Ja, besedica NE se v naslovu ponovi dvakrat.
Enkrat je mišljena tako, da jo izrečemo na prijazen, galanten in vljuden način. Drugi NE je mišljen kot tista meja in pregrada, ki je nujno potrebna, ko noben drugi način prijaznosti ali vljudnosti ne zaleže več.
Pri delu s strankami vedno bolj ugotavljam, da si partnerja ne znata, nočeta ali ne moreta postaviti ograje v smislu postavitve mej svoje lastne integritete, s tem pa lastnoročno teptata svojo osebnost, želje, ideje, pobude ali potrebe. Namreč, ko posameznika prideta do odločitve, da postaneta par, običajno na osnovi zaljubljenosti ali prijateljstva, prepogosto pozabita na to, da morata poleg nove zveze negovati tudi vsak svojo osebnost še naprej.
Torej, ko dva odrasla človeka zvežeta svoji življenji v partnerski odnos, s tem nista prekinila svojega bivanja kot dve osebi kajne? Mnogi ljudje se v zvezi kar nekako izgubijo, svoje potrebe in želje postavijo na stranski tir ali pa jih kar zatrejo, potem pa seveda tokom trajanja zveze prikrito butajo na plan in indirektno uničujoče vplivajo na par. Pri tem lahko igramo vlogo žrtve, lahko smo nebogljeni in živimo od spoznanja, da nas drugi potrebuje zato mu želimo v vsem ustreči, sebe pa pač negiramo. Verjemite, da zdrava osebnost tega ne zmore in noče.
Tako, pa smo prispeli do točke, ko je potrebno izreči »zdravi ne«.
Ozavestimo sebe kot bitje, smo tisti pomembni za sebe, ki ima lastno poslanstvo in nalogo kako živeti, kako se osebnostno razvijati in kako delovati v paru in širše v kontekstu skupnosti. Se pravi, da v tistih trenutkih, ko se nehote izgubimo v podrejenosti, v neželenem ali prisiljenem vedenju, vstanemo in jasno ter glasno izrečemo »NE«, kar pomeni, da pritiskov, prisile ali zahtev enostavno ne bomo več sprejemali na sebe in igrali nekoga, ki nisem jaz.
A je težko razumeti zgoraj napisano?
Ker, če lahko to izrečemo, smo na dobri poti, da bomo lažje sebe zaščitili kot integriteto in ne bomo dovolili prevelikih odtenkov prisile ali čustvenega nasilja. Ljudje smo hecna bitja in delujemo iz mnogih nivojev, od katerih mnoga sploh še niso raziskana, odzivamo se na način, ki nam ne dela kaj dobrega, a velikokrat drugače pač ne znamo, saj smo se osnovnih vlog igranja vzorcev naučili že v primarnih družinah in jih kot odtise nosimo globoko v sebi.
Prijazni NE pa je tisti ne in tista meja, ki jo na lep in galanten način sporočamo našemu širšemu okolju, ko nekaj zahteva od nas, kar občutimo kot grožnjo ali pritisk.
Vsi mi se lahko kar uspešno natreniramo, da znamo na prijazen in ustrežljiv način izreči »…ne hvala..«.
Ste poskusili? Namreč, dogaja se, da so nas že v rani mladosti naučili, da moramo biti pokorni in ubogljivi (na primer: mama se hvali pred drugo mamo: kako je moj otrok priden in ubogljiv, namesto da bi rekla: uh, moj otrok je radoveden in kar naprej miga in raziskuje svet, jaz pa ga nadzorujem z distance in mu dovolim iskanja svojih limitov), ker smo tako pač ustrezni za kalup, ki vlada v naši Deželici. Mi vsi ostali, ki štrlimo iz tega povprečja in ki naše otroke vzgajamo, da znajo misliti s svojo glavo, pač nismo pridni. Ampak zato pa smo se morali znati naučiti reči NE na ustrezno pocukrani način ter smo si s tem omogočili svoj mir in nadaljevanje lastne vizije.
To, kar si drugi mislijo ali nas obsojajo, je vedno sekundarnega pomena. Vedite, vedno ste najbolj pomembni vi. Ko boste sposobni in zmožni na lep način postaviti sočloveku mejo in s tem ohraniti svojo osebno integriteto, ste že zmagovalec na prvi stopnički od mnogih, ki nas vodijo k razumevanju lastnega »sebe«. Tako kot vsi začetki, je tudi učenje prijaznega NE težko in zakomplicirano, dostikrat bo boleče zaradi odziva okolja, a vedite, da so vse zmage, dobljene s trudom, vedno najbolj sladke.
Melita Kuhar univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica
(Foto: www.pixabay.com )