Jasmina, dobrodošla na portalu. Brez česa ne moreš: kave ali čaja?
Čeprav dan začnem s sveže stisnjenim sokom iz agrumov, ki mi ga z veseljem pripravi moj partner, brez kave ne gre. Imam pa rada tudi čaj, še posebej ingverjev.
Predstavi se z nekaj besedami.
Če bi se na kratko opisala, bi rekla, da sem večna optimistka, ki ljubi življenje. Obožujem naravo, živali in otroke, moj hobi je šport, brez katerega si ne znam predstavljati življenja (od otroštva dalje je moj spremljevalec), saj sta um in telo povezana, zelo rada tudi berem. Ker pa me v življenju zanima veliko stvari, bom namenila nekaj besed tudi temu.
Po izobrazbi sem profesorica slovenščine in sociologije in že več kot 25 let poučujem v osnovni šoli. Na začetku svoje karierne poti sem postala tudi mama dvema zdaj že polnoletnima sinovoma, tako da sem šla tudi sama skozi faze odraščanja in se soočala z izzivi starševstva.
Že kot študentka sem delala z mladostniki, saj sem vodila Mladinske delavnice na osnovnih šolah, vodila sem telovadbo za malčke in bila 7 let v poletni koloniji kot vzgojiteljica. V svoji dolgoletni praksi poučevanja v šoli sem svoje znanje nenehno nadgrajevala iz področja pedagogike in psihologije. Vedno sem stremela k temu, da pridobim še več znanja, da povežem teorijo in prakso in posredujem vse to naprej tudi drugim. Moj interes za medosebne odnose, vzgojo in odraščanje me je popeljal na pot izobraževanja iz področja Imago terapije, kjer sem spoznala, kaj je pravo partnerstvo, kako komunicirati v odnosu, spoznala sem, da prinašamo v zvezo marsikaj iz otroštva, kar se shrani v naši podzavesti in da je potrebno vse to uzavestiti. Pot me je peljala naprej do nevrolingvističnega programiranja, kjer sem svoje znanje še dogradila. Imam 4 mednarodne certifikate iz teh področij, sem NLP Praktik, NLP Coach Praktik, NLP Mojster in NLP Trener. Trenutno se izobražujem še po de Bonovi metodi CoRT pri Nastji Mulej, ki je tudi drugo ime za neposredno poučevanje razmišljanja v šolah.
S svojim znanjem in izkušnjami pomagam otrokom pri odraščanju, staršem in učiteljem pa pri vzgoji in izobraževanju. Vedno znova poudarjam, da je vzgoja zelo pomembna. Vzorce, prepričanja, navade in vrednote, nosimo naprej v druge odnose velikokrat nezavedno, pomembno pa je, da vse to tudi uzavestimo in da smo tako starši, kot tudi učitelji našim otrokom zgled pri vsem tem.
Kako bi opisala svoje delo?
Že kot osemletna deklica sem govorila, da bom nekoč učiteljica. Velikokrat sem se igrala s svojimi plišastimi medvedki, ki so bili moji učenci, in jim predavala. V 8. razredu osnovne šole, mi je moja razredničarka, ki je učila slovenščino in je vedela, da so moja strast knjige in slovenščina, rekla, da bom nekoč zasedla njeno mesto v razredu. In ne boste verjeli, točno tako se je zgodilo. Že kot absolventka sem začela poučevati na isti osnovni šoli, ki sem jo sama obiskovala in nadomestila mojo razredničarko.
Torej sem se že zelo mlada podala na pot učiteljice, zato zelo dobro vem, kako je mladim učiteljem, ki so na nek način “vrženi” v razred.
Učitelj mora imeti najprej srce, to sem že večkrat zapisala. Zadnje čase pa se sprašujem, zakaj je teh src vedno manj. Zakaj so učitelji vedno bolj iskani, zakaj se mladi ne odločajo več za ta poklic v takem številu kot včasih.
Sama učim že 26 let. Kot študentka nisem pridobila ogromno znanja iz pedagogike, didaktike, psihologije, moram priznati, čeprav smo študenti pogrešali to. Bilo je premalo prakse, skorajda nič, in potem si bil pač na nek način vržen v razred, skoraj tako kot nekdo, ki ne zna plavati in naj splava. Najprej panika, kako bom, kako se bom znašel, ali bom potonil ali splaval, potem se pa nekako znajdeš, kot veš in znaš … Eno je teorija, drugo pa je, ko stojiš v razredu, pred tabo pa 25 otrok in jih moraš učiti in vzgajati hkrati, jim biti zgled. Zato ponavljam, odvisno je tudi od učitelja samega, a mu je včasih zelo težko. Na eni strani starši, na drugi sistem, kljub vsemu pa ima učitelj dovolj svobode, kako naj uči in kako si snov prilagodi, lahko tudi kaj izpusti in doda, v veliki meri je odvisno tudi od njega samega. Starši povejo, kako težko je z otrokom, sploh v puberteti, da kljubuje, se noče učiti, ni motiviran … kako je šele učitelju, ki jih ima v razredu v povprečju 25. Zato mora biti opremljen z znanji tudi iz psihologije, didaktike, pedagogike in zato se mi zdi zelo pomembno, da bi pridobili študenti čim več tega znanja že na fakulteti, še preden stopijo v razred. Nujno potrebujejo predmete, pri katerih bi spoznali dodobra najprej sebe in nujno bi bilo vključiti v študij še več prakse. Vsak je strokovnjak na svojem področju, v to ne dvomim, mora pa imeti tudi širino ravno iz teh področij, poznati mora psihologijo otrok, razumeti, da imajo tudi otroci svoj zemljevid sveta, svoja prepričanja, vzorce, vrednote, da marsikaj nosijo s sabo od doma … zato je trikotnik učitelj – starš – otrok tako zelo pomemben. Poleg staršev, ki so seveda prvi, so vzgojitelji, učitelji in vsi, ki se ukvarjamo z otroki, zelo pomemben člen v njihovem odraščanju.
Ko je učitelj tudi učenec in ko so učenci tudi učitelji, takrat je učitelj povezan z njimi in oni z njim, takrat so celota. Takrat so motivirani in pripravljeni na nove izzive.
In ko ima učitelj strast do poučevanja, ko stopi v razred s svojo pozitivno energijo, verjemite, takrat mu tudi učenci sledijo, v katerem koli sistemu in času že. Edino to me skrbi, ker mu ta strast počasi in z leti mineva. Zakaj je temu tako, pa je odvisno od marsičesa, ne samo od njega samega.
Kaj bi rekla, da je najbolj nagrajujoč vidik tvojega poklica?
To, da so otroci motivirani, da rečejo ob koncu ure – a že zvoni, da na valeti, ko se moramo posloviti, skupaj jočemo, se nikakor ne moremo raziti, da povedo, da so mi hvaležni za vse, kar sem jih naučila, pa ne samo v zvezi s slovenščino, da me obiščejo bivši učenci in povedo, kolikokrat se še spomnijo name in na naše pogovore, da me učenci ustavijo na šolskem hodniku in prosijo, če se lahko pogovorimo, da potrebujejo mojo pomoč, saj vedo, da mi lahko zaupajo. To so zame največje in najlepše nagrade. Aha pa tudi to – na zadnjih govorilnih urah je kar 10 staršev povedalo, da njihovi otroci radi hodijo v šolo. Velika nagrada zame in za kolektiv.
Mi zaupaš, kako se je začela tvoja pot NLP trenerja in zakaj si se odločila za to?
Velikokrat začnemo spreminjati sebe takrat, ko doživimo v življenju težke stvari. In tako se je zgodilo tudi meni – smrt mame in ločitev sta me zelo potrla, neankrat sem ostala sama z dvema majhnima otrokoma, oče je bil v Mariboru, jaz v Ljubljani. Vedela sem, da moram predelati določene stvari, da moram naprej, a nisem vedela kako. Ker pa se zgodijo v življenju stvari točno ob pravem času, ko jih najbolj potrebujemo, mi je kolegica povedala za izobraževanje nevrolingvističnega programiranja, ki ga je takrat sama obiskovala. Najprej sem se prijavila na 3-dnevno izobraževanje, da sem izvedela, kaj to sploh je. Vendar me je tematika tako prevzela, da sem z izobraževanjem nadaljevala vse do trenerja, v sedmih letih, odkar sem se prvič seznanila z NLP, sem pridobila 4 mednarodne certifikate: INLPTA NLP Praktik, Coach Praktik, Mojster in Trener. Vmes je bilo tudi veliko odrekanja, saj je bilo izobraževanje kar zahtevno, še posebej poleg 2 sinov, pa tudi finančno, saj je izobraževanje NLP kar drago. Od marsikoga slišala – raje bi si kupila nov avto, šla na kakšno potovanje ali dala denar za kaj drugega – a mi ni niti malo žal.
Za vse tiste, ki še ne pozanjo NLP tehnike, pojani prosim kaj je NLP?
NLP ima korenine v nevroznanosti, lingvistiki in programiranju. Razvil se je iz klasične psihoterapije in razširil na vsa področja življenja, na katerih se želimo izboljšati, v osebnem in poslovnem svetu, pa naj gre za vodenje, učenje, komunikacijo, partnerski odnos, šport, starševstvo. Vsebuje dinamične metode, ki nas pripeljejo do zelo močnih, pozitivnih in kreativnih stanj zavesti, s pomočjo katerih lahko dosežemo cilje, na kateremkoli področju našega življenja, celo na tistih področjih, ki so se nam do zdaj zdela nedosegljiva in nedostopna.
Samo ime povezuje več področij, in sicer:
N – nevro iz gr. besede nevron, kar pomeni živčna celica. Po NLP- so mišljenje, čustvovanje, kreativnost in drugi kognitivni procesi rezultat programov živčnega sistema. Svet doživljamo s pomočjo čutov (vakog). V možganih obdelujemo tisto, kar smo s čutili izkusili in s tem ustvarjamo svoje osebno sliko sveta.
L – lingvistično iz lat. besede linguae, kar pomeni jezik, besedni in nebesedni. Proučujemo, kako vpliva jezik na naše razmišljanje, razpoloženje in določa naše vedenje.
P – programiranje, ki se nanaša na način, kako organiziramo svoje ideje in dejavnosti, da bi dosegli rezultate. To so notranji procesi, ki se odvijajo po določenih vzorcih. Vse, kar delamo, delamo po določenih vzorcih (umivamo zobe, se učimo …). Nekateri vzorci nas vodijo do zaželenih rezultatov, nekateri do nezaželenih, a jih kljub vsemu uporno ponavljamo. In to zato, ker jih ne znamo spremeniti ali mislimo, da jih ni mogoče spremeniti. NLP pa nam omogoča ravno to, spremeniti neučinkovite vzorce v učinkovite.
Pri katerih težavah pa je NLP najbolj učinkovit?
NLP je kot škatla z orodji za odličnost na vseh področjih. Je sistem metod in tehnik, ki omogočajo ”programiranje” našega mišljenja za dosego odličnosti na vseh področjih življenja: osebnem, poslovnem, družinskem in omogoča ljudem, da postanejo odlični v tem, kar želijo. Uči nas, kako nezavedne procese naredimo zavedne. Je sistem metod, pristopov in tehnik, ki omogočajo ”programiranje” našega mišljenja. Pomaga pri učenju veščin v odnosih – vzpostavitev dobrega stika, motivacije, samozavesti, komunikacije, učenju veščin, postavitvi ciljev in strategij, motivaciji, premagovanju negativnih situacij in konfliktov ipd.
Zasledila sem, da tehniko NLP uporabljaš tudi kot učiteljica pri pouku. Kakšni so odzivi učencev?
NLP je z mano povsod, saj mi je spremenil način razmišljanja, videnja stvari, spremenil mi je tudi način poučevanja. NLP je res široka zadeva, tako kot sem že rekla, uporabljamo ga lahko povsod, tako na osebnem in poslovnem področju. V šolah se mi zdi, da je ravno takšnih predmetov premalo oz. posvečamo temu premalo časa. Ker učim slovenščino na malo drugačen način, je tudi otrokom bolj priljubljena. Upoštevam da smo različni učni tipi in učim intervalno, to je učenje s premori, ki so predvem gibalni. Učenci ne morejo sedeti pri miru 45 minut in to 6 ur zaporedoma oz. kolikor časa traja pouk, možgani potrebujejo nujno prekinitev oz. preusmeritev. Otroci so lahko na neko zadevo fokusirani največ 20 minut, nato potrebujejo kratek odmor in potem sledi spet učenje. Učence skušam motivirati preko igre, tudi glagol, samostalnik se da narediti zanimiv – izdelujemo različne igre (Glagoliti, Glagol ne jezi se …) igramo, pojemo … Učenci so zelo kreativni, imajo veliko idej, tudi oni so moji učitelji.
V letošnjem šolskem letu sem ponudila učencem interesno dejavnost Jaz sem kul! na kateri se bodo seznanili tudi z NLP orodij.
Otroci imajo pri tebi prav posebno mesto. Ker gre po vsej verjetnosti za čisto drugačen pristop, mi povej še nekaj besed o tem?
Zadnje čase veliko pišem o vzgoji in izobraževanju ravno zaradi otrok. Od kar se ukvarjam še bolj z nevroznanostjo in psihologijo, vem, da nosimo veliko vzorcev in prepričanj iz generacije v generacijo, zato je otroštvo zelo pomembno. In ker se že več kot polovico svojega življenja ukvarjam z otroki, imajo pri meni res posebno mesto. Veliko sta me naučila že moja dva sinova in veliko me naučijo tudi učenci. Ko otroci začutijo, da jih razumeš, da si jim pripravljen pomagati, da si vzameš čas zanje, ti sledijo in zaupajo. Takrat so na tvoji strani, pa tudi če se ne strinjaš vedno z njimi, tudi če jih skregaš, si kdaj jezen nanje, vejo, da imaš prav in da jim želiš dobro. Zato pravim, da je pomemben dober stik med učiteljem in učencem. In pa komunikacija. In vse to učim tudi učence. Kaj so značilnosti dobre komunikacije, kako nekonfliktno komunicirati, kako premagati omejujoča prepričanja (iz ne znam v znam, ne zmorem v zmorem …), kako stopiti v čevlje drugega (empatija), kako si postaviti cilje, se znati umiriti (čuječnost) itd.
Kateri so po tvojem mnenju največji izzivi, s katerimi se danes srečujejo najstniki in mladostniki? Kako pomembno pa je za njih, da odrašačjo v zdravem in varnem okolju?
Ni lahko biti najstnik, še posebej v današnjem času ne, ko je vpliv zunanjih dejavnikov zelo močen. Otroci potrebujejo meje, potrebujejo avtoriteto. Vendar vedno poudarjam, do 5. leta jim postavimo pravila, do 13. leta meje, nato postavimo meje sebi. Zaupanje med otrokom in staršem se gradi zelo zgodaj in če ni zaupanja, je lahko v času pubertete zelo težko tako staršem kot tudi otrokom. Učitelji in straši bi morali razumeti, da so tudi možgani krivi za uporniško obnašanje najstnikov. V njihovih možganih se dogajajo burne spremembe, ki pa so povsem naravne. Lahko bi rekli, da se začne puberteta v možganih in vse te spremembe se odražajo v doživljanju in delovanju najstnikov. V tem času so zelo uporni, ustvarjalni, pogumni, ne nosijo mask bi lahko rekla, a žal ne predvidijo posledic (število sinaps se zmanjšuje, manj je povezav med njimi in povezave so v neravnovesju, to jih dela pogumne). Za njih je to zelo težko obdobje, nihanje v razpoloženju, doživljajo močna intenzivna čustva, bolj so impulzivni in ranljivi. Pojavijo se lahko motnje hranjenja, depresija, bipolarna motnja … Vrstniki postanejo središče vesolja. In tu se mi zdi izziv tako za starše kot za otroke, kje je tista meja, do kod jim lahko damo svobodo. Potrebujejo razumevanje, spoštovanje, zadolžitve, da naredijo kaj tudi sami, spodbudno okolje in pogovor. Zato poudarjam pravice in dolžnosti gredo z roko v roki.
Največji izziv je ravno ta, da ostanejo poleg vseh teh zunanjih vplivov (mediji, različna družbena omrežja, raznorazne aplikacije …) samosvoji, razmišljajo s svojo glavo. Kako razmišljajo je pa spet odvisno od vzgoje, kot sem zapisla že zgoraj. Torej kje se začne? V družini. Zato je zelo pomembno, da odraščajo v zdravem in varnem okolju.
Zakaj misliš je temu tako?
Tako kot sem že povedala v prejšnjem odgovoru – zgled glede obnašanja, spoštljivosti, iskrenosti, načina življenja, oblačenja, prehranjevanja, gibanja … vse to se začne doma. Družina je osnovna celica družbe, tam se začne. Velik vpliv nanje pa imajo tudi mediji, različna družbena omrežja in celotna družba, v katerem živimo.
Na kakšne vse načine jim pomagaš premagovati izzive, s katerimi se soočajo?
Najprej s pogovorom, da mi zaupajo, kar jih teži, da jih razumem, da vem, da ima vsak od nas svoj zemljevid sveta (v NLP), da jim ne vsiljujem svojih prepričanj, a kljub vsemu povem, kaj se mi zdi prav in kaj ne. Pomagam jim tudi z različnimi NLP tehnikami in ker se dodatno izobražujem še iz de Bonove metode CoRT pri Nastji Mulej, jim predstavim tudi širše razmišljanje, torej pogledati na stvari širše.
Kot si omenila delaš tako z otroki kot z odraslimi. S kom je težje delati? Kdo se lažje, hitreje »odpre«, otroci ali odrasli?
Sigurno se lažje in hitreje odpre otrok, prej zaupa kot odrasel. Ko otrok začuti, da mu želim dobro, da nisem nad njim, ampak z njim, ko vzpostaviva dober stik, se mi sigurno odpre in zaupa. Pri odraslih pa lahko traja dalj časa, morda zaradi svojih prepričanj in tudi svojega ega, pa tudi zaradi slabih izkušenj in strahov.
Imaš kakšen nasvet za starše?
Najprej naj si odgovorijo na spodnja vprašanja:
• Koliko časa na dan se z otrokom kvalitetno pogovarjam?
• Koliko časa na dan se otroci igrajo drug z drugim in ne en ob drugem?
• Koliko časa v dnevu se otrok giba?
• Koliko sladkarij poje otrok na dan?
• Koliko ur otrok spi?
• Kolikokrat na dan objamem svojega otroka?
• Kolikokrat na dan mu povem, da ga imam rad/a?
Vse to vpliva na duševni in telesni razvoj otroka.
Nato jim svetujem, da predelajo svoje vzorce in prepričanja, predelajo svoj odnos s starši, saj nam otroci odpirajo ravno to, kar je shranjeno v našem nezavednem umu, otroci so v bistvu naši učitelji. Svetujem jim, da nehajo uporabljati besedo priden otrok, da ne primerjajo otrok med sabo in da jih naučijo samostojnosti. Torej da ne delajo stvari namesto njih, ne sedijo za mizo ves čas z njimi, ko se morajo učiti, jim ne delajo domačih nalog, so pa vedno pripravljeni pomagati in prisluhniti njihovim težavam. Otroku dajte jasna navodila, kaj mora, narediti (z odločnim, a mirnim glasom), in ne ponavljajte v nedogled. Do 3. leta starosti ga boste naučili v nekaj minutah, pri 7. letih v nekaj dneh, v puberteti, ki se začne pri 11., 12. letu v nekaj meseci ali nikoli.
Ko odrasli razumemo otroke in jim prisluhnemo, bodo tudi oni nas. Ko se jim opravičimo, če ugotovimo, da nismo prav ravnali, se bodo tudi oni nam. Če smo odkriti in jim ne lažemo, tudi oni ne bodo. In ko bodo oni odrasli, bodo znali prisluhniti in razumeti. Ne smemo pozabiti, da bodo tudi otroci nekoč odrasli in da bodo nekoč oni na naših mestih.
Kaj pa za učitelje?
Biti učitelj je zame zelo lep in hkrati zelo odgovoren poklic, pa tudi zelo zahteven in težek, a če nas pri tem vodi srce, je za moje pojme najlepši na svetu.
Učitelj svetujem, da predelajo stvari najprej pri sebi. Svoje vzorce in prepričanja. S tem izboljšajo poučevanje, spoznajo, da ima vsak otrok svoj zemljevid sveta, svoje vrednote in prepričanja in to upoštevajo. Da lahko s tonom glasu, kretnjami in mimiko obraza povemo veliko več kot z besedami, da lahko nezavedno zasidramo v otroku negativna sidra in omejujoča prepričanja, zato prej pomislimo, kaj in kako bomo nekaj rekli. Da prepoznamo v otroku njegove vire moči in jih vzpodbudimo ter motiviramo, da naj se učijo veliko preko igre in ustvarjanja, asociacij, da upoštevamo tudi njihove ideje, ki so lahko zelo dobre in da mora biti poučevanje v resnici timsko delo. Učimo jih empatije, izražanja čustev, učimo jih, kako naše misli vplivajo na telo, na naša dejanja, na naše življenje, kako je um močno povezan s telesom. Ne ocenjujemo neznanja, ampak znanje, naj ne bo preverjanje znanja zanje stres, ampak pogovor, dajmo jim navodila primerna njihovi starosti in ne naši, naj bodo pisni preizkusi pregledni, naloge in navodila naj ne bodo natlačena, naj bo test tudi slikovno opremljen, prijazen na pogled. Naučimo jih medpredmetnega povezovanja, razmišljanja in ne fotografskega učenja. Presodimo, katera snov ni pomembna ali ni več aktualna in katera je, toliko avtoritete imamo, da lahko snov priredimo po svoje. Učimo jih intervalno, torej podajanje snovi, kratek odmor, podajanje snovi, kratek odmor.
In še to, ne vpijmo nanje, poskušajmo ostati mirni, tudi ko smo jezni, vse se da rešiti s pogovorom. Zelo pomembno je, da dobro sodelujemo s starši, saj mora biti trikotnik starš-otrok-učitelj trden, oboji, tako učitelji kot starši, se moramo tega zavedati, da smo pomemben člen pri otrokovem odraščanju.
Tvoja posebnost so tudi delavnice in izobraževanje za učitelje in starše. Lahko na kratko še nekaj besed o tem?
Sedaj delujem pod imenom Jasmina Mazej, prof., NLP coach in trener in ne več v sklopu Flow Akademije, kot me morda kdo pozna, čeprav sem na njihovi spletni strani še vedno zapisana kot soustanoviteljica in tudi moji programi ter fotografije iz delavnic so še vedno objavljene. Čakam že 2 meseca, da me izbrišejo, a očitno me ne želijo. (Smeh.)
Odločila sem se, da grem svojo pot, tako da izvajam svetovanja in coachinge za otroke, starše in ostale, ki bi radi pri sebi nekaj spremenili. Izvajam pa tudi predavanja in delavnice za učitelje in starše. V NLP imamo ravno v ta namen veliko tehnik in orodij, ki omogočajo drugačen pristop k vzgoji in poučevanju.
Izvajam naslednje delavnice za učitelje:
1. Komunikacija in dober stik
2. Učenje po sistemu 4 MAT (4 učni tipi)
3. Učni stili po modelu VAK
4. 5 načinov komuniciranja po Virginii Satir
5. Spoznajmo najprej sebe (namenjene razrednikom za razredne ure od 6. do 9. razreda)
6. Uspešen tim
7. NLP za učitelje
8. NLP za otroke
Predavanja za starše
Na predavanju se seznanijo z naslednjimi temami: kaj je starševstvo, kakšen naj bo dober starš, kako se soočamo z vlogo starša, da sprejmemo starševstvo kot izziv. Starši dobijo nasvete za učenje, komunikacijo in samopodobo.
Delavnica za starše
Namenjena je predvsem staršem, ki imajo otroka v pubertetnem obdobju. Spoznajo, kakšen je dober starš,kako se soočamo z vlogo starša, da sprejmemo to kot izziv, kako vpliva puberteta na najstnika na njegov psiho-fizični razvoj, dobijo nasvete za učenje, komunikacijo, samopodobo …Mladostniku se v tem obdobju dogajajo velike spremembe. Ker so starši z njim v čustveni povezavi, mu včasih sami težko pomagajo.
Starši izvejo kako umiriti otroka, kako odpraviti strahove, kako ga opogumiti, da bo bolj samozavesten, kako ga motivirati za učenje in ga naučiti učiti, kako ga iz slabega stanja spraviti v dobro, naučiti ga načrtovati dejavnosti v dnevu, torej kako naj si organizira dan za učenje, druge dejavnosti in prosti čas, naučiti ga samostojnosti oz. naučiti sebe, da mu kot starš to dopustimo, se seznaniti s tem, kako je gibanje pomembno za možgane (nevroznanstveni dokazi) in kar je najpomembneje, kako komunicirati z njim.
Izvajam pa tudi delavnice oz. tabore za otroke stare od 12 do 15 let z naslovom Jaz sem kul!
Na delavnici najstniki izvejo naslednje:
Kako se pogovarjati z različnimi tipi ljudi.
Kako jih bolje razumeti in se postaviti v čevlje drugega.
Kako nekonfliktno komunicirati in razreševati konflikte na miren način.
Kako vzpostaviti dober stik.
Kako postati bolj samozavesten.
Kako preseči omejujoča prepričanja (iz ne znam v znam, ne zmorem v zmorem)
Kako se učinkoviteje učiti.
Kako se sprostiti (čuječnost).
Kako navezati stike z nepoznanimi ljudmi.
Kako si postaviti cilje in jih uresničiti.
Otroci so naši največji učitelji. Kaj si se ti naučila od svojih otrok?
To, da moramo spremeniti najprej sebe, če želimo vzgajati in poučevati otroke.
FB stran – Jasmina Mazej, prof., NLP coach in trener
e-mail: jasmina.mazej@gmail.com
Tel.št. 031670370
Hvala Jasmina za tvoje odgovore. Naš portal ti želi veliko uspeha in zadovoljnih strank.
