LJUBEZEN JE SLEPA

Govorila mu je: »Prosim, pogovarjajva se. Pomembno mi je, da se pogovarjava. Zakaj vedno odideš, ko se je treba poglobiti v razloge, ki naju pripeljejo do prepira? Kdaj se bova v miru pogovorila? Zakaja mi nikoli ne rečeš, da me ljubiš?« 

Poskušal jo je objeti, a se mu je izmikala. Poskušal jo je poljubiti, a je obrnila glavo stran. Želel se je ljubiti z njo, a ni več hotela deliti postelje z njim. 

Razšla sta se. Minilo je eno leto in povsem naključno, čeprav ni naključij, sta se srečala na eni zabavi. On je bil sam, ona je imela novega spremljevalca, vendar je tisti večer na zabavo prišla sama. Beseda je dala besedo in čez nekaj minut sta že sproščeno kramljala. 

Vprašala ga je: »Me kaj pogrešaš?« Prikimal je. »O, še vedno si redkobeseden.« – se je nasmejala in ga pobožala po rami. Prijel je njeno roko, jo stisnil in rekel: »Nikoli nisem bil redkobeseden, ampak ti si vedno toliko govorila, da nisem prišel do besed. Še posebej, ker res rabim več časa, da spregovorim o čustvih. Kako si? Si srečna v novem razmerju?« Odkimala je. »Ne, nisem srečna. Tudi on je zelo redkobeseden in se noče pogovarjati z menoj.« 

»Noče? Mogoče pa hoče, pa ne ve, kako bi se odprl, da ne bi pred tabo izpadel bedak.« – je mirno pripomnil.

»Bedak?! Zakaj pa bi pred mano izpadel bedak?« – se je začudila in glasno zasmejala. »A ti si se kdaj, ko si bil z mano, počutil kot bedak?« – je radovedno vprašala in nagnila glavo vstran kot en prikupni kuža. 

»Velikokrat. Res sem bil zaljubljen vate in sem si želel, da bi me sprejela takega kot sem. Kot moškega, ki si je preprosto želel, da bi se imela lepo, da bi razvijala odnos, da bi se ti ob meni počutila zadovoljno in jaz ob tebi ljubljeno ter sprejeto.«

»Tega mi nisi nikoli povedal.« – se je namrdnila.

»Sem. Ampak z drugačnimi besedami kot si jih ti bila pripravljena slišati. In ne samo z besedami. Tudi z dejanji, pogledi, časom, ki sem si ga vzel zate, za naju.« 

»In zato si se počutil kot bedak?« – je začudeno vprašala. 

»Ne, ne zato. Bedak sem se počutil zato, ker si me vedno primerjala s svojimi bivšimi fanti. Kadarkoli si se hotela pogovarjati, si kmalu v pogovoru postregla z očitki, da nisi navajena na to, da ti moški ne reče vsak dan, da te ljubi in te kuje v zvezde kot boginjo. Poudarjala si, da od mene dobiš premalo, da si v prejšnjih vezah bila navajena, da so ti moški pisali in govorili, da si lepa, da si privlačna, da te pogrešajo, da te ljubijo. Občutek, da nisem dovolj dober me je tako blokiral, da sem si kmalu po najinem razhodu poiskal strokovno pomoč. Ugotovil sem, da sem bil tako slepo zaljubljen v tebe kot bi videl le na eno oko. Pa še s tem očesom sem v sebi iskal le napake.« – se je iskreno in le z rahlim grenkim priokusom obžalovanja izpovedal svoji veliki ljubezni. 

»Ja, če je pa res!« – je izstrelila skozi smeh. »Vedno so mi govorili in povedali tako, da sem se lahko počutila ljubljeno. Tako so mi sporočali, da jim je do mene. Ti si pa bil tako redkobeseden, da sem se ob tebi počutila kot da ti ni mar zame. Da zate nisem nič posebnega. Da nisem tista edina in naj naj zate. Kaj pa zdaj? Se ti zdim lepa? A si še zaljubljen vame? A zdaj bi mi pisal sporočila? Kaj bi mi pa napisal?« – je koketno spraševala. 

»Ja, zdaj ti ne bom pisal sporočil, če si zasedena.« – jo je spomnil in se nežno dotaknil njenega prifrknjenega nosu, ob tem pa pomislil: »O, moj bog. Kako sem bil zaljubljen vanjo. Noro!«

»Pa kaj potem? V resnici sem z njim samo zato, da nisem sama. Še vedno mislim nate, še vedno si želim, da bi bila skupaj. Sploh zdaj, ko vidim, da si se spremenil. Mislim, da te še vedno ljubim!« – je živahno krilila z rokami.

»Misliš, ali veš?« – ji je nagajivo pomežiknil, jo objel in nadaljeval: »Moram iti, sva na vezi. Mogoče ti pa res pošljem kakšno sporočilo.« 

»Ne, no! Kam greš zdaj?« – je hotela steči za njim, a ji je pot prekrižal visok moški, animator, ki je na zabavi delil obiskovalcem prikupne stekleničke z opojno pijačo. »Lepotica, bi mogoče še eno osvežitev?« – jo je zapeljivo pogledal in iz nje izvabil najbolj samovšečen nasmeh, ki si ga lahko predstavljamo. »Zakaj pa ne? – se je prav tako zapeljivo nasmejala. »V tem trenutku res rabim osvežitev. Veste, srečala sem bivšega fanta in mislim, da je še vedno zaljubljen vame. Na to se pije!«

Zjutraj, ko se je zbudila, je v njenem mobitelu zapiskalo. Hitro ga je pograbila in na svoje veliko veselje videla, da je dobila njegovo sporočilo. Odprla ga je in prebrala:

»Ljubezen je slepa na eno oko, samoljubje pa na obe očesi.« je staro slovensko reklo, na katerega sem naletel, ko sem naslednji dan po najinem razhodu po spletu iskal kakršnokoli razlago na  vprašanje, zakaj si me zapustila. Isti stavek sem prebral tudi na steni posvetovalnice, kamor sem hodil na terapije. Na začetku ga nisem prav dobro razumel, zdaj pa ga popolnoma razumem. Predajam ti ga v uporabo iz moje iskrene ljubezni in želje, da boš nekoč srečna. Vesel sem, da sva se sinoči srečala in pogovorila. Še vedno si nepopisno lepa. V resnici ne obstajajo besede, s katerimi bi lahko opisal tvojo lepoto.«

Sporočilo je prebrala še enkrat, pa še enkrat, pa še enkrat, potem pa zalučala telefon na posteljo in skozi zobe na glas rekla: »Nič se ni spremenil. Še vedno niti besedice o tem, da me ljubi. Še dobro, da sva se razšla, ker si res zaslužim boljšega.« 

Kdo ve. Mogoče je čez čas vseeno dojela pomen pregovora. Kaj meniš, draga bralka? Kako se je po tvojem mnenju zgodba razpletla? Če želiš, nam lahko svoj odgovor pošlješ na naš elektronski naslov. Z veseljem ga bomo objavili kot tvoj ustvarjalni doprinos pri razumevanju zgodb, ki jih piše življenje. 

V kolikor so ti naši navdihi na portalu premalo in potrebuješ iskreno, toplo podporo ter pomoč pri spreminjanju svojih slabih navad v nove navade, s katerimi boš življenje uživala bolj na polno, srečno in zadovoljno, se lahko kadarkoli obrneš na Silvijo. Kontaktiraj jo, zaupaj svojo težavo in zagotovo ti bo pomagala do primernih rešitev.