Leja, hvala, da si se mi pridružila. Za začetek bi mi lahko povedala, kdo si in kako si prišla do tega, kar počneš danes?
Sem ženska, mama, sestra, hči, podjetnica in še veliko drugih vlog, s katerimi žongliram čez dneve. Moje delo in poslanstvo pa je Coach za starše, ki imajo izzive pri vzgoji otrok in najstnikov. Moja karierna pot je bila na začetku čisto v drugi smeri. Sem ekonomist in sem kar nekaj let delala v bančnem sektorju, potem pa v malem gospodarstvu, kasneje pa sem imela kar nekaj let svoj računovodski servis. Veliko sem predavala na podjetniških dogodkih, v čemer sem zelo uživala. Delo z mladimi me je vedno veselilo. Tudi kasneje, ko sem šla na pot dela, ki ga opravljam z dušo in srcem, so mi pretekle izkušnje iz podjetništva prišle še kako prav. Predavala sem v šolah in vrtcih. Pokrivala sem tako Šolo za starše, kot treninge z učitelji in vzgojitelji.
Med treningi NLP ja (nevrolingvističnega programiranja) so trenerji opazili mojo danost za coaching in me začeli spodbujati, da bi to lahko postal moj poklic. In tako sem končno začutila sebe in to, za kar sem prišla na svet v to življenje.
Po več letih treninga sem se končno okorajžila in začela delati z družinami in posamezniki pri vzpostavitvi novega odnosa do sebe in posledično do njihovih ljubljenih.
Odrasla si v 70. letih, v času, ko so bile vzgojne metode precej drugačne. Kako so te tvoje izkušnje oblikovale?
Ja res je odraščala sem v 70., kjer je bila glavna vzgojna usmeritev »apostolska vzgoja«, ki ni dovoljevala joka, jeze, vprašanje, strahu, čutenja sebe …, ampak so starši nastopali kot apostoli, ki so postavljali pravila, ki pa zanje po večini niso veljala. Zato te moralne norme niso bile ponotranjene, ampak smo se obnašali na določen način, ko so bili starši zraven, zaradi strahu, ko pa jih ni bilo, pa smo počeli neumnosti. Otrok je bil tretiran kot objekt in njegova čustva niso bila pomembna in upoštevana. Zaradi tega sem že zgodaj odšla od doma in hotela zbežat tej dinamiki a kaj, ko se temu ne da ubežati. Sem tako tudi zgodaj šal na svojo pot zdravljenja in posledično kasneje imela otroka, za kar sem bila hvaležna, saj sem tako lahko svojemu otroku bila drugačna mama.
Lahko pojasniš, kaj je tvoje poslanstvo? Kaj točno počneš?
Sem NLP Coach, ampak pri svojem delu uporabljam tudi veliko drugih zanj in tehnik, saje se ves čas vzporedno tudi učim in izboljšujem. Imam tudi nekaj lastnih tehnik, ki sem jih razvila in prinašajo odlične rezultate. V svojem delu uporabljam tudi znanja Transakcijske analize, Mitološkega tarota (za arhetipe), hipnoterapije, NLP za delo z otroki …. Kot Coach predvsem pomagam ljudem, da postavijo nov odnos do sebe skozi ozdravitev notranjega otroka, saj to definira potem vse ostale odnose.
Kateri so tvoji največji izzivi pri delu z otroki in starši?
Največji izzivi so še vedno, da starši premalo krat prevzemajo odgovornost za kvaliteto odnosa, ki jih imajo s svojimi otroki. Ko pripeljejo otroka z zahtevami in željami, da ga bom jaz »popravila«, porabimo nekaj časa, da starši razumejo, da so oni tisti, ki potrebujejo pri sebi narediti spremembe in potem posledično izzivi pri otroku sami izzvenijo. Imam izkušnje tudi z delom z družinami, kjer so otroci kazali že težke kompulzivne motnje, motnje hranjenja, rezanje itd. V takih družinah so seveda tudi starši že v zelo slabem stanju, kar potem vpliva tudi na potek dela, zato je pomembno, da se izzivov z otroki lotimo sproti in pri prvih znakih, da nekaj ni dobro. In naše razmišljanje, da se vse da rešiti, seveda tudi dobro vpliva na potek zdravljenja. Ko se potem starši umirijo in začnejo delati prve korake v smeri svoje ozdravitve, se pri otrocih in najstnikih zadeve hitro začnejo umirjati.
Seveda pa to ne gre čez noč. Včasih so klienti malce nestrpni, ampak jim čisto po domače razložim: »sedaj ste 40 let trenirali eno smer in telo in um potrebujeta malo časa, da to smer zamenjata«. Hiter tempo življenja seveda tudi pri mojem delu narekuje nove izzive, ker žal nisem čarobnica, ki bi znala zamahniti s čarobno palico (haha). Tu žal ni krajšnic in »tablete« sistema.
Kakšen je tvoj pristop pri delu s starši in najstniki? Kakšne tehnike uporabljaš?
Pri delu s starši in najstniki je pristop malo drugačen kot pri delu s starši, ki imajo še majhne otroke. Najstništvo je doba, ki se otroci začnejo odcepljati od staršev, njihovi možgani začnejo delovati drugače. Za to potem tirja še malo več truda s strani staršev, da še te zakonitosti ozavestijo. Z najstniki delam predvsem na opolnomočenju, ker to še ni ravno doba, ko bi začeli neko globoko delo na sebi. Sem imela tudi že kakšen tak primer, ampak morda vezan bolj na kako večjo travmo. Tudi, ko je v igri izziv z najstnikom, delam s starši ali vsaj z enim staršem. Tu velikokrat vidim, moram omeniti, da so ženske na začetku skeptične, da bi očetje se udeležili coachinga, ampak kasneje po pogovoru z mano, se izkaže to največkrat za zmotno mišljenje. Moški so zelo dobri klienti. Tako, da s starši delam ena na ena na ozaveščanju in zdravljenju njihovih ran, kar seveda v večji meri definira njihovo starševstvo. Uporabljam različne tehnike, ki združujejo intenzivno delo na sebi z ozaveščanjem in spreminjanjem omejujočih prepričanj, vrednostnega sistema in vzpostavitvi bolj zdravega in konstruktivnejšega pogleda nase in na svet.
Na kaj se osredotočaš pri svojem delu s starši, da bi dosegli resnično skupaj pozitivno spremembo?
Osredotočenost je predvsem na dinamikah njihovih primarnih družin, iz katerih sledijo različne rane (nisem dovolj dober, nisem dovolj, nisem vreden ljubezni …) in iz tega seveda njihova jedrna prepričanja o tem kdo so. V tedenskem delu z mano in potem nalogah, ki jih dobijo za delo doma, počasi luščimo to »čebulo« osebnosti in počasi pridemo do srži izziva. Potem pa lahko seveda to začnemo spreminjati. Ko je enkrat ozaveščeno, lahko začnemo z integracijo naših delov spet v celoto.
Vzgoja je ključna tema v naših življenjih. Zakaj je po tvojem mnenju vzgoja tako pomembna?
Vzgoja je taka čudna beseda, ki jo starši žel velikokrat enačijo z discipliniranjem in postavljanjem pravil in meja. Je pa veliko več. Je kompleksna dinamika različnih osebnosti, ki živijo v nekem domu. In velikokrat moramo začeti pri vzgoji sebe. Ja se strinjam, da otrok potrebuje neke okvirje, ampak pomembno je, da bo znal v življenju postaviti meje drugim ljudem takrat, če ga bomo naučili od malega, da jih zna postaviti nam. Da je otrok dovolj varen, da nam ne pusti vdora v njegovo intimo, integriteto, kar se vse prevečkrat dogaja. Da otroka vidimo kot majhnega človeka s svojimi čustvi, sanjami, potrebami in živi v svetu, kjer je popolnoma odvisen od staršev in tega, kako bodo poskrbeli za ta njegove potrebe in njegovo integriteto. Otroci so še neopremljeni z veščinami, ki so potrebne za upravljanje s čustvenimi stanji, čeprav vidim velikokrat, da se starši tega ne zavedajo in od otrok večkrat pričakujejo večje stvari, kot bi jih od prijateljev, ki bi se znašli v čustvenih stiskah. Starši smo tisti, ki naj bi dali paleto možnosti, kako naj drugič stvar izpelje bolje, ko je morda kaj naredil narobe, ne pa da z vprašanji, kot so, zakaj si to naredil, samo poglabljamo negativno stanje. In kako naj otrok zna upravljati s svojimi čustvenimi stanji, ko pa marsikateri odrasel tega ne zna. Pri konfliktih z otroki nas ne smejo voditi naše rane, ker se hitro zgodi, da gremo v čustva, egostanje otroka in tako reševanje konfliktov vodi naš notranji otrok, kar potem privede do tega, da mirita moči dva otroka, kar ne more dati konstruktivnih rešitev.
Kaj meniš, da je največji izziv za starše danes?
Eden največjih izzivov je sprememba družbe in načina življenja ter kompenzacija, ki jo starši vršijo s svojimi otroki. Ko smo mi bili majhni in si starši niso vzeli časa za nas, nas niso zares videli in slišali, so se izoblikovale rane, ki jih kasneje kot starši prekrijemo s tem, da se zavežemo, da bomo otroku dali vse in še več. In s tem otroka »zadušimo«. Iz strahu, da ne bomo dobri starši. Otrok pa v resnici od nas potrebuje pravilno dozo našega kvalitetnega časa in seveda dozo samostojnosti, samoraziskovanja in grajenja svoje identitete. Ko smo z otrokom, da ga slišimo, vidimo in da smo resnično prisotni, brez telefonov in drugih motil.
Kako jim ti pomagaš pri teh izzivih?
Predvsem tako, da se naučijo upravljati s svojimi čustvi in s tem, ostajajo v egostanju odraslega, iz katerega potem drugače delujejo. Seveda je za to predpogoj in podlaga za to, da ozavestijo in pozdravijo rane in s tem v sebi pripravijo podporno okolje, da se potem spremembe lahko zgodijo. Seveda pa takoj dobijo naloge, da se v družinski dinamiki začne spodbujati zaupanje, toplina, varnost in da dom postane prostor, kjer smo lahko odprti in svobodno izražamo svoja čustva. Da se opušča strah in delovanje iz ran in da stanja začnejo ozaveščati v svojem telesu in s temi stanji tudi upravljati. Da si kasneje vzamejo čas za predelavo teh čustev, ki sploh niso povezana z otroki. Otroci nam samo pritiskajo na neke stare rane in zato je pri nas to samo odziv.
Zakaj meniš, da je ključnega pomena, da starši delajo na sebi?
Delo na sebi je pomembno predvsem zato, ker tako sploh pridemo do sebe. Z vzgojo smo od majhnega bili vzgojeni stran od sebe, ker smo morali delovati tako, da smo ugajali staršem in drugim pomembnim odraslim. Tako smo vedno bolj izgubljali sebe in začeli nositi maske in igrati vloge. To potem počnemo tudi v odraslem življenju, kar pa postane v neki točki utrujajoče. Največkrat se tega žal zavedamo šele v »krizi srednjih let« in seveda takrat, ko nam otroci začnejo postavljati ogledalo. In to zna biti kar boleče. In pot iz tega je ponovna vzpostavitev odnosa sam s seboj oziroma s tem notranjim otrokom. In temu notranjemu otroku postati najboljše starš. In tako smo potem lahko res dobri starši tudi našim otrokom. Kar mi starši nimamo in ne znamo ne moremo prenest na otroke.
Kako lahko starši začnejo ta proces dela na sebi? In kako jim ti pri tem pomagaš?
Prvi korak je to, da ozavestimo, da smo mi odgovorni za kvaliteto odnosa, ki ga imamo z otrokom in začnemo to odgovornost prevzemati. Starši zelo hitro začnejo ugotavljati, kako so njihove stare rane povezane z izzivi, ki jih imajo v starševstvu. Zelo hitro ugotovijo tudi, kako to vpliva na njihovo partnerstvo. Starša, kot primarna celica v družini je res pomembno, da sta povezana in da je dobro partnerstvo tudi del tega dela na sebi. Na vseh področjih življenja se stvari začnejo postavljati na drugačne temelje. Ko funkcioniramo iz čustvenega stanja to vodi naš notranji otrok in tudi za partnerstvo je to po večini destruktivno.
Kako to vpliva na njihovo sposobnost nuditi podporo svojim otrokom?
Ko smo povezani s sabo in znamo upravljati s svojimi čustvenimi stanji se zavedno, lahko na drugačen, boljši način nudimo podporo svojim otrokom. Saj vsi vemo, da živčna mama ne bo mogla pomiriti vznemirjenega otroka. Otroci namreč skozi zrcalne nevrone pozrcalijo in čutijo vse, kar čutimo. In tako je potem zmeda še večja. Zato je pomembno, da znamo pri sebi opaziti, zakaj se neko negativno čustvo sproži in kaj lahko naredimo, da v konfliktni situaciji speljemo stvari drugače, kot smo navajeni, ko smo na avtopilotu.
Ali meniš, da obstajajo razlike v pristopu k starševstvu med tistimi, ki so delali na sebi, in tistimi, ki tega niso storili? Kakšne so te razlike?
Ja je kar velika razlika. To razliko lahko vidim, če opazujem sedaj družine, s katerimi sem delala. Starši postanejo res dobri starši, ki otrokom nudijo potreben suport z dobrim odraslim, sočutnim vodstvom, ki temelji na brezpogojni ljubezni. Najprej pa moramo to brezpogojno ljubezen začutiti in dati sebi.
Kakšna je vloga komunikacije pri gradnji odnosa med starši in najstniki? Kakšne nasvete imaš v zvezi s tem?
Če prej nismo nič postorili, se v najstniških letih to vrača kot bumerang. Najstniki se začnejo upirati, kar je naravno in normalno, saj se odcepljajo od nas in grajenje odnosa na novo ima še večje izzive. Predvsem vidim težavo v tem, da starši sploh ne poznajo svojih otrok. Oni ostajajo v neki svoji zgodbi, kakšen njihov otrok je ali kakšen naj bi bil, oni pa so že v fazi grajenja svoje identitete in z razmišljanjem že veliko bolj naprej. Včasih pravim, da bi najstniki morali nositi znak: »pustite me trenutno sem v obnovi« (haha). Možganske sinapse se prestrukturirajo, odklopi se center, ki skrbi, da dojemamo vzrok in posledico…. In resnično so v težki fazi življenja, ko imajo občutek, da so sami proti celemu svetu. To je resnično eno najtežjih obdobij našega življenja. Zato je dobro, da so starši še bolj pazljivi, empatični in to lahko dosežejo samo tako, znamo biti empatični sami s seboj. Sami sebi smo ljudje najhujše orožje. Ta kritik v nas je tako glasen, da ne potrebujemo nobene zunanje kritike. To odlično opravimo sami s seboj. In zato je dobro, da začnemo opuščati sram in krivdo in da nase začnemo gledati bolj prijazno in z ljubeznijo. Najstniki so krasni mladi ljudje in zelo rada sem v njihovi družbi. Tudi sama imam dva doma in v užitek mi je, ko lahko opazujem, kako se osamosvajata in kako postajata krasna odrasla. Tu se da veliko narediti tudi z metodo sidranja, ko se starši naučijo uporabljati v domu sidra, ki potem služijo za lažje upravljanje z različnimi situacijami. Vedno pa je vodilo brezpogojna ljubezen, ki se je moramo naučiti, saj smo bili vzgajani v arhetip prostitutke »daš, dam«. Kar pomeni, da za to, da te maram, moraš nekaj prej narediti.
Kakšno je tvoje mnenje o prihodnosti vzgoje? Kako se bo ta spreminjala?
Moje mnenje oziroma upanje je, da se bodo stvari razvijale v smeri, da bo vedno več odraslih ljudi, ki se odloča za starševstvo kaj prej že postorili na sebi. Je pa res, da nikoli ni prepozno. Če se zavedamo, da so stvari, ki jih bi bilo dobro spremeniti, ni nikoli prepozno. Moj najstarejši klient je bil gospod, ki jih je dopolnil 79 in se ob izgubi roke zavedal, da njegovo življenje sploh ni tako idealno, kot si je mislil. In je začel graditi na novo odnos s sabo, ženo in otroki, ki so bili seveda že odrasli. In mu je to tudi uspelo.
Kako se bodo morali starši prilagoditi tem spremembam?
Mislim, da tu ni velikih razlik. Vedno je eno vodilo. Da smo usposobljeni preživeti kvaliteten čas s svojimi otroki in da se izogibamo tehnologiji in ostalim motilom. Tehnologija, telefoni, tablice so nova dovoljena oblika droge, ki nas oddaljuje od realnosti in odnosov. Vsaka zasvojenost je pomanjkanje odnosa s strani staršev in pomanjkanje varne navezanosti na starše ali druge pomembne odrasle. Pa tudi druga problematika je tu v ozadju, možgani se ne razvijajo pravilno in tudi globinski vid se ne razvija dobro, če otrok že, kot majhen dobi v roko telefon ali tablico. In seveda, da smo starši prvi vzor, ker otroci se učijo s posnemanjem. Kar pomeni, da smo tudi sami čim manj na telefonih, sploh, ko so otroci zraven nas.
Tvoja strast do dela s starši in otroki je očitna. Kakšno sporočilo bi želela prenesti staršem, ki se trudijo biti boljši v svoji vlogi?
Ja, res je. To je res moja strast. Kak dan pride misel, ali jih bom uspela rešiti dovolj v tem življenju. Dovolj družin in dovolj otrok. Potem pa dobim kak mail zahvale ali pa se srečam s kakimi bivšimi strankami in takrat je moje srce polno. Ko vidim spremembe, ki jih naredijo starši in ko vidim družine, ki živijo neka nova, izpolnjujoča življenja vem, da vsakega otroka, ki ga rešim, sem s tem rešila veliko nadaljnjih generacij. Staršem res polagam na srce, da naj se podajo na pot dela na sebi, ker je to edina pot za uspešno starševstvo in partnerstvo. Vem, da si tega vsi želimo, in jaz vem, da je tega sposoben vsak, ki se za to odloči. Odločitev je sestavljena iz besede od in ločitev. Ja, da smo pripravljeni, se ločiti od starih navad in vzorcev, ki vidimo, da nas omejujejo in ne prinašajo zadovoljivih rezultatov … Zato kar korajžno! Jaz sem samo klic stran.
Kontakt:
Leja Mahnič
hello@lejacoach.com
https://www.lejacoach.com
051 268 364
Hvala, Leja za tvoje odgovore. Moj portal ti želi veliko uspeha in zadovoljnih strank.