarjata in kregata kar tako, v tri krasne rože, s tem pa ne rešita nobenega problema ali nesporazuma oziroma različnih mnenj. Kaj so posledice take mimobežne komunikacije?
Posledice vsakodnevnih prepirov
Posledica je trganje odnosa, razgradnja finih nevidnih nitk partnerstva, ne zgolj ljubezni oziroma ljubeče naklonjenosti. Ta je že davno odšla na smetišče odnosa, ki sta ga pozabila negovati, zalivati, si vzeti čas samo za vaju, ko se prelevita v zgolj enega moškega in eno žensko, pri tem za kakšno uro opustita vlogo mame in očeta ter sta le vidva, takšna, kakršna sta bila še samska in zaljubljena, preden sta postala pravi par.
Danes je dan zaljubljencev. Pustimo ob strani grozljivo skomercializiranost, ki smo ji priča na ta dan, ko moški, pa tudi dame, histerično iščejo darila in še kakšno prosto mizo v malce boljši gostilni. Žalostna opazujem pare, ki na valentinovo igrajo svoje srečne obraze, ker je tako zapovedano, že naslednji dan pa se ponovno vržejo v rutino praznosti odnosa in kot da prejšnjega dne ni bilo, spet živijo drug mimo drugega oziroma kot sostanovalci.
Imeti rad in ljubiti
Imeti svojega partnerja rad je lepo. Vse super, da še obstaja ljubeče čustvo do njega ali nje. Ob tem pa vas izzivam z vprašanjem, da boste pri sebi naredili inventuro, kakšen je vajin odnos. Se v njem počutite varno, sprejeto in slišano? Vam partner prisluhne in se osredotoči na vaše besede, prošnje ali sporočila? Ali mu ni mar za to, kar se v vaši ženski glavi in zmedenih hormonov polnem telesu dogaja? Ali ga vi slišite, ko vas prosi, da manj tarnate in bolj proaktivno iščete rešitve, pri katerih vam bo z veseljem pomagal? Ali pa drug drugega izklopita v komunikaciji in se o ničemer več ne pogovorita, temveč živita po inerciji skupaj, solirata v skupnem odnosu?
Vlaganje v odnos pomeni, da se nenehno ukvarjamo s sabo oziroma svojimi vzorci in programi iz izvorne družine, saj imamo vsi notranjo potrebo in vedenje, da vstopamo v odnos ter ga živimo tako, kot so ga naši starši.
Moje poslanstvo je v tem, da čim bolj razlagam, kako oblikovati zdrave in spoštljive partnerske odnose. Imeti se rad je fino in lepo, a to je le del celote odnosa. Ljubeča naklonjenost je lahko lepilo dveh različnih ljudi v tisto tiho nitko, ki ju povezuje, torej odnos, v katerega pa aktivno vlagamo, se trudimo sebe izražati in z iskrenim zanimanjem poslušati in razumeti partnerja. Kako pa vlagamo v odnos, zdaj razmišljate, kajne? Vem, ker to vprašanje redno dobim na vseh predavanjih in svetovanjih. Vlaganje v odnos pomeni, da se nenehno ukvarjamo s sabo oziroma svojimi vzorci in programi iz izvorne družine, saj imamo vsi notranjo potrebo in vedenje, da vstopamo v odnos ter ga živimo tako, kot so ga naši starši, običajno seveda ponavljamo vzorec starša istega spola. A kaveljc je v tem, da naš dragi ali draga ni naš oče ali mama, temveč je to druga osebnost, ki ima svoj in drugačen vzorec ali program. No, kako pa to za božjo voljo spraviti na isti, vsaj približno skupni imenovalec?
Spustite ego
To je vedno težko, ker nas najbolj minira naš lastni ego, sploh ko kaj ni po naše, pa reagiramo iz ego stanja tri- ali štiriletnega otroka, ki hoče, da se ga sliši in upošteva, pa to zahteva s histerično dramo. Gre tudi bolj odraslo, tako da pozovemo svojega dragega, da se usedeta ter v miru pogovorita in pri tem spoštujeta različnost videnja vsak svoje strani in argumentov. Mimogrede, dame moje, kaj je za vas argument?
Skratka, pogovarjati se je treba. Par pride, ne vesta, ali ostati skupaj ali se raziti. Ne kregata se, sta enotna v vzgoji, stabilna v prihodkih, skratka idilična slika družinice s tremi še dokaj majhnimi otroki. Vsak posebej izjavi, da ima rad njo oziroma njega, vendar sta ugotovila, da sta nekje na poti karier, starševstva in vsakodnevnih težavic in različnih vizij napredka odnosa postala odtujena in brezbrižna do stiske drugega. Naveličana sta, da se o njunem doživljanju razlik nikoli resno in iskreno ne pogovarjata, ne poznata se več, seksata zelo redko, ker imata občutek, da je to le še zgolj mehansko početje brez strasti, in oba se hitro obrneta vsak na svojo stran postelje, ko opravita. Žalostno, kajne? Je morda kaj podobnega tudi pri vas?
A kaveljc je v tem, da naš dragi ali draga ni naš oče ali mama, temveč je to druga osebnost, ki ima svoj in drugačen vzorec ali program. No, kako pa to za božjo voljo spraviti na isti, vsaj približno skupni imenovalec?
In rešitev stavka, da se sicer imava rada, a razmišljava o ločitvi? Vsak je dobil nalogo, naj dobro razmisli o svoji viziji odnosa, kaj potrebuje od partnerja ali partnerice in ali je sploh še dovolj motiviran, da se poda v osebnostno preobrazbo ter hkrati v oblikovanje odnosa. Ko je naš par ugotovil, da je še kar nekaj zaloge energije, volje ter želje po preoblikovanju odnosa, smo se vsi trije podali na to pot, za kar potrebujeta čas, voljo, motivacijo, naklonjenost in ljubezen. Nekateri ugotovijo, da so že preveč izčrpani in niti ljubezni ne čutijo več, torej niso motivirani za vlaganje v prenovljeno partnerstvo. Imajo vso pravico, kajti čustvom ni mogoče ukazovati, odnos pa se je sčasoma izpraznil.
Dragi moji, bodite spoštljivi do svojih čustev in do drugačnosti njega ali nje. Iskreno se pogovarjajta in poiščita okoliščinam primerne sklepe ali dogovore, ki se jih seveda morata držati. Izkazujta si čustva ljubezni in privrženosti, pa ne zgolj na valentinov dan, temveč še preostalih 364 dni v letu.
Melita Kuhar univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica