Njena pot se je začela v akademskem svetu. Antropologija, kulturologija, jezikoslovje. Raziskovanje človeka skozi kulturo in zgodovino. A življenje jo je vodilo globlje. K telesu. K energiji. K duši. Danes Klara Margič deluje kot zdravilka in coachinja ter ustvarjalka lastne metode, imenovane Transcendentalna Astralna Transformacija. S pogovorom, dotikom in energijskim delom ustvarja varen prostor, v katerem se človek lahko ponovno poveže s sabo.
Pogovarjali sva se o poti, transformaciji, skupinskem prostoru in o tem, kaj se zgodi, ko se duša zares zasidra v telo.
Klara, kdo si danes in kako bi opisala svoje poslanstvo?
Danes sem mama, terapevtka, zdravilka in mentorica alternativnega pristopa podpore ljudem v stiski, bolezni ali težkih prehodnih obdobjih.
Tvoja pot je zelo raznolika, od antropologije do energijskega dela. Kaj te je vodilo iz akademskega sveta v zdravljenje?
Energijsko delo je prisotno že od vsega začetka mojega bivanja, akademski del pa je radovednost, zanimanje in izobrazba, ki je pomembni del prizemljenosti in sobivanja na tem svetu.
Danes si zdravilka in coachinja, ki skozi telo odpira stik s transcendenco. Kaj to v praksi pomeni za človeka, ki pride k tebi?
Pravijo, da jim »naštelam kompas, skalibriram, resertiram«, nekakšna uglasitev s seboj v ta čas in prostor in z vsemi planetarnimi, kozmičnimi vibracijami, ki se dogajajo. Po domače, da prideš v stik s samim seboj v tem času in prostoru. Da ne ostajaš ujet v preteklosti, včasih zavestno, včasih nezavedno.
Razvila si lastno metodo, Transcendentalno Astralno Transformacijo. Kako je nastajala in kaj jo dela drugačno?
Še vedno se razvija (delujem nekje 20 let), a trenutno je dobila naziv, ime. Rekli so: » ti delaš nekaj tako drugače, zakaj ne bi to poimenovala?« … in je prišla ta eksotična skovanka z učinki 🙂
Kako bi nekomu, ki prvič sliši za tvojo metodo, preprosto razložila, kaj se med procesom dogaja?
Gre za uglasitev sebe in kozmosa v tem času in prostoru. Prečiščenje duševnih, fizičnih in čustvenih stisk (ki se seveda odslikavajo na fizičnem telesu), ki jih nisi znal umestiti, nasloviti ali niti nisi vedel, da jih nosiš … (razne boleče izgube oseb ali težki odnosi in situacije, ki te bremenijo). In ta gostota se raztopi in olajša življenje ali prehod. Naredi se prostor in končno zadihaš.
Veliko govoriš o telesu. Kako telo hrani zapise preteklosti in kako jih skozi dotik pomagaš razreševati?
Ja, telo je kot spominska pena, vse hrani … spomine od otroštva, celo rojstvo in še iz časa bivanja v maternici. Dotik sem prinesla s seboj v ta svet, energija v rokah (ki izvira seveda iz srčne čakre). Nekaj naredijo, raztopijo, razblinijo s svetlobo in toploto … včasih je lahko med procesom neprijetno za udeleženca (bolečina na mestu, kjer držim roko in reakcija telesa na to … lahko se sproži tresenje, zvijanje, jok …), a potem pride tudi olajšanje in osvoboditev.
Zakaj meniš, da smo ljudje danes tako pogosto odrezani od povezanosti med dušo in telesom?
Stanje v svetu, motilci in dražljaji iz okolja. Čeprav tudi Evropa je s svojo idejo in miselnostjo v 17. stoletju naredila razcep med dušo in telesom, v obdobju Descartesa. Medtem ko vzhodni svet še vedno neguje povezanost, ker imajo to v tradiciji, genih in zavedanju.
Evropa pa kot, da bi v nekem iskanju se še bolj izgubila stik s sabo. V nekih ambicijah in osvajanju je pozabila nase in duhovni razvoj. Danes si sposojamo znanje in vedenje o telesu z vzhodnega sveta.
Čeprav pa so pri nas bile tudi (potihem) razvite tehnike, ki te pripeljejo nazaj k sebi. Predvsem iz obdobja Starovercev, Pavel Medvešček je veliko pisal o tem.
Veliko delaš z ljudmi v ključnih življenjskih prehodih, kot so izguba, rojstvo ali izgorelost. Kaj je skupni imenovalec teh obdobij?
Najbolje je izpostavljen strah in ujetost v travmo, preteklost. Tukaj se zamajemo, tukaj se izgubimo. Ob izgubi dragih oseb se poleg strahu pridruži še bolečina, ki se lahko kopira v naslednje generacije in ima npr. pravnuk neke težave v življenju (duševne, fizične …), ker jih praded ni zmogel ali znal predelati. Ko se ta del osvetli, ozavesti, se tudi težave omilijo ali izginejo.
Najraje delam z nosečkami kot priprave na porod, kjer se dotikamo ravno teh strahov, zank naših mam in babic in hkrati lajšamo nerojenemu otročičku pot, brez stiske in strahu … in to se pozna, ko se rodijo in odraščajo. Hkrati pa še naredim mali blagoslov za otročička. Ta zakrčenost v telesu je posledica nepredelanih čustvenih blokad ali travm in se pozna, ko se sprostijo …
Osrednji del tvojega dela so terapevtske delavnice, ki se zaključijo tudi s terapijo. Kako so zasnovane in kakšen je njihov globlji namen?
Sedaj se več posvečam skupinam in skupinskemu delu v obliki delavnic. Namen skupin oz. skupinske dinamike je ravno v tem, da tisti, ki se izpostavi sam ali energija »pokaže« z neko težavo, bolečino, rano, travmo, vidi, da ni sam in da se podobna zgodba odvija tudi pri osebi, ki npr. sedi pole nje … delavnica je nekakšen stik s človečnostjo, sočutjem. Na delavnicah se tkejo tudi prijateljstva …
Energija v skupini se organsko sama oblikuje, moje delo je, da držim prostor in da sem kot antena, preko katere teče tisto, kar more med samimi procesi na delavnici.
Kljub temu, da imam strukturo in pripravljeno, kako bo potekalo, prepuščam, da energija sama deluje …
Delavnica se ne zaključi s terapijo, temveč se dogaja ali zgodi med samo delavnico …, saj je pot odprta in energija teče, in ko energija naleti na blokado, se razreši na licu mesta. Nihče ne gre domov s to blokado ali čaka, da se zaključi delavnica. In ta sočutna prisotnost posameznikov na delavnici, nas poveže v človeški del … sprejemanja, povezanosti in topline.
Na delavnicah uporabljaš pogovor, delo s telesom, energijsko zdravljenje, včasih tudi šamanski boben. Kako vse to povežeš v enoten, varen prostor?
Varen prostor se ustvari sam … kar je. Prostor, ki mu zaupaš in čutiš iskrenost in toplino, a hkrati ranljivost.
Kako poteka delavnica od začetka do zaključne terapevtske izkušnje?
Delavnica ima vedno nek smisel zadaj, najlaže začnem s strukturo ali tematiko … npr. delo s čakrami, čeprav se dogaja veliko več in v globini …Vendar tako se um zaposli in razume, da se naše nezavedno lahko odpre in osvobaja navlake, ko glava razume, se odpre srce. In potem se začnejo spremembe pri posameznikih.
Smisel delavnic je opolnomočenje posameznika. Saj, ko izpostaviš svojo ranljivost skupini in si ob tem sprejet, dobiš neko moč in samozavest.
Na koncu delavnice izvedeš tudi terapijo. Kaj se takrat zgodi z udeleženci?
Terapije so med časom delavnice, sama delavnica je terapija 🙂 …soudeleženci gredo isto v procese spuščanja, čiščenja, saj se jih dotakne ali pa prepoznajo, da je to tudi del njih, njihovega življenja ali da se imeli neko podobno travmatično čustveno bolečo izkušnjo … vsekakor pa se vedno in pri vseh odpre srce razumevanja in sočutja.
Med procesom se lahko odprejo travme ali močna čustva. Kako držiš prostor, da je skupina varna?
Mislim, da to pride avtomatsko z dolgoletnimi izkušnjami in veliko kapaciteto držanja prostora, znanja in globine … seveda preko vseživljenjskega lastnega dela na sebi. Enostavno se zgodi, poveča energija, prostor napolni, da se vsak počuti varnega in tako lahko sprocesira …
V ekipi sodelujeta tudi dva podporna moška terapevta Dejan in Žak. Tako, da ženske lahko tudi veliko naredijo glede odnosov v tej dinamiki in soočenje.
Kako pomemben je skupinski prostor pri transformaciji?
Vedno me preseneti, kako se odvija skupinska dinamika … včasih se spontano pričnejo odigravati vloge, kot na družinskih postavitvah ali prepoznavanje energije v osebah, ki jih prvič vidiš in razreševanje odnosov, ali razumevanje odnosov, včasih tudi polno smeha in igrivosti, drugič bolj naelektrene energije … tako da je skupinska dinamika zanimiva in ključna, predvsem pa tudi, da nekdo, ki je sramežljiv in se ne želi izpostaviti, ga skupino tako potegne noter, da je na koncu delavnice » capo di banda« J in se čudi samemu sebi za »drznost izpostavljanja«. Veliko se lahko razreši in ozavesti, predvsem pa pridobi na samozavesti in občutku, da nisi sam. Da pripadaš.
Komu so tvoje terapevtske delavnice najbolj namenjene in kaj udeleženci najpogosteje odnesejo s sabo?
Namenjena je tistim, ki si želijo resnih sprememb, ko imajo dovolj vseh zank v življenju in želijo preskok, preboj, prehod.
S seboj odnesejo znanje, praktične tehnike za samopomoč in predvsem sebe. Večjo samozavest in MIRNOST, stabilnost in opolnomočenje.
In za konec, če se dotakneva še osebne ravni, kaj te v tem obdobju življenja najbolj navdihuje?
Najbolj me navdihujeta otroka, moja velika učitelja in moja samostojnost in pogum. Pred leti ne bi verjela, da zmorem sama odvoditi delavnico. Danes pa sem na to izjemno ponosna in se mi sproti odpira življenje, ki me vabi, da razvijam kreativnost naprej in (preda)dajem tisto znanje, ki ga nosim v sebi.
Kontakt:
Klara Magrič
031 310 369
https://klaramagric.si/
Klara, iskrena hvala za tvojo odprtost, globino in navdihujoče deljenje tvoje poti. Hvala, ker si z nami podelila svoje uvide, izkušnje in način dela, ki ljudi ponovno povezuje s sabo. Želim ti vse dobro na tvoji poti.
Maja B.♥
