JUŠNIK SREČE

 »Babi, a lupim krompir dovolj tenko?« – je svojo babico vprašala Tinka. 

»Naj pogledam. Ooooo, odlično! Ravno prav tenko! Ustvarjena si za lupljenje krompirja.« – je babica pomežiknila svoji desetletni vnukinji. 

»Babi, ne hecaj me! Povej mi raje, kaj so to okoliščine?« – je naprej radovedno spraševala Tinka. 

»Okoliščine? Hm. To so pogoji, v katerih se nekaj dogaja, ali z drugimi besedami dejstva, ki vplivajo na to, kako se bo kaj odvijalo. Od kje pa zdaj to vprašanje?« – je babica rekla in pri tem nagnila glavo na levo. Kadarkoli jo je kaj začudilo, je vedno nagnila glavo na levo in to navado je po njej privzela tudi Tinka. Včasih sta bili naravnost smešni, ko sta se obe istočasno začudili in hkrati nagnili glavi na levo.

»Ja, slišala sem prej, ko je teta Marta po telefonu razlagala svoji prijateljici. Rekla je: »Draga moja, tvoj Ivan je pač takšen. Takoj, ko so okoliščine malo bolj zahtevne, se on umakne. Saj veš: Ista voda, ki strdi jajce, zmehča krompir. Ti rabiš enega bolj močnega moškega. Ivan je premehek.« 

»In ti si vse to poslušala, si zapomnila, zdaj pa razmišljaš o tem, kaj so okoliščine? Jaz imam res najbolj brihtno vnukinjo na svetu!« – se je babica zasmejala in poljubila Tinko na čelo. »Kako pa to, da nisi vprašala Marte?« 

 »Ja, nisem mogla, ker je še kar naprej govorila po telefonu, jaz sem pa že morala sem v kuhinjo, da ti pomagam pri kosilu. Kaj pa pomeni ista voda?« – je spet vprašala naša zvedava Tinka.

»Ja, ista voda v tem primeru pomeni okoliščine. Ali pa naj ti povem še malo drugače. Vzemiva za primer to, da sta se tvoj oče in mama ločila. To pomeni, da sta vidva z Joštom v istih okoliščinah, oba imata ločene starše. Ampak, čeprav sta dvojčka, to doživljata povsem drugače. Ker sta drugačna. Čeprav sta si zelo podobna, sta enkratna. Tebe ločitev ni prizadela, celo rekla si, da se ti zdi super, ker sta onadva zdaj boljša prijatelja, Jošt pa še vedno postane žalosten, ker nista skupaj.«

»Hm.« – se je zamislila Tinka. »Ali to pomeni, da sem jaz jajce, Jošt pa krompir?« 

»Hahahhahaha!« – se je glasno zasmejala babica, da kar ni mogla nehati. »Vidva sta oba moj krompir! Tako sem srečna, da vaju imam! Hahahahahhahaha!« Njen smeh je kar odmeval po celem stanovanju in pritegnil tudi njenega sina, Tinkinega očeta, ki je ta čas poležaval z Joštom v dnevni sobi. 

»Kaj pa je tako smešno?« – je z velikim zanimanjem vprašal David, ko se je pojavil na kuhinjskih vratih.

Tinka je stekla do očeta, ga objela in mu hitela pojasnjevati: »Veš, kaj, oči! Smejeva se okoliščini!«

»Okoliščini? Kako to misliš? Kakšni okoliščini?« – se je zmedel David.

»Ja, babici. Ona je okoliščina!« – je nagajivo nadaljevala Tinka, babica pa je kar močno nagnila glavo na levo, saj je tudi njo presenetil začetek Tinkinega pojasnila. »A veš, oči, ona je ista! Ista oseba! Ampak, ko jaz z njo igram Človek, ne jezi se! se vedno smejiva, ko se pa ti z njo igraš, se pa vedno neki zmrduješ in jeziš! To pa je zato, ker sem jaz krompir, ti si pa jajce! Hahahahahaha! To moram nujno zdaj še Joštu povedati! Hahahahahaha!« – se je Tinka izmuznila mimo očeta in stekla v dnevno sobo.

»Pa, dobro, Anita, s čim si ji ti spet glavo polnila?« – je David potrepljal mamo po rami, jo potem nežno objel in vprašal: »Kdaj bo kosilo?« 

»Takoj, ko se bo krompir skuhal. No, nadaljuj tam, kjer je prenehala tvoja hči. Olupi krompir do konca. Pa ne preveč na debelo. To je ves krompir, ki ga imam in dobro bi bilo, da ga bo dovolj za vse.« – je hudomušno pristavila Anita in se posvetila precejanju juhe v jušnik, ki ga je David že kot majhen poimenoval »Jušnik sreče«. To pa zato, ker je v njihovi družini veljalo pravilo, da se ob juhi vse pogovorijo in razrešijo težave. 

»A bo Marta tudi ostala na kosilu?« – je vprašal David svojo mamo. »Pogrešam naša skupna kosila. Od kar je oče umrl, Marta tako redko pride na obisk. Včasih se mi zdi, kot da nisva brat in sestra. Kadarkoli jo pokličem, da bi se dobila na kavi, reče, da je zasedena. 

»Ja, okoliščine so se spremenile.« – je tiho zamrmrala Anita, potem pa glasno zavpila proti dnevni sobi: »Martaaaaaa, dušica mamina! Boš ostala na kosilu?« 

»Ja, mamiiiiii, bom! Ravnokar sem morala Tinki in Joštu obljubiti, da bom, drugače bom gnilo jajce.« – je veselo odmevalo po stanovanju, medtem, ko je že močno dišalo po najboljši domači juhi v naselju.  

NAUK: 

V istih okoliščinah se ljudje različno odzivamo. Zato, ker smo enkratni. Ni potrebe po primerjanju. Po zasmehovanju, obsojanju, zaničevanju ali postavljanju na piedestal tistih, ki so drugačni od nas. Pomembno je, da se pogovarjamo, si prisluhnemo, se razumemo in sprejmemo, da imamo različne sposobnosti, potrebe, okuse… Nekdo ima raje jajca, nekdo krompir, nekdo pa oboje.

Dober tek!  

V kolikor so ti naši navdihi na portalu premalo in potrebuješ iskreno, toplo podporo ter pomoč pri spreminjanju svojih slabih navad v nove navade, s katerimi boš življenje uživala bolj na polno, srečno in zadovoljno, se lahko kadarkoli obrneš na Silvijo. Kontaktiraj jo, zaupaj svojo težavo in zagotovo ti bo pomagala do primernih rešitev.