Katja je ena tistih, ki je šla skozi vse – in še več – pa danes stoji pokončno. Bila je ujeta v odvisnosti, bolečini in izgubi, danes pa kot hipnoterapevtka, mama in srčna ženska pomaga drugim najti pot iz teme. Njena zgodba je močna, resnična in polna upanja.
Katja, hvala, da si z mano in bralkami pripravljena deliti svojo zgodbo. Tvoja pot je vse prej kot običajna. Bi lahko za začetek na kratko povedala, kdo si danes?
Danes sem v prvi vrsti predana in ljubeča partnerka in mama, ozdravljena odvisnica od psihoaktivnih snovi. Za mano je težka preizkušnja, teme, demonov, depresij, tesnobe, anksioznosti, samomorov, ter življenja na ulici, posilstva, izgube otroka in še bi lahko naštevala. Svojo zgodbo danes prvič delim javno, zato, da pomagam drugim, da obstaja pot iz teme. Ne, ni lahko, a jaz sem izgubljeni primer, ki zdaj ponosno in srečno živi svoje izpopolnjeno življenje.
Po poklicu sem ekonomistka, a sedenje na stolu 8 ur je zame nočna mora. Vedno sem rada pomagala ljudem, obožujem jih! Takšne in drugačne! Male in velike. Zato je danes moje poslanstvo natanko to. Sem certificirana hipnoterapevtka in regresoterapevtka, lifecoaching, saj želim pomagati drugim dostopati do nezavednih vsebin in transformirati globoke vzorce, ki oblikujejo njihova življenja. Zaenkrat še zaposlena v kriznem centru za otroke (0-6 let), ob redni službi ter terapiji pa še študiram uporabno psihologijo, ki mi daje strokovno širino … ter psihološki coaching – kognitivno vedenjski pristopi, motivacijski intervju itd. Ob vsem tem pa se še izobražujem za medija, ki mi omogoča, da ostajam v stiku z intuitivno, duhovno dimenzijo človeške izkušnje. In vse te osnove imam močno razvite. Ob tem še pišem svojo prvo avtobiografijo in nikoli ne pozabim na mojo veliko strast in ljubezen, šport in glasbo. Z veliko ljubeznijo pa tudi ustvarjam in snemam meditacije. S pogumom, empatijo in znanjem zdravim tam, kjer najbolj boli.
Si hipnoterapevtka, regresoterapevtka, ustvarjalka meditacij, študentka uporabne psihologije … Pa vseeno – če bi morala sebe opisati v eni povedi, kaj bi rekla?
Kot deklica ranjena, kot ženska ozdravljena! Z odprtim srcem, nežno besedo in notranjo modrostjo ter neizmerno empatijo pomagam najti luč v temi tistim, ki so globoko ranjeni. Verjamem, da je prav ljubezen najmočnejše zdravilo.
Za tabo stoji dolga, boleča pot. Danes javno govoriš o odvisnosti, nasilju, depresiji … Kako je uspelo tebi prebroditi vsa ta temna obdobja?
Po 13 letih odvisnosti sem šla skozi ogromno bolečine, bojev in samoraziskovanja. Ko uspeš premagati nekaj tako močnega, kot so demoni bolezni zasvojenosti, se začneš zavedati vseh malih stvari, ki prej niso bile samoumevne. Psihoaktivne substance ti dobesedno požrejo dušo, čustva in vedenjsko raven. Razkroji zmožnost čutenja, povezovanja z ljudmi, ki jih imaš najraje, in obvladovanja samega sebe. Postaneš samo še rastlina in smrt na dveh nogah. To je umiranje na obroke. Da sem prišla iz tega brezna dna, gre največja zasluga moji družini. Mojima ljubečima, vztrajnima staršema ter moji mlajši sestri. Ni bilo komune, v katero me niso dali v 10 letih. A niti ena ni obrodila sadov. Moja osebna transformacija se je začela skozi izkušnje, ki jih mnogi doživljajo kot destruktivne. V tistem obdobju sem bila ujeta v lastni senci, odtujeni od sebe in notranje resnice. A tudi vsi ti padci me niso začeli vračati nazaj k sebi. Notranje trpljenje me ni prisililo, da se ustavim. Tudi ne, vsi zimski časi na goli ulici, ko so me starši vrgli v upanju, da se le vrnem in prosim za pomoč. Tudi samomor in srečanje s smrtjo. Ujeta v spiralo, iz katere nisem videla izhoda. Bila sem utrujena, osamljena in prestrašena. Edina želja je bila, da izginem iz tega sveta za vedno. Nato sem spoznala fanta, s katerim sem nepričakovano zanosila že po nekaj mesecih, in ko sem bila noseča, je kot da ni že vseh bolečin dovolj, prišlo z njim še fizično in čustveno nasilje. Zdaj vem, da sem vse to morala preživeti, ker me je moj sin Žan izbral, da me reši. In prišel je trenutek, zame odločilen. Preprosto dno, kjer ni bilo več kam pasti. Takrat sem si prvič dovolila priznati: potrebujem pomoč!
Kako se je tvoja pot sploh začela? Si se zavedala, kam te bo pripeljala ta preobrazba?
Notranje trpljenje me je prisililo, da se ustavim, se zazrem vase in poiščem bistvo. Počasi sem se začela vračati v zdravo okolico a ko imaš za sabo toliko let bolečin in programiranih vzorcev, je delo na sebi dolgoletno. Življenje kar naenkrat nima smisla, ne veš kam ne kaj. A to spoznanje, da imam nekoga, za katerega moram poskrbeti, mi je dalo upanje. Odvisnosti sem začela sčasoma doživljati ne kot sovražnika, temveč kot učiteljico- pokazala mi je, kje sem bila ranjena, kje sem bežala pred sabo in zakaj in kako globoko je v meni tlela potreba po celjenju. Skozi lastno izkušnjo sem začela raziskovati različne pristope k zdravljenju. Najprej kot klientka, kasneje kot raziskovalka danes pa kot terapevtka. Po dolgih letih sem na neki točki zopet začutila žalost, nesrečo, saj me nič, kar sem počela, ni izpopolnjevalo. Sledi depresija, tesnoba, prikradejo se zopet občutki krivde in klic na pomoč. Spomnim se, da sem sedela na domačem kavču in s solzami v očeh razmišljala, kaj naj s svojim življenjem? Želim, da sem srečna. Če bom srečna jaz, bo srečna tudi moja družina. Odprem telefon in prvo, kar zagledam, je vpis v šolo hipnoterapije pri Ireni Kahne. Nisem imela pojma, kako bom finančno zmogla, a sem brez premisleka izpolnila prijavnico, ker sem nekje globoko v sebi začutila, da je to to. Lahko rečem, da sem točno to zdravljenje potrebovala in obenem znanje, ki mi omogoča, da rastem iz dneva v dan. Sledila je šola regresije in tam sem spoznala sošolko, ki mi je predstavila Natalijo Bracci, ki je ravno ob zaključku regresije, odpirala šolo medijstva. Bolj kot ne, sem se pridružila zaradi zanimanja, a me je tako navdušila, da zagotovo ostajam do konca. Duhovnost ni cilj, ki ga enkrat dosežemo, ampak proces neprestanega raziskovanja, učenja in osebne rasti. Oseba, ki pa mi je res pomagala ogromno, pa je Ana Bučevič, lahko rečem, da je moj idol in da ni YouTubovega videa, ki ga nisem pogledala in ni meditacije, ki jih nisem poslušala. Moja preteklost me ni definirala, me je pa izoblikovala kot osebo, ki danes razume bolečino in tudi moč preobrazbe. To me vodi v mojem del. Že, kot majhna deklica sem vedela, da imam močno razvito intuicijo in empatijo, a da me bo težka preizkušnja pripeljala do nekaj tako lepega kar počnem danes … tega si nisem upala živeti niti v sanjah.
Kako so te izkušnje oblikovale v to, kar si danes? Kako vidiš svojo preteklost danes? Kot breme ali kot darilo?
Zame je bil dar, ker sem skozi bolečino odvisnosti spoznala, kdo v resnici sploh sem. Ko mi je bilo odvzeto vse- ponos, svoboda, nadzor, sem bila prisiljena pogledati vase. Tam sem prvič našla nekaj resničnega. Ne masko, ampak sebe- zlomljeno, ranjeno. Zame je bila odvisnost dar, ker sem morala pasti, da sem začela znova. Šele ko sem izgubila čisto vse, sem začela ceniti, kar je ostalo- življenje, ljubezen, preprostost, poštenost. Ta pot me je naučila, da ne morem bežati pred sabo. Naučila me je sočutja do drugih, ki se borijo v tišini. Naučila me je, da nikogar ne sodim, ker ne vem, skozi kaj hodi. In naučila me je, da tudi iz teme lahko zraste svetloba. To, kar sem našla v procesu okrevanja- to je največje darilo, kar sem jih kdaj prejela. Čeprav si ne želim, da bi zopet morala po isti poti, vsekakor tega ne bi nikoli izbrisala, ker brez tega ne bi bila to, kar sem danes.
Si mama sinu, ki je bil v času tvoje odsotnosti pri starih starših. Kako danes gradita odnos?
V času moje odsotnosti zdravljenja je bil sin Žan pri mojih starših, zato sem leta živela v občutkih krivde. Trenutki, ko sva prvič zaživela skupaj, so zopet odkrili stare rane.
Po daljši odsotnosti je občutljiv in trd proces. Ključna sta bila potrpežljivost, iskrenost in doslednost. Pomembno je bilo, da nisem iskala izgovorov, ampak pokazala razumevanje in empatijo do njegovih občutkov. Gradila sem zaupanje, počasi. Ves svoj prosti čas sem namenila njemu, veliko sva hodila na sprehode in ustvarjala skupne monologe. V njegovi otroški iskrenosti sem videla svoje napake, svoje vrline, svoje sence in svoje svetlobe. Bil je kot majhen kompas, ki me je, ne da bi se zavedal, vedno znova usmerjal nazaj k sebi- k resnici. Ko me je gledal s tistimi neukročenimi očmi, mi je nastavljal ogledalo, v katerem sem videla svojo ranljivost, svoj ponos, svojo potrpežljivost- ali njen manko! Otrokovo srce se odpira počasi, a sčasoma sem videla, da sem mama, ki jo ima rad, čeprav me fizično ni bilo kar nekaj časa. Pomembno je bilo, da ne odneham, čeprav je bilo težko. In zdaj z vsem srcem lahko ponosno rečem, da sva zgradila najlepši odnos. Veliko sva se pogovarjala, objemala, gradila čustveno vez. In to počneva še danes. Žan se je rodil v 6. mesecu s prirojeno napako nistagmusa, zato je treba še toliko več vloženega truda, a v vseh teh 10 letih sem dokazala predvsem sama sebi, da zmorem čisto vse. In hvaležna sem, da ima Žan tako čudovito babico in dedija ter da mu je bil on edina moška figura v življenju, takrat ko je to najbolj potreboval.
Danes pa sva tako močno povezana, na duhovni in čustveni ravni. Najina življenjska pot je zgodba o ljubezni, empatiji, razumevanju in tistih drobnih trenutkov v življenju, ki štejejo.
Danes ima 13 let, vstopa v svet iskanja samega sebe in jaz mu to nesebično dopuščam. A tudi zdaj, ko mi kdaj odgovori s tišino ali s pogledom polnih vprašanj, še vedno vem: on je moje ogledalo. Še vedno mi kaže, kje sem resnična – in kje me še čaka pot. Najin odnos je odsev moje duše in jaz sem v najbolj tihem in globokem smislu, odsev njegove.
Katja, ti si dokaz, da je sprememba možna. Danes te vidimo močno, predano žensko, ki pomaga drugim. Kaj danes ponujaš ljudem, ki pridejo k tebi po pomoč?
Sem živi dokaz, da se iz krempljev odvisnosti, zopet lahko zaživi in ljubi življenje. Življenje in sebe! Če ljudje pridejo k tebi po pomoč to pomeni, da čutijo neko zaupanje, varnost ali notranji klic, da jim lahko pomagaš. Ljudem ponujam varno okolje- varen prostor, kjer bojo sprejeti brez obsojanja. Da izrazijo svojo bolečino, dvome, strahove. In kjer so slišani! To je zelo pomembno! S hipnoterapijo jim pomagam, da dostopajo do nezavednega, kjer se pogosto skrivajo globoke korenine težav. Ob tem lahko povem svojo izkušnjo, ki sem jo tako globoko zakoreninila v podzavest, da sem šele ob seansi hipnoterapije obudila spomin, da sem bila pri 13 letih posiljena. In verjetno je to tudi razlog, da sem šla po poti odvisnosti. Hipnoterapija je terapija, s katero trajno rešimo vse težave. Predelamo preteklost, naložene programe iz otroštva, travme, strahove, slabe navade … s svojim umirjenim glasom kliente zapeljem v globoko sproščenost (t. i. trans), kjer postane um bolj odprt za pozitivne sugestije. Ves čas ste budni, zavestni in imate popoln nadzor. Nato pa pridemo v podzavest, kjer se skrivajo odgovori in rešitve. Seanse hipnoterapije so za vse tiste, ki so 100 % odločeni nekaj spremeniti v svojem življenju, saj vsakemu povem, da nimam čarobne palčke ter da bodo za želeno spremembo morali delati tudi sami.
Kako si se sploh prvič srečala s hipnozo in regresijo?
Ljudje pogosto vidijo hipnozo kot nekaj “mističnega”. Kaj je hipnoterapija v resnici?
Hipnoterapija je metoda, ki uporablja hipnozo za doseganje sprememb v čustvenih, miselnih ali vedenjskih vzorcih. Gre za stanje globoke sproščenosti. Velikokrat na to vprašanje odgovorim, da je to meditacija, samo da si v hipnozo, ko slediš mojemu glasu, bolj odprt za sugestije, ki so v skladu z njenimi cilji in vrednotami. Klientu pomagam doseči sproščeno stanje nato pa uporabim različne tehnike za odpravljanje težav (anksioznost, depresija, fobije, odvajanje od kajenja, hujšanje, upravljanje bolečine, izboljšanje spanja, krepitev samozavesti itd.). Sledi povratek klienta v normalno zavestno stanje.
Pomembno je vedeti, kaj hipnoterapija NI!
-NI IZGUBA ZAVESTI, NI ČUDEŽNA REŠITEV (klient mora delati na sebi tudi izven terapije), NI KONTROLA UMA
V nasprotju s stereotipi iz raznih odrskih predstav in filmov hipnoterapija ni MANIPULACIJA ali izguba nadzora- gre za stanje globoke sproščenosti!
Komu je hipnoterapija sploh namenjena? Kdo lahko pride?
Čeprav je hipnoza varna in naravna tehnika ni primerna za vsakogar: za osebe s shizofrenijo, bipolarno motnjo!
Osebe, ki nočejo sodelovati! Hipnoza je sodelovalni proces. Brez močne želje hipnoza NE DELUJE!
Osebe, ki so pod vplivom drog in alkohola, saj v takem stanju hipnoza ni učinkovita niti varna.
Kaj pa regresija? Kako se povezuje s hipnozo?
REGRESIJA VS. HIPNOZA
REGRESIJA in HIPNOTERAPIJA sta povezani metodi, vendar se razlikujeta po svojem pristopu, namenu in cilju.
REGRESIJA je tehnika, kjer vse klienta vodi v pretekle spomine – lahko v otroštvo, v prenatalno obdobje ali pa v pretekla življenja. Cilj je razumeti izvor določenih čustev, blokad, strahov ali podzavestnih vzorcev, ki se v življenju klienta ponavljajo.
HIPNOTERAPIJA pa je pristop, ki uporablja hipnozo (spremenjeno stanje zavesti) za dostop do podzavesti. Da se spremenijo prepričanja, vedenja ali čustveni odzivi.
Se ti zdi, da ljudje danes bolj zaupajo temu pristopu kot nekoč?
Zdi se mi, da je danes več zaupanja v hipnozo kot nekoč, ker je večja dostopnost informacij (internet …), ker so oblike hipnoterapije pridobile znanstveno podporo in ker se danes ljudje, bolj zanimajo za alternativne in komplementarne oblike zdravljenja. Ja, zdi se mi, da je danes več zaupanja in odprtosti, a še vedno zelo odvisno od kulturnega, osebnega in izobrazbenega konteksta.
Vodene meditacije, ki jih ustvarjaš, nosijo posebno energijo. Kako jih ustvarjaš?
Vsaka meditacija, ki jo ustvarim, nastaja v zavetju mojega doma. Ta notranja pristnost in iskrenost se pretočita v vsak zvok, vsako besedo in vsak dih, ki ga slišite v mojih posnetkih. Med ustvarjanjem sem popolnoma prisotna, predstavljam si ljudi, ki naposlušajo- kako sedijo, ležijo, dihajo …, kako se sproščajo. Kot da sem z njimi. Ta občutek povezanosti me pomirja, obenem pa mi daje globoko motivacijo. Čutim vas in vi čutite mene. Zato moje meditacije niso le vodene besede, ampak so energija, ki sprošča, pomirja in povezuje. So trenutek, ko se odpre prostor za dihanje, občutek varnosti in nežno vračanje k sebi.
Vsaka dva meseca tudi organiziraš dogodke – kaj se tam dogaja?
Vsaka 2 meseca priredim dogodke skupinske hipnotične meditacije različnih tematik. Najprej udeležence vodim skozi uvodno predstavitev in jih pripravim, da se popolnoma sprostijo, odložijo vsakodnevne skrbi in odprejo svoj um. Predavam o izbrani tematiki, medtem jim dam prostor izražanja, da se povežemo med seboj in da energija lepo teče po prostoru. V tem stanju udeleženci doživljajo globoke notranje vpoglede, občutke miru, spremembe v dojemanju sebe ali pa celo občutek zdravljenja. Skupaj se jokamo in smejemo. Nato pa jih popeljem v hipnotično meditacijo, ki traja približno 30 min, in na koncu jih postopoma pripeljem nazaj v normalno zavest, da se počutijo sveži in napolnjeni z novo energijo. Ljudje po takih dogodkih čutijo večji notranji mir, večjo samozavest, jasnejšo umirjenost in motivacijo za spremembe. Na koncu pa skupaj naredimo še refleksijo, katera vsem v prostoru še dodatno poglobi vse občutke.
Poleg tega pa še tečaj za medija. Kaj te je potegnilo v to smer?
Tečaj za medija me nikoli ni zanimal, a pot me je pripeljala točno tja, kamor spada moja duša. Močna potrditev, da je to del moje poti … dar tega življenja.
Tvoje življenje je pričevanje o moči, pogumu in ljubezni. Kaj bi želela sporočiti vsem, ki berejo danes ta intervju?
Vsem, ki danes berejo mojo zgodbo, bi rada sporočila: KO OBJAMEŠ SVOJO BOLEČINO, ODKRIJEŠ SVOJO RESNIČNO MOČ. MOJA MOČ JE PREMAGALA VSE OVIRE IN TEMNE POTI IN ODPRLA VRATA SVOBODI. NAJ BO MOJA ZGODBA NAVDIH VSAKEMU, KI SE BORI, Z ZAVEDANJEM, DA NIKOLI NE OBUPA. NE PREDAJ SE STRAHU, PREDAJ SE RANLJIVOSTI.
Kontakt
Pure Mind Hypnotherapy Katja Alić
041 259 723
email: puremindhipnoterapija.katja@gmail.com
FB: hipnoterapija Katja Pezdirc Alić
IG: pure mind hypnotherapy ( Katja Pezdirc Alić)
Katja, hvala iz srca, da si svojo globoko in ganljivo zgodbo delila z mano in bralkami. Tvoja iskrenost, pogum in predanost zdravljenju drugih so navdih. Vse dobro na tvoji poti.
Maja B.
