Ko sem udarila po mizi se je mrak že pošteno kregal z dnevno svetlobo in ji ukazoval naj izgine. Naj gre nekam počivat, kajti prišlo je njegovih pet minut slave. Napovedati mora prihod večera, meni najljubšega dela dneva. Udarila sem po mizi tako močno, da so vsi kozarci odskočili v zrak. Visoko kot ruski kozaki, ki plešejo kazačok. Sinhrono kot skupina irskih step plesalcev, le da je na naši mizi bilo več kozarcev kot je povprečno število vseh dvignjenih nogic vseh irskih plesnih skupin na svetu. Udariti s pestjo po mizi je bil nekoč zame velik podvig. Ne samo zato, ker te geste nisem marala že od otroštva (res sem 100% pacifist po duši), ampak tudi zato, ker me je od takšnega udarca s pestjo vsaj še par dni bolela cela roka. Skozi leta druženja s to mojo bando, ki jo je potrebno večkrat dnevno utišati na ta način in z rednim treningom pri mojemu prijatelju Hinku Boxarinku pa je ta komunikacijski modul postal zame mala malica. Kot bi majhen otrok potrkal na pasja vratca. Zakaj sem udarila po mizi? Zato, ker sta od šestih popoldne, ko smo prišli v En pub brez bab, od prvega naročila in mojih prvih udarcev s pestjo minili že skoraj 2 uri, a obujanje našega spomina, kako smo spoznali Gajo in Hajrota je še vedno bilo na nulti točki. Že skoraj 120 pofukanih (oprostite, izrazu) minut so se pričkali o tem, kdo ima najboljši spomin. Lahko si predstavljate, da je v tej debati, da ne rečem dretju, najbolj izstopala Milly Zlatoribička, ki nas je hotela prepričati, da se ona najbolje spomni vseh dogodkov.
»Ko gre za dogodke z morja moj spomin najbolj natančno deluje. Zakaj bi mi drugače rekli, da imam spomin zlate ribice, a? A? A?« – je Milly vsake dve minuti zažvrgolela in ob tem prefinjeno hreščeče zapela večno zelen refren iz risanke Tom in Jerry: Is You Is Or Is You Ain’t My Baby. »Tudi, če me opolnoči zbudite iz spanja, bom do pikice točno povedala, kako smo spoznali Gajo. Edino, česar se ne spomnim, priznam, je to, kako smo spoznali Hajrota.« – se je čez vse drla naša vrla Milly.
»Zlatika moja, tebe nihče ne bi mogel zdubiti opolnoči, ker nikoli ne greš spat pred drugo uro, hihihi.« – se je rahlo okajeni Štefan smejal svojemu ponavljajočemu dovtipu, ki ni bil smešen nobenemu drugemu, saj se med seboj sploh niso mogli slišati, kaj šele razumeti. Hvala bogu, tudi Milly tega ni slišala, sicer bi vsi skupaj bili priča že 152.773-ti dramatični napovedi ločitve.
Kako pa to, da sem jaz uspela vse slišati in razbrati? Mogoče se boste iz prejšnjih nadaljevanj spomnili, da sem se tekočega branja z ustnic naučila v svoji dolgoletni praksi s področja partnerske komunikacije, ko na prvih srečanjih pari poskušajo opisati razloge, zakaj je v njihovi zvezi prišlo do krize. Prvih 10-15 minut terapije se dereta en čez drugega, kar jima mirno pustim, da se lahko sprostita in počutita pri meni čim bolj domače. Potem pa še jaz začnem vpiti in govoriti čez njiju, kar skoraj v hipu utiša še tako zagreto skregan par in ju nemudoma zbliža. Šokirana se tesno objameta in priznam, še sama se včasih ustrašim tega svojega odigranega vpitja, hehehe. Res pa je, da je učinkovito. In to šteje.
»Miiiilly, ampak Miliiiiii, ampak Miiiiiiliiiiii … poslušaj me, no! Jojjjjj, zakaj me ne poslušaš?! Glej me v oči, ko ti govorim! Mili, nooooo! Miliiiiiiii … » se je vsako minuto oglasil Oleg. »Sej smo Gajo in Hajrota spoznali istočasno! Zakaj potem rečeš, da se ne spomniš, kako smo…«
»Joj, Oleg, no! Presneto! Ne deri se mi na uho, ker te bom žvajznila, da si boš zapomnil. Kaj je s tabo, človek?! Zakaj misliš, da se moraš dreti kot dojenček, da te vsi slišimo?«. Andreja je z dlanjo vsakič poskusila Olegu zapret usta, kar Marku seveda ni bilo všeč. Takoj se je spravil nad Andrejo:
»Veš, kaj, ti joškasti kavboj! Daj ti zapiraj usta svojemu Millanu, pusti mojega Olega pri miru, drugače ti bom…«
»Hahahahhahaha, kaj mi boš, Markič? Buahahahhahaha, umrla bom od smeha. Šahovski mojster mi grozi! Aahahahhahah! Kaj pa boš, Markič? A me boš udaril s kraljico ali s kraljem? Takole se bova zmenila! Ti lepo zapri z roko Olegov gobček, da jaz v miru povem, kako smo spoznali Gajo in Hajrota, pa bom Olegu malček kasneje dovolila, da obleče moj modrček, a je prav? Hahahhahahahahaha!« – je tulila Andreja med tem, ko je med vsakim izbruhom smeha ruknila eno tequilo in si ponovno nadela zobotrebec med ustnice. Vedno me je fasciniralo, kako lahko, kljub zobotrebcu v kljunu, tako artikulirano in razumljivo govori. No, tokrat je seveda nihče ni slišal, kaj šele razumel, kajti čez njo se je že usajala Irena, ki je po svoji dobri stari navadi poskušala splezati na mizo in pri tem z grlenimi sposobnostmi operne dive poskušala druščino prepričati, da je ona najbolj kredibilna za pripovedovanje dogodkov, ki so se leta 2016 zgodili na slovenski obali.
»Spomnim se kot bi bilo včeraj. Ko smo najeli apartma in smo si razdelili sobe je potrkalo na vrata našega apartmaja … ne, čaki, čaki … ni takrat potrkalo. Najprej je Milly naredila sceno, ker se ji je postelja zdela prevelika in se je začela kregati s Štefanom, zakaj je izbral to posteljo. Prav spomnim, se ko je rekla: »Štefan, zakaj si izbral posteljo, ki je velika za tri?! A ti kaj naklepaš? Namiguješ na kakšnega trojčka? Omojbog! Kam sem jaz padla! V kremplje perverznega mačota, ki mu ni zadosti moja nedolžna ljubezen izkušene gejše, ampak hoče še kakšno brazilsko manekenko! Je tako, Štefan, priznaj takoj zdaj, dokler sem še spakirana, da lahko v miru odidem in te prepustim tvojemu bednemu lajfu nenasitnega ženskarja? Zakaj si tak, o, Štefan, nesojena moja ljubezen. Zakaj so vse moje ljubezni nesrečneee? Zakaj me nihče ne maraaaa…« – se je v vlogo Milly mezzosopransko vživela Irena, nadaljevala pa v altu: »Ja, prav spomnim se tega do zadnje pikice. Potem pa se je Misha umešala in rekla … ne, čaki, mislim, da je najprej potrkalo na vrata apartmaja, potem pa se je Misha umešala in rekla: »Milly, pomiri se, srčica. Postelja je zato velika, da se bosta lahko vidva res lepo imela. V primerih, da se ponoči skregata, kajti sama veš, da se to pogosto dogaja, me boš lahko povabila, da ležem med vaju in v miru izpeljemo mediacijo. To je pač večnamenska dopustniška postelja za pare, ki s seboj na dopust vzamejo tudi svojega terapevta, zato, da se dopustniški čas ne zapravlja za dolga surlanja, prepire ali kreganja, ker je škoda denarja za to. Saj veš, dopust je namenjen temu, da se imamo lepo, ne pa da se kregamo.« – Irena je zajela sapo in nadaljevala v čistem sopranu: »Jaaaa, tako je rekla Misha, potem pa smo ugotovili, da na vratih nekdo že pošteno razbija, ne le trka … ne, ne čaki, potem je še Štefan rekel…«
No, in tukaj sem močno udarila s pestjo po mizi, da so kozarci poskočili in skakljali po mizi kot bi Tina Gorenjak poplesavala pred Škufco. Ustala sem in mirno zarjovela pred obnemelo druščino:
»Takole bomo naredili. Slišim motor. To pomeni, da prihajata Gaja in Hajro. Jaz grem zdaj v toaleto, tukaj pa imate 2 koluta lepilnega traku. Enega roza in enega srebrnega. Vseeno mi je, kdo se bo odločil za kakšno barvo. Vseeno mi je, če si boste pri tem med seboj pomagali. Vseeno mi je tudi, če bosta Oleg ali Milly zmaknil roza kolut, zato da bi kot scenski mojster označila na tleh svoje spalnice, kje in v kakšni pozi morata ležati njuna partnerja med seksualno predigro. Vseeno mi je, če se boste nocoj zastrupili z alkoholom. Ni mi pa vseeno, kdo bo pripovedoval, kako smo spoznali Gajo in Hajra. Želim, da moji bralci to zgodbo spoznajo v najbolj pristni obliki, zato bo o tem govoril Millan. Kot bivši ginekolog brez meja ima najboljši spomin za detajle, zato bo on glavni pripovedovalec, ostali pa se boste vključevali v pogovor v takem vrstnem redu, kot vam bom jaz dovoljevala. Kdor pride na vrsto, da mu odstranim lepilca z gobca, bo tudi na vrsti za pripovedovanje. Tako. Ali so vam navodila jasna? Dovolj bo, če molče in nežno prikimate!«
In sem šla. Proti toaleti, mimo mize, za katero je še vedno sedel osamljen moški. Toda, nič več ni buljil skozi okno. Pa ne zato, ker skozi okno zaradi teme ne bi bilo možno nič več videti, temveč zato, ker je začutil, da se mu približuje oseba, ki mu bo obrnila življenje na glavo. Moja malenkost, Misha la Fontaine. Počasi je obrnil glavo proti meni in jo radovedno podprl z rokama. Nasmehnila sem se mu samo z enim kotičkom ust, kajti drug kotiček je bil rezerviran za to, da se v sebi smehljam izjavam mojih ljubih prijateljev, ki so ena za drugo sledile takoj, ko sem jim obrnila hrbet.
»Omojbog, pa to je noro! Kako jo ljubim. Samo ona se lahko spomni tako privlačne ideje z lepilnimi trakovi! Yessssss!« – je zašelestelo iz Olegovih ust. »Zdaj mi je jasno, zakaj jo že toliko let obožuješ, Oljuška!« – je pristavil Marko. »Štefanello, a mi bolj paše roza ali srebrn trak?« – sem si povsem jasno predstavljala, kako si Milly lepi koščke lepilnega traku po obrazu. »Jebemmusunce! Kako bom pa pila, če bom imela zalimana usta?!« – je zarobantila Andreja. »Naredi si luknjico v traku pa pij po slamici!« – je svoji prijateljici predlagala naša čustvena in vedno matiterezijansko razpoložena Irena. »Mogoče se bom vrnil med zdravnike brez meja!« – je zašepetal Millan, Štefan pa je ustal, da bi galantno pozdravil bližajoča se Gajo in Hajrota in jima pojasnil pravila igre z lepilnim trakom.
Misha la Fontaine → Skoraj prepovedano