Saj moški tudi. Nisem napisala udi, ampak tudi. Je pa res, da naslov rubrike SKORAJ PREPOVEDANO velja bolj za moške, zato se, ko gre za pušenje, raje naravnost, odkrito, odprto in brez glavobola lahko tukaj pogovarjamo bolj o ženskah. Kdaj in kje torej ženske popušijo? Hm. Ne bi vedela točno iz glave, kako je z vsakim posameznim primerom, ni pa odveč pripomba, da na žalost velja splošno, našminkanim očem nevidno dejstvo, da večino pripadnic lepšega spola lastna pričakovanja tako zaslepijo, da trmasto vztrajajo v razmerjih, v katerih so pogoji za razcvet njihovega samospoštovanja in samopodobe enaki pogojem, ki so jih v preteklosti imeli sužnji iz Afrike pri ročnem obiranju bombaža. Komaj čakam, da se bo začela era, v kateri se bomo ženske imenovale pametnejši spol. Do takrat se pa moramo vedno znova vprašati sledeče: Zakaj ženska vztraja v svojih pričakovanjih? Zato, ker mora najprej dobro nasankati, fasati, nadrajsati, nasrkati, najebati, nafukati, nastradati, našpukati, nasesti, se razpočiti, v meglo brcati, vse zdrekati, se iztiriti, raztreščiti, se retardirati, klistirati, kastrirati, se uničiti, poneumiti, se spraviti ob um … Skratka, ženska mora fino pušniti in po žensko dokončno znoreti, preden se končno zave, da je treba dozoreti.
Drage moje dame! Sposodila sem si misel neke znane, slavne, a hkrati tudi modre ženske, in jo nadgradila. Zapomnite se tale nasvet: Ne šteje moški v vašem življenju, ampak življenje v vašem moškem! Ne vztrajajte, da morate imeti moškega za vsako ceno, plačale boste več, kot si lahko predstavljate. Valuti, ki nima prave vrednosti, čeprav se vam morda zdi trdna, in zaradi katere boste čustveno bankrotirale, pa je ime PRIČAKOVANJA. Zato jih zamenjajte za realnost, dokler je še čas. ZAMENJAJTE PRIČAKOVANJA ZA REALNOST! Tako, to smo uredili.
No, in ko smo že pri realnosti, nadaljujmo z našo zgodbo tam, kjer se je prejšnjič končala. V utici ob kavici, na klopici ob travici. Našo uvodno debato o tem, zakaj ženske pušnejo in popušijo, pa pustimo še za kdaj drugič. Sem pač spontana in impulzivna zapisovalka zgodb, zato vas današnji naslov ne bi smel zavesti. Odločila sem se namreč, da bomo tokrat govorili (spet) bolj o moških. Pravzaprav o enem moškem. Te dni sem spet nekaj eksperimentirala, preverjala in raziskovala ter ugotovila, da moških res nikoli ni dovolj, zato se bo v tem nadaljevanju pojavil še en nov moški lik. Prikazal se bo osebno, z glavo in brado, približno 69 vrstic kasneje, seveda pa se bo najprej pripeljal. Za razliko od Ireninega Andy-ja, ki smo ga spoznali v prejšnjem nadaljevanju in ki ga bomo v hipu pozabili (tudi Irena ga bo, samo zbuditi se mora), se bo nov moški lik pripeljal ne na kavču, ampak v kombiju. Peter Andy Pan pa bo zdaj zdaj dobil od mene esemes, naj se počasi spakira, saj bomo Irenin kavč prodali na Bolhi in denar namenili iztrebljanju čustvenih vampirjev. Ponavljajte za mano, drage dame: Ne potrebujemo nezrelih moških, ki ne vedo, kaj bi radi! Ne potrebujemo majhnih fantkov, ki živijo le v svojih namišljenih svetovih! Ne potrebujemo godrnjavih brezjajčnikov, ki vedno najdejo bedne izgovore, samo da jim ni treba odrasti!! Ne potrebujemo gejev, ki …UPS, tole mi je pa ušlo, se opravičujem. Seveda potrebujemo geje, oni so naše najboljše prijateljice! Kdo bi nas drugače seznanil z majhnimi skrivnostmi velikih mojstrov pušenja (mežik, mežik)?! Torej, danes boste spoznale čisto nov moški lik, zaradi katerega bo zgodba dobila povsem drugačen razplet, kot bi si ga jaz želela. Bi rade vedele, kakšen je ta moški? No, res je, da ne bo tako frapantno fenomenalen, kot je bil Štefan na začetku, ampak …
Kar slišim, kako se zdaj čudite: „Na začetku?“ in me s tipičnimi ženskimi vprašanji motite pri pisanju. „Kaj pa je narobe s Štefanom? Saj se ni nič spremenil! Še vedno je tako razumevajoč, velikopotezen, srčen, čeden, privlačen, uspešen, predan, zvest in, kar je najbolj pomembno, od vseh moških na tem svetu je edini moški, ki je popolnoma kos shizofreni Milly in njenemu konstantnemu bombardiranju s čustvenimi izsiljevanji. Torej, kaj je narobe?“ Ja, drage moje, spregledale ste, kako se zadnje čase pogosto zateka k travi, zato je pod velikim vprašanjem njegov vzdevek Mister Pravi. Pa kaj potem, če ga je na to navlekla Milly?! A on nima svojega lastnega stališča glede konoplje?! Pravi moški mora reči NE, ko gre za uživanje substanc, ki te lahko zastrupijo že, če jih v majhnih količinah zaužiješ v navadnih piškotih, kaj šele, če jih konzumiraš tako, kot njega dresira Milly. Sploh pa o Štefanu danes ne bomo govorili. Štefan mi je postal zelo sumljiv. A morda kdo ve, kaj je on sploh po poklicu? S čim se ukvarja? Kakšen je ta njegov „biznis“, zaradi katerega službeno pride za en dan v Ljubljano, potem pa kar ostane in že kar živi z Milly? Skrivnostno, ne? To moram raziskati. Pod nujno.
Zdaj pa nehajte razmišljati o Štefanu in se osredotočite na sanjarjenje o novem moškem liku, ki bo vsak hip pozvonil na vratih. Ne samo pozvonil, na njih bo potrkal tako močno, da bo zbudil Ireno; da bo Andreji kar prišlo, saj bo pomislila, da prihaja John Wayne; da bosta Milly in Štefan polila kavico, ki sta jo skuhala za vse nas in jo zdaj hihitajoče prinašata na vrt (Milly drži džezvo v roki, Štefan pa pladenj s šalicami in to se jima zdi smešno za crknit)! Nov moški lik bo potrkal tako močno, kot da bi trkal na mojo vest, zato se mi bo na desnem stegnu strgala elastična čipkasto-satenasta podvezica, pod katero je prilepljen zavojček, ki sem ga sunila Milly. Udaril bo tako močno, da Oleg in Marko ne bosta emocio(a)nalno prenesla tega zvoka, ne da bi se prijela za rokici in vzkliknila „Omajgad!“, medtem ko se jima bodo v očeh zalesketale krokodilje solze prestrašenih backov.
Trkaj, trkaj in odprlo se ti bo, dragi moj, dragi naš novi moški lik! Ah, kako vam bo prirasel k srcu, drage dame, ko boste izvedele, kaj je po poklicu. No, no! Potrpežljivo berite naprej, nikar ne preskakujte odstavkov. Saj vem, kakšne ste, zvitorepke kontrolfrikovske! Vse bi rade imele in vse bi rade vedele že včeraj! Ne kukajte naprej, saj ne boste našle ničesar, dokler se jaz ne odločim, da vam izdam, kdo je ON! Pa še jaz ne vem z gotovostjo, kdo je. To se mi bo posvetilo šele, ko ga bom zagledala. Ne kukajte navzdol, ne bo vam uspelo, verjemite mi. Že zaradi tega ne, ker je ta tipson rezerviran za Misho la Fontaine. „Aja? Zakaj pa to? Kako pa to? Od kje zdaj to? Od kdaj pa TO?“ Že slišim, kako takšna in podobna vprašanja ter negodovanja sekajo ovinke po vaših malih sivih celicah, a ne? „Zakaj se zdaj ona naprej meče s svojo obsesijo o usodnem srečanju z dobrim, pravim moškim! A ji ni dovolj, da je z mladim ljubimcem v enem od prejšnjih nadaljevanj cel božji dan preizkušala prostore za hitrčke?! A misli, da je ženska verzija sultana, da bo imela kar cel harem moških?! Je res tako nenasitna in sebična, da ni pomislila niti na Ireno, ki bo vsak hip ostala brez partnerja, niti na Andrejo, ki si že celo življenje želi enega pravega kavboja, ki zna potrkati na vrata?!?!“ Ta in podobna vprašanja si lahko zataknete za uho, saj me ne boste ustavile. Dvigam se s klopce v utici, popravljam si obleko, natikam si čevlje z visoko peto, ki sem jih bila odvrgla v travo, da se mi noge malo spočijejo, saj nisem več petindvajsetletnica in krčne žile zahtevajo svoj davek. Odpravljam se proti hiši. Odšla bom do vhodnih vrat in jih odprla. Zanima me, kdo se bo prikazal. Koga bom najavila, ko se vrnem na vrt? Vem, da nisem služkinja, ampak če bi čakala na člane druščine Milly&co., bi se naš obiskovalec posušil pred vrati. Mmmm, suši. Upam, da ga zanima zen budizem. Čutim, da je on tisti pravi, tako kot je Milly čutila, da je Štefan tisti pravi norec, ki pristoji njeni norosti. Samo še vrstica, dve in …
Lahko bi rekla, da sem se na vrt vrnila precej poklapana, saj tipson, ki je zvonil in trkal na vrata, ni bil nihče drug kot starejši Millyjin brat. Ja, drage moje! V trenutku, ko sem mislila, da bo Vesolje končno poskrbelo za osebo, ki bo telesno-emocionalno-mentalno-duhovno ekvivalentna mojim kapacitetam, se je pojavil Millan (točno tako, z dvema l-jema). Nisem ga sicer videla več let, saj je le redko v Sloveniji, pa še takrat, ko pride domov, se redko podruživa. Pravzaprav Millana ne poznam prav dobro. Živi in dela kot ginekolog-zdravnik brez meja. Kar mi je sicer všeč. Oboje. Njegova specializacija in njegov način življenja. Ampak, za božjo voljo, ni mi všeč, da je to brat moje najboljše prijateljice. Ga bom prepustila Ireni ali Andreji! Res ne bi imela ob sebi še enega čustvenega izsiljevalca in kontrolfrika, kot je Milly.
„Bandaaaa….poglejte, kdo je prišel! Naš Millan Silni je priletel na obisk! Umaknite kozarce in steklenice, da jih ne bi kdo slučajno metal ob tla od silnega veselja! Lahko si pa režete žile, bo že doktor poskrbel za kri, a ne, Millan?“ sem pomežiknila in ga še enkrat prijateljsko potrepljala po rami na isti način, kot sem ga nekaj minut prej, preden sem ga spustila v hišo. Millan me je zgrabil okoli pasu, dvignil in se z mano zavrtel okoli svoje osi. Saj po moje tudi okoli moje, ampak ne bi o tem. Vrti se mi v glavi. Nazadnje se mi je nekaj podobnega zgodilo pri enajstih mesecih, ko me je oče dvigal in metal kvišku, da pokaže svojim sorodnikom, kako me je strah višine, kar se je očetu zdelo zelo smešno in kar bi se zdelo smešno tudi Milly. Hm, Milly me dostikrat spomni na mojega očeta. To moram raziskati. Pod nujno.
„Bandaaaaaa…..lepo vas je videti!!“ je s čudovitim glasom in s še čudovitejšim nasmehom zakričal Millan. „Ste pa zelo bledi, malo sončka vam ne bi škodilo. Gremo! Spokajte se vsi skupaj v moj kombi in gremo na izlet do obale. Samo enkrat se živi, ne bomo izgubljali časa z nepotrebnimi vprašanji tipa Kako si, Kaj delaš, Si okej, stara sablja! Akcijaaa! Bomo kar takoj prečekirali, kako smo, kaj delamo in če smo okej, heheheheh! Pojdimo na sonce, sonce je vir življenja in življenje je gibanje … Ne pa filozofiranje na majavi klopci sredi neurejenega vrta! Milly, srčica moja, izpusti za trenutek tega lepotca … Ne, stari, ne boj se, za enkrat sem čisti strejt, je pa res, da si čeden in da presneto dobro izgledaš ob moji mali sestrici, zato ti pošiljam en cmok, hehehehe … Ti pa pridi, Millčika, pridi, da te objamem in poljubčkam.“
Milly je stekla do Millana, se mu vrgla na hrbet, ga podrla na travo in že sta se žgečkala, kot da jima je pet let. Meni se je uspelo pred tem nepoškodovano iztrgati iz Millanovega objema, je pa res, da sem pri tem padla v naročje Andreji. Ponudila mi je cigareto, mi pomežiknila in rekla: „Opa, stara moja! Millan je postal pravi kavboj. Škoda le, da se že iz aviona vidi, da boš ti sedela na sovoznikovem sedežu v kombiju in ne jaz. Gledal te je, kot da bi gledal sebe v odsevu vodne gladine po tem, ko se je zavedel, da mu je ime Narcis. Si kdaj pomislila, da ti je usojen prav on? Millan? Millyjin brat?“ Slednje mi je šepnila čisto potihem na uho in mi prižgala ponujeno cigareto.
„Ne kakaj!“ sem ji rekla odločno in pomahala Ireni, ki se je očitno medtem dokončno zbudila. Irena je pritekla do Marka in Olega, slednjemu iztrgala banano iz roke, ki jo je ravno potegnil ven iz svoje Sport Billy torbice, in zamrmrala nekaj v stilu: „Lačna sem kot volk in glupa kot ovca!“, nato pa s polnimi usti na glas rekla: „Millan, čvoja ideja o ižletu na obalo je nekaj najbolj pamečnega, kar šem šlišala v žadnjih lečih!“ In je že začela prepevat: „ O la la, še la vie, še la vie … Papapapa papapapa … papapapa pa … In šva šla na pot … Papapapa papapapa … papapapa pa … Aha … Kjer je čisoč rož …“
V tistem momentu mi je postalo jasno, da bo kavč, na katerem leži Peter Andy Pan, z njim vred res romal, če že ne na Bolho, pa zagotovo v pozabo. Zadovoljno sem se nasmejala, ko smo se hrupno odpravili proti Millanovemu kombiju in jo čredno ter brezmejno srečno res mahnili proti tja … Aha … Kjer je tisoč rož … Papapapa papapapa … papapapa pa … Iz Ljubljane v Portorož … Papapapa pa!
– se nadaljuje –
Misha la Fontaine → Skoraj prepovedano
Foto: Pixabay.com