Katarina Vidmar je ženska, ki s svojo prisotnostjo prinaša mir, toplino in občutek varnosti. Po izobrazbi je zakonska in družinska terapevtka, po srcu pa raziskovalka človeka – njegovih občutkov, ranljivosti, odnosov in notranjih moči. Skozi svoje delo ustvarja prostor, kjer se lahko ljudje začutijo, umirijo in postopoma vračajo k sebi – k tistemu delu, ki je v življenjskem hrupu pogosto pozabljen.
Katarina živjo in dobrodošla. Če bi lahko en dan preživela kjerkoli v svetu, kje bi bila in kaj bi počela?
Živjo Maja. Srčna hvala za povabilo.
Če bi imela možnost en dan preživeti kjerkoli na svetu, bi verjetno izbrala miren kotiček ob morju. Najbolj srečna sem, ko sem blizu vode – tam se mi zdi, da čas teče drugače. Dan bi preživela počasi: zjutraj bi pila kavo na terasi, poslušala valove in čutila sonce na obrazu, potem bi dolgo hodila bosonoga po plaži. To so trenutki, ko sem najbolj v stiku sama s sabo, ko se lahko umirim in preprosto sem.
Za začetek me zanima tudi, kdo je Katarina Vidmar in kako bi se sama opisala?
Sem Katarina, radovedna, nežna, odločna. Vsak dan se učim živeti v ravnovesju. Zdi se mi, da vedno iščem in zasledujem tisto resnično in pristno sebe.
Morda me ravno zato v zadnjem času najbolj opisuje nežna radovednost do ljudi in življenja samega. Zares imam rada tiste male trenutke vsakdana, ki nam prinašajo največje bogastvo, pa se tega premalokrat zavedamo. Rada imam srčne ljudi, polne pogovore, dolge sprehode … Želim si opaziti vse lepo, kar nas obdaja. Od umetnosti, narave, glasbe, ljudi.
Tvoje življenje je posvečeno pomoči ljudem. Zaupaj mi, kaj je tvoje poslanstvo?
Iskreno verjamem, da v nas vseh obstaja moč, da zrastemo in zaživimo polnejše– in ravno to želim podpirati, krepiti in raziskovati tudi pri drugih. Delam kot zakonska in družinska terapevtka in pri svojem delu spremljam posameznike, pare in družine, ki pri meni poiščejo podporo.
Moje poslanstvo je spremljati ljudi in skupaj z njimi ustvarjati prostor, kjer se počutijo varne, slišane in sprejete točno takšne, kot so. Verjamem, da vsak človek v sebi nosi zgodbo, ki si zasluži ljubečo pozornost, in da je v vsakem izmed nas tudi neizmerna moč za rast in preobrazbo. Moje delo je posvečeno temu, da ljudem pomagam nežno odkrivati njihove notranje vire moči, jih spominjati, da niso sami, in jih podpirati na poti do notranjega miru, sprejemanja in ravnovesja.
Zame to ni le delo, ampak veliko več. Je nenehno iskanje in raziskovanje. Vsako srečanje s svojimi klienti razumem kot priložnost, da skupaj soustvarimo nekaj novega, nekaj drugačnega.
Kaj te je pritegnilo k študiju teologije, in kako si se nato odločila za zakonsko in družinsko terapijo?
Študij teologije me je poklical, ker sem v sebi vedno čutila globoko željo po razumevanju človeka in skrivnosti življenja – njegove povezanosti z nečim večjim, z duhovnim, presežnim. Študij na Teološki fakulteti mi je dal veščine, da sem lahko raziskovala vprašanje smisla, upanja in notranje moči, ki nas spremljajo v najlepših in tudi v najtežjih trenutkih našega življenja. Od vedno sem čutila, da si želim to znanje še bolj približati konkretnemu življenju ljudi. Ko sem spoznala področje zakonske in družinske terapije, sem začutila, da je to pot, na katero si želim stopiti.
Tako se je moje iskanje iz duhovnega raziskovanja prelilo v konkretno spremljanje ljudi v njihovih odnosih in osebni rasti. Zdi se mi, da se obe poti lepo dopolnjujeta in podpirata – teologija mi je dala širino in globino, terapija pa bližino in stik s človekom.
Kako je potekalo tvoje delo na Frančiškanskem inštitutu in kakšne izkušnje si pridobila tam, ki so oblikovale tvoj terapevtski pristop?
Svoje delo na Frančiškanskem inštitutu vidim kot dragoceno izkušnjo in priložnost, za katero sem neizmerno hvaležna. Tam sem se srečevala z ljudmi v različnih življenjskih situacijah, pogosto v trenutkih, ko so iskali uteho, razumevanje ali globlji smisel. Izkušnje, ki sem jih pridobivala tam so me naučile nežnosti in prisotnosti. Poleg tega pa mi je bilo v čast sodelovati z vsemi terapevti, ki soustvarjajo Frančiškanski družinski inštitut. S svojim načinom dela, pristnostjo in človeško toplino je vsak izmed njih prispeval svoj delček k oblikovanju terapevtskega pristopa, ki ga uporabljam danes pri svojem delu s klienti.
Kako bi opisala svoj pristop kot zakonska in družinska terapevtka? In kaj ga naredi
drugačnega od drugih metod?
Ljudje smo odnosna bitja – zato se tudi moj pristop usmerja na posameznika in njegovo vpetost v odnose. Verjamem, da se sprememba rojeva v odnosu. Predvsem tam, kjer se človek počuti varno, slišano in sprejeto. Zato je za moj pristop pomembno, da ustvarim prostor topline, sočutja in zaupanja.
Moja naloga ni ocenjevati ali dajati hitrih rešitev ali nasvetov, temveč nežno spremljati posameznike, da skupaj odkrivamo njihove vire moči. Pri svojem delu človeka ne
vidim le skozi prizmo težave s katero prihaja, ampak kot nekoga, ki v sebi nosi svojo zgodbo, toliko upanja, hrepenenja in zmožnosti za rast. Ne maram pa posploševanja. Zdi se mi, da lahko na ta način tako hitro naredimo krivico in razvrednotimo. Ravno zato sem pri svojem delu radovedna, zanima me klientov notranji svet in njegova doživljanja.
Katere vrednote so zate pri delu s posamezniki, pari in družinami ključne?
Spoštovanje, sočutje, odgovornost, pogum in upanje. To so vrednote, ki so zame vodilo pri mojem delu.
Poudarjaš pomen varnega odnosa in sprejetost brez sodbe. Kako to konkretno udejanjaš pri svojem delu?
Ljudi ne obsojam, želim slišati njihov glas. Zdi se mi, da je terapija lahko uspešna, če nam kot terapevtu uspe ustvariti prostor v katerem se klient počuti varno, slišno in sprejeto. To pomeni, da s svojo pristnostjo in zanimanjem ustvarjamo prostor brez sodbe. Terapevtski odnos je že sam po sebi lahko ravno zaradi tega zdravilen, saj ponuja drugačno izkušnjo. Prav ta drugačna izkušnja postane temelj, na katerem lahko človek začne ponovno graditi novo doživljanje sebe in drugih. Sprejetost brez sodbe zame pomeni tudi to, da na vsakega posameznika gledam kot na bitje, ki je neizmerno dragoceno, četudi v sebi nosi bolečino.
Kako spremljaš svoje kliente v njihovem tempu, ne da bi jim pritiskala ali vsiljevala spremembe?
V terapiji pravimo, da z nekaterimi stvarimo sedimo. To pomeni, da vztrajamo, čakamo in odpiramo prostor. Vsak ima svoj ritem in vsak potrebuje svoj čas. Za ljudi od katerih so vedo pričakovali rezultate ali spremembo takoj je ravno to dovoljenje, da se jim nikamor ne mudi lahko zdravilno. Absolutno nikoli ne vsiljujem spremembe. Raje jih opazujem, poslušam in postavljam vprašanja, ki nežno vodijo k lasnim uvidom. Kljub temu pa jih v vsakem trenutku spodbujam, da preizkušajo in raziskujejo spremembo v svojem tempu in ne hitreje kot so pripravljeni. Nad ljudmi ne obupam, iskreno verjamem v to, da obstaja prostor in čas, ko bodo zmogli.
Velik del tvojega dela je pomoč ženskam, ki so izgubile stik s sabo. Kako jih spremljaš na poti vračanja k sebi, spoznavanja, kdo v resnici so, in iskanja svoje notranje moči?
Velik del mojega dela je posvečen ženskam in raziskovanju njih samih. Ženske, ki prihajajo k meni pogosto v sebi nosijo občutek, da so se nekje na poti izgubile ali pa da se nikoli niso zares poznale. Skrb za druge, pričakovanja družbe, preobremenjenost in boleče izkušnje pogosto lahko vodijo do občutka otopelosti. Globoko spoštujem in cenim vsako izmed žensk, s katero sem lahko prehodila vsaj delček poti, ki vodi nazaj k odkrivanju same sebe. Moja naloga ob njih nikoli ni bila, da jim povem, kdo so, ampak da skupaj z njimi raziskujem, kje so se izgubile, kaj ob tem čutijo in kako se lahko zopet začutijo. Skupaj smo krepile in še krepimo občutek lastne vrednosti in se vsakič znova opominjale na to, koliko moči, nežnosti, topline in mehkobe je v njih. Iščemo načine, kako zopet slišati svoj glas, kako zaupati sebi in svojim občutkom ter kako se vsakič znova povezovati z viri moči. Zame je sigurno največji poklon ravno to, ko ženska začne sijati iz svoje notranjosti, ko začuti da sme biti točno takšna, kot je, in da se v tem skriva neizmerna lepota in moč.
V tem procesu se pogosto pokaže občutek drugačnosti in neustrezanja družbenim pričakovanjem, pa tudi pritisk nerealnega ideala popolnosti – biti popolna mama, partnerka, hči, sodelavka. Kako ženske vodiš skozi ta izziv in jih podpiraš, da spustijo ta pričakovanja?
Popolnost je tiha ubijalka. Kdo je pravzaprav tisti, kateremu moramo ustreči, kdo je tisti, ki je postavil standarde in nam povedal, kdaj smo dovolj dobre in kaj je tisto, kar je dovolj dobro? Pričakovanja so tista, ki so prevelika, ki ne tolerirajo drugačnosti, pristnosti, kreativnosti. Ko ozavestimo, koliko teže in ujetosti biva v popolnosti jo lahko začnemo počasi spuščati. V terapiji ženske nežno vabim, da se ustavijo in pri sebi preverijo: »Kaj je zame zares pomembno? Kje jaz zaživim? Kako si želim živeti?«. Poglobimo se v spoznavanje same sebe, v ponovno iskanje. Skozi pogovor raziskujemo, kako se je ta ideal popolnosti oblikoval in kako se je neopazno zasidral v njihovo notranjost. Ko ga prepoznajo, ga lahko začnejo tudi spuščati. Počasi, korak za korakom. Podpiram jih, da si dovolijo biti ranljive, sočutne, dobre – najprej do sebe. Da si dovolijo biti nepopolne, da si dovolijo narediti napako, narediti nekaj »proti pravilom«, nekaj svojega, drugačnega. Ravno v tem mislim, da najbolj zasijejo. V tem raziskovanju, (za)upanju in nežnosti. Skupaj prepoznavamo, da so dovolj dobre. Dovolj dobre mame, partnerke, hčerke, prijateljice. In počasi spuščamo strogost do sebe, ki so jo oblikovale na podlagi notranjih vzorcev in jo zamenjujemo s sočutjem do sebe.
Velik izziv predstavlja tudi vloga “pridne punčke”. Kako jo prepoznati?
Biti pridna pomeni biti neslišna, neopazna, ustrezati. Vloga pridne punčke se pogosto oblikuje že zelo zgodaj, ko deklica spozna da je ljubljena, sprejeta ali pohvaljena predvsem takrat, ko ustreza, je tiha, neproblematična, odgovorna in brez zahtev. Pa tudi takrat ko vse razume ali sprejme. Počasi ta vloga postane tako močna, da sploh ne opazimo, kako močno vodi in zaznamuje naše življenje. Samo, če bom pridna bom pripadala. Samo če bom pridna me bodo sprejeli. In na takšen način, s tem prepričanjem vstopamo in kreiramo svoje odnose tudi v odraslosti. Ujetost v vlogo pridne punčke prepoznamo po tem, da nam je pogosto težko izraziti svoje mnenje, ki je drugačno od sogovornikovega, saj se bojimo razočarati. Potrebe drugih postavljamo pred svoje lastne in občutek lastne vrednosti merimo predvsem skozi pohvale in priznanja, ki prihajajo iz zunanjega sveta.
Ob misli na skrb zase ali že samo prepoznavanje svojih lastnih potreb se prebudi intenziven občutek krivde. Vodi nas strah pred kritiko, zavrnitvijo ali izgubo odnosa. Vodijo nas merila zunanjega sveta.
Kako pa začeti spuščati to vlogo – še posebej, ker je pogosto povezana z občutkom pripadnosti in varnosti?
Začeti spuščati vlogo pridne punčke pomeni, da si najprej zmoremo priznati, da nam je ta vloga nekoč pomagala preživeti – dala nam je občutek pripadnosti, povezanosti, varnosti in ljubljenosti. To pa so občutki, po katerih hrepenimo in smo kot otroci pripravljeni narediti čisto vse, kar je v naši moči, da dobimo vsaj kanček tega občutka. Najbolj pomembno je, da se zaradi tega ne obsojamo. Tu zopet predvsem poudarjam pomen sočutja do sebe. V smislu »Tako sem naredila, ker sem samo tako znala. Sedaj pa zmorem drugače.«
S tem začnemo nežno iskati notranjo moč in tako nove, drugačne bolj pristne načine življenja. Začne se raziskovanje. Pomembno se mi zdi, da začnemo pri sebi prepoznavati, kdaj rečem, da, čeprav bi si v resnici želela reči ne. Kdaj prezrem svoje občutke samo zato, da bi ustrezala. Koliko je moje počutje odvisno od zunanjega sveta, od drugih odnosov. Kje se ustrašim in zakaj pride ta strah?
To je proces, ki traja in zahteva veliko dela. Pa tudi ranljivosti. Počasi pride na vrsto učenje majhnih sprememb, delanje majhnih korakov. Ko si dovolimo vse kar začutimo tudi počasi udejanjati. Ko si mogoče prvič dovolimo poskrbeti zase brez občutka krivde, ko si dovolimo narediti nekaj po svoje, nekaj drugače. Ko strahu, ki se ob tem pojavlja, pogledamo v oči in stopimo vanj. Vsak od teh korakov ponuja novo izkušnjo, drugačen razplet in s tem pomaga počasi graditi občutek lastne vrednosti, ki izhaja iz nas samih in ne iz zunanjega sveta.
Kdaj se po tvojem začne oblikovati ta vzorec – že v otroštvu ali skozi odnose v družini?
Nastavek za razvoj te vloge se začne oblikovati že zelo zgodaj. Že v najbolj zgodnjih odnosih se oblikuje naša izkušnja navezanosti, ki ima zelo velik vpliv na sposobnost vzpostavljanja in oblikovanja odnosov v odraslosti. Kot otroci se že zelo zgodaj naučimo, kaj je sprejemljivo in kaj ne, kdaj smo ljubljeni, sprejeti, slišani. Kot deklice pogosto dobimo sporočila: deklice so pridne, deklice ubogajo, so spoštljive … In če smo takšne, potem najbolj pripadamo, smo dovolj dobre. Skozi čas se ta vzorec le še krepi. Če so naša občutja in potrebe po bližini pogosto spregledana, kritizirana ali celo kaznovana se hitro naučimo, kateri deli nas so nevredni innezaželenii. Zato jih potisnemo na stran in jih nadomestimo s primernejšim vedenjem – prilagajanje, ustrežljivost, nezahtevnost. Rečemo lahko, da je vloga pridne punčke strategija preživetja – na ta način si zagotovimo, da dobimo vse, kar bi nam ne glede na vse moralo pripadati. Seveda pa tu ni namen iskanje krivca, ampak, iskanje poti kako lahko danes kot odrasla ženska zmorem, delam in zaživim drugače.
Ženske zelo pogosto nosimo v sebi primarne vzorce. Kako bi jih opisala in kako vplivajo na naše doživljanje sebe ter odnosov z drugimi?
Ljudje v sebi nosimo vzorce. Ti so v nas vtkani kot nevidne niti. To so pogledi, besede, sporočila ali tišine, ki smo jih v otroštvu prejeli s strani naših najbližjih. Kot majhne punčke smo jih posrkale vase, brez, da bi se tega sploh zavedale. Vzorci, kot so »Bodi pridna, da boš ljubljena«, »Ne bodi naporna, ker ne boš sprejeta.« in podobni se vtisnejo globoko v naš svet. Ti vzorci postanejo del nas in tiho usmerjajo naše misli, občutke in odločitve. Pogosto vplivajo tudi na to, kako vidimo sebe oziroma koliko sebe pravzaprav poznamo. In prav to vpliva tudi na oblikovanje odnosov. V odnosih lahko zaradi tega hitro začnemo delovati proti sebi (ker se sploh ne poznamo), se preveč prilagajati, nositi odgovornost, ki ni naša ali iskati pretirane potrditve samo zunaj sebe.
Kljub temu pa je nov odnos, tudi partnerski, lahko nova, drugačna izkušnja, kjer se prepletata ranljivost in moč. Varna povezava, ki daje moč. Varen prostor, ki se za nas odpre in nam daje priložnost, da začnemo sebe spoznavati in živeti. Ravno partnerski odnos je lahko tisti, kjer na površje pride vse tisto, kar nas najbolj boli – strah pred zavrnitvijo, občutek nevrednosti, hrepenenje po sprejetosti. Je pa tudi tisti, ki lahko s svojim sprejemanjem, sočutjem in nežnostjo te rane začne celiti.
Kako prepoznaš pri svojih klientkah tiste vzorce, ki jih še vedno vodijo in omejujejo?
Pri svojem delu si pustim, da zares spoznam žensko, ki sedi nasproti mene. Spoznavam jo skozi zgodbe, doživljanja in odnos. Ko z mano delijo svojo zgodbo skušam loviti, ne samo besede, ampak tudi telesne odzive, način, na katerega to povejo, neverbalno komunikacijo. Pogosto je namreč ravno telo tisto, ki toliko pove in razkriva nezavedne vzorce, ki jih še vedno vodijo. Zame ni bistveno, da vzorec označim, ampak si prizadevam, da ga skupaj s klientko nežno osvetlim. Neizmerno cenim, kako globoko v svoj svet me spustijo in koliko svetlobe se skriva tam. Nikoli ne sodim, ampak raziskujem. Pomagam jim verjeti, da so dovolj dobre, sprejete in ljubljene z vsem, kar so, prav takšne kot so. Na tiste delčke njih, ki jih težko sprejmejo pogledava s sočutjem in tudi za njih narediva prostor. Včasih moramo za kaj najprej narediti prostor, da lahko potem spustimo.
Ob opuščanju teh vzorcev se pogosto pojavi strah, da bomo zavrnjene. Kako ženskam pomagaš prepoznati, da prav v avtentičnosti najdejo resnično pripadnost?
Ko ženske začnejo opuščati stare vzorce, jih pogosto preplavi strah: »Če ne bom več ustrežljiva, popolna, me bodo še imeli radi?«. To je strah, ki je popolnoma naraven, saj za seboj puščajo nekaj, kar jim je včasih predstavljalo toliko varnosti, in se podajajo v neznano. Osvetljujemo to, da so jih včasih sicer te vzorci zelo dobro ščitili, ampak zdaj ne delujejo več. Pravzaprav zelo osamijo – ker ne predstavljajo njih samih, ampak to kar bi one morale biti in predstavljati. Ravno v avtentičnosti ženske najdejo najbolj pristno in resnično pripadnost. Dokler se skrivajo za vlogami in maskami jih ljudje sicer vidijo, a jih ne začutijo v polnosti. Avtentičnost pri ženski pomeni, da si dovoli živeti v stiku s sabo, s svojimi občutki, potrebami, hrepenenji in sanjami. Avtentičnost ni popolnost. Je pogum. Je ranljivost. Je resničnost. Ko ženska zaživi avtentično to ne pomeni, da nujno izgubi odnose, zagotovo pa jih preobrazi. Nekateri odnosi odpadejo. Ravno zaradi tega, ker so temeljili predvsem na vlogah in prepričanjih, kakšna naj bi ženska bila.
Kaj se zgodi v odnosih – partnerskih, družinskih, prijateljskih – ko ženska začne živeti bolj avtentično in ne več po pravilih pridne punčke?
V odnosih se zgodi prelom. Lahko se pojavi napetost in upor sistema. Zato je terapevtski odnos, v katerem občutijo varnost, razumevanje in čustveno podpora zelo pomemben. Ko ženske začnejo stvari početi drugače po eni strani veliko tvegajo. Po drugi strani pa same sebi odpirajo nov svet. Svet, ki je veliko bolj njihov, veliko bolj poln in ljubeč. Zato velikokrat govorimo tudi o tem, da se mora za ceno tega tudi, kakšen odnos preoblikovati, spremeniti ali pa ga moramo celo zapustiti. In prav na tej poti se, čeprav je lahko boleča in težka, rojeva največja priložnost, da ženska prvič izkusi, da ni vredna zaradi svoje popolnosti, ampak preprosto že samo zato, ker obstaja. Ravno to spoznanje omogoči, da v odnose vstopa svobodnejša, iskrenejša in močnejša. Tisti odnosi, ki zdržijo spremembo postanejo bolj pristni, temeljijo na resničnosti in ne vlogah in zrastejo skupaj z nami. Spet drugi odnosi te spremembe ne zdržijo.
Bi lahko rekla, da je prav avtentičnost prostor, kjer se skriva največja moč ženske – in hkrati tudi svoboda?
Bi. Si jo pa moramo upati začeti iskati. Pustiti za seboj vprašanja, kaj bodo rekli drugi, ali je pravi
čas, ali bom zmogla, kaj pa če ne bom … Zato se mi zdi pomembno, da na pot raziskovanja stopamo
počasi. Na tej poti že mali korak pomeni velik dosežek, saj nam daje potrditev, da se premikamo bližje sebi. Ravno ta potrpežljivost podpira sočutje do sebe, ki ga prej morda nikoli nismo zares imele. In tudi to daje novo izkušnjo in ustvarja
prostor, kjer lahko ženska počasi zraste in se osvobodi.
Kaj pa tebe osebno najbolj navdihuje pri ženskah, s katerimi delaš?
Pri ženskah me vedno navdihuje to, da tudi tam, kjer se zdi, da je vse zlomljeno še vedno nosijo iskrico življenja. Ko jih gledam kako si dovolijo znova najti svoj glas, svojo barvo, svoj ritem, se zavem, da sem priča preobrazbi, ki diši po svobodi. Vsaka ženska, ki sem jo srečala v svoji terapevtski sobi, mi je podarila nekaj dragocenega. Nekaj upanja, nekaj vztrajnosti in nekaj topline. Vedno znova me gane, kako močne in hkrati nežne smo lahko ženske.
Kako si sama polniš energijo, da lahko spremljaš druge na njihovi poti?
Vedno znova in znova vračam k navadam, stvarem in ljudem, ki me povezujejo z življenjem. Včasih je to odmik v tišino gozda, drugič je to pogovor s prijateljico, kjer se trudiva »rešiti svet«. Spet drugič je to druženje z mojimi najbližjimi, ki me vedno znova opomnijo na to, kakšen zaklad se skriva ravno v najbolj preprostih trenutkih, kjer živi igrivost in svoboda.
Kontakt
Katarina Vidmar
+386 70 457 677
katarina.vidmar@svetlina.si
https://svetlina.si
Katarina, hvala za tvoj čas, iskrenost in modrost, ki si jo delila z nami. Tvoje besede bodo gotovo mnogim pomagale najti pogum, toplino in stik s sabo. Želim ti vse dobro na tvoji poti.