Maja je terapevtka, ki se je z drugačnimi svetovi soočila že ob samem prihodu na ta svet. Njena življenjska pot jo je izoblikoval v to, kar je danes – nasmejana terapevtka, ki se s pomočjo soljudem in ozaveščanjem drugačnega načina življenja ukvarja že vrsto let.
Dobrodošla Maja, hvala, ker si si vzela čas za ta intervju. Lahko za začetek poveš nekaj več o sebi?
Pozdravljena Maja, najprej se zahvaljujem tebi za povabilo k sodelovanju in hkrati tudi pozdravljam vsako dušico, ki si bo vzela čas za branje tega intervjuja.
Najtežje je opisovati sebe in si dajati oznake ali etikete. Malo šale. Velikokrat raje rečem, da samo Sem. Sem Maja, v prvi vrsti ženska, mami, žena, prijateljica, terapevtka.
Kako se je začelo tvoje potovanje v svet terapije in alternativnih načinov življenja? Kaj te je navdihnilo in usmerilo k tej poti?
Poti, po kateri hodim, raje rečem Pot srca in brezpogojne ljubezni. Zavedam se, da se v današnjem svetu čudno sliši, če rečeš, da se spomniš rojstva in vsakih detajlnih trenutkov. Že kot majhen otrok sem vedela in imela notranje znanje o tem, da nosim svoje poslanstvo, darove, dogovore. V 80-ih in 90-ih letih prejšnjega stoletja se ni toliko govorilo o teh stvareh, niti ni bilo dostopnih toliko informacij ali razumevanja soljudi kot danes. V tem procesu se je marsikdo opogumil in se izpostavil, kljub morebitnim posmehom. In hvaležna sem, da vedno več ljudi oz. zemeljskih dušic odkriva te svetove duhovnosti ter alternativnih pristopov. Vendar je potrebno tudi ta del spoštovati in imeti dovolj znanja.
Sama sem vedno čutila željo po pomoči drugim. Želela sem postati zdravnica, tista srčna. Vendar sem hitro ugotovila, da je sistem nastavljen drugače, in se odločila za alternativo. Vendar je nisem iskala. Niti nisem želela najprej delati s temi stvarmi. Dokler družinski člani niso obiskali tečaja Reikija in me pahnili v to, da je to zame in »moram« to doživeti. Bilo je fino imeti sogovornike na teh tečajih kar se tiče bolj duhovnih tem. V hitrem času sem postala Mojstrica in Učiteljica Reikija, vendar ga na neki točki nisem več začutila. Zdelo se mi je preveč »pravil« in da nekaj ni »prav«. Zato sem naredila premor od vse te duhovnosti.
Začela sem se posluževati drugačnega pristopa. Vedela sem, da je nekaj več, da je lahko »lahko« in drugače. Iz knjižnic sem si tovorila vsak teden po ducat knjig in preučevala vse vidike energij, človeka, pristopov, fizikalnih zakonov, študij ter testirala najprej na sebi. Dokler se nisem srečala z regresijo, ki mi je podala odgovore na vse to, kar sem iskala, pomirila je mojo dušo. Zato sem začela ta način predstavljati tudi drugim.
Vedno več ljudi me je prosilo za pomoč in imeli so lepe rezultate, izboljšanja, ozdravitve. Ampak v prvi vrsti so za le-to zaslužni sami. Nekoč mi je ena gospodična poslala za božič precej strani dolgo zahvalo, če bi vedela, kakšen proces bo to, se ne bi nikoli odločila zanj, ampak bil je vreden vsakega smeha, solze, padca in uspeha, saj je končno zaživela in se osvobodila ogromno nepotrebnega balasta. Iz tragične zgodbe si je uspela ustvariti pravljico in jo živeti.
S čim točno vse se ukvarjaš?
Ukvarjam se s psihoterapijo, regresoterapijo, kristaloterapijo, celostnim pristopom svetovanja posameznikom, parom ali kot poslovno svetovanje podjetjem, nudim brezplačna svetovanja in pogovore otrokom in najstnikom v stiski. Delujem tudi kot medij in pomagam ljudem razumeti druge svetove.
Kako bi opisala svoj pristop k terapevtskemu delu? Kako se razlikuje od tradicionalnih metod terapije?
V prvi vrsti sem spoznala, da je že sam pogovor iz odprtega srca močno orodje in začetek procesa zdravljenja. Tudi to, da je nekdo pripravljen začeti, narediti spremembe in priti na terapijo, je že prvi korak. Kljub temu, da sem t. i. terapevtka, bolj raziskovalka življenja, se še vedno sama poslužim kdaj pomoči, kadar sem preveč čustveno vpeta ali raziskujem lastne vzorce. V takšnih procesih vsi potrebujemo nekoga objektivnega oz. nepristranskega, mogoče drugi vidik pogleda na isto situacijo.
Pomembno je, da ljudje sami dosežejo spoznanja in »aha efekte«. Da olajšanje tudi začutijo celostno. Nisem klasična terapevtka. Pri meni se dela in hočem videti dejanja, ne obljub, kako se bodo nekoč izboljšali. V nasprotnem primeru je škoda mojega in njihovega časa. Mnogi prejmejo resnico, ki včasih ni prijetna. Samo od posameznika je odvisno, kaj bo s tem naredil.
Terapije so edinstvene in odvisne od osebe, ki pride. Vedno uporabljam celostni pristop. Zajamem otroške travme, t. i. programiranje, način življenja, razmišljanja, prehranjevanja, koliko odprtosti nekdo premore. Po občutku in intuiciji, če je oseba seveda na to pripravljena, delujem kot t. i. medij, torej prenesem sporočila bližnjih pokojnih. Če imajo željo, se vključi regresoterapija.
Se je že zgodilo, da sem videla stati zraven osebe duše, ampak žal oseba na terapiji ni bila pripravljena sprejeti teh zadev in sem dokončala klasično terapijo bolj v zemeljskem smislu kot pogovor, saj sem imela uvid in vnaprej vedela, da bi takšna informacija dodatno zmedla in poslabšala položaj. Kot dober terapevt se moraš znati prilagoditi in pogledati notranjega otroka osebe, ki prihaja. Velikokrat rečem, da ne moreš iz vrtca preskočiti na fakulteto. Vsak ima svoj tempo in proces ter dojemanje sebe.
Svoj čas sem pomagala tudi pri urokih, prekletstvih in magijah, vendar so to zelo močne zadeve in sedaj raje trikrat premislim, da mogoče ne odvzemam lekcije osebi z dušnega vidika, ki jo mogoče mora sama predelati in ima tudi svoje dušne pogodbe. Terapije pri meni ne trajajo omejen čas, ampak se zna zgoditi, da imam »delo« še kak dan ali dva ali cel teden. Včasih ljudje prinesejo s seboj v energetskem smislu mnogo navlake, s katero se ubadaš še nekaj časa, čeprav mislijo, da ko odidejo, da je zadeva zaključena. In v prvi vrsti je dobro vedeti, zakaj in kako se tega sploh lotiti.
Kaj te najbolj navdušuje pri delu z ljudmi in kakšne spremembe si opazila v njihovem življenju po terapevtskem procesu s teboj?
Največje plačilo oz. nagrada je, ko jih vidim srečne, zadovoljne, da zaživijo, se uredijo odnosi, izboljšajo zdravstvena stanja, finančna stanja, dobijo boljše službe itd. Najbolj pa, da s svojim vzorom kažejo pravi način tudi drugim.
Kako tvoje izkušnje s spopadanjem z drugačnimi svetovi, ki jih imaš že od zgodnjega otroštva, vplivajo na tvoje delo danes?
Ta Pot definitivno ni bila enostavna. In za vsako izkušnjo v življenju sem hvaležna, saj kot terapevtka izhajam iz lastnih izkušenj. Kakšna terapevtka bi bila, če bi ljudem govorila samo teorijo? Prav tako sem hvaležna za vsako osebo, ki dela z menoj, saj mi kaže, kje sem in ali sem tudi sama predelala zadeve ali ne. Sem hkrati učenka in učiteljica. In vsak dan znova se učim tudi sama. Eno obdobje na primer so k meni na terapijo hodile samo ženske, ki so se soočale s splavi otrok. Pred tem sem sama doživela spontani splav. Čeprav ni bilo prijetno obdobje, sem skupaj z njimi jokala. Ko sem tolažila njih, sem hkrati sebe. Takrat sem dobila notranji uvid, če ne bi tega doživela, kako bi vedela, skozi kakšno bolečino so šle in kako je to doživljati? Kako bi jim znala v takšnih trenutkih svetovati? Zato vedno svetujem tudi iz izkušenj in verjamem, da me je vse v življenju pripravljalo na to z vsem možnimi preizkušnjami.
Je pa res, da kljub poznavanju drugih sfer, svetov, dimenzij, bitij še te lahko vedno kaj preseneti.
Najbolj neprijetno je, ko veš, vidiš, zaznaš, da se bodo zgodile krute zadeve, vendar ne moreš tega preprečiti. Vsak od nas ima svoje lekcije, svoje dušne dogovore. Vse se dogaja v višje dobro vsakega posameznika in hkrati kolektivne zavesti. Včasih sem ljudi opozorila, vendar je bil najprej posmeh, nato je bil šok in opravičevanje. Vendar svoj del sem opravila, predala sem sporočilo. Kaj bodo pa ostali naredili s temi informacijami, pa ni več moje.
Kateri so najpogostejši podzavestni vzorci in izzivi, s katerimi se srečuješ pri svojih klientih?
Najpogostejši vzrok vsega je pomanjkanje brezpogojne ljubezni v otroštvu. Največji izziv je, da se naučijo ljubiti sebe brez pogoja, da dajo sebi to, kar so si tako zelo želeli od staršev in tega niso dobili. Da lahko to storijo, je treba resnično v srcu začutiti odpuščanje, v prvi vrsti sebi in nato drugim. Nekateri to dosežejo na prvi terapiji, drugi potrebujejo čas, da se resnično odprejo. Umetnost je ponovno postati otrok (v sebi). In kot je rekel že Jezus v prispodobi, samo otroci lahko vstopijo raj. Marsikdo tega ne zmore začutiti, kaj šele razumeti, saj prevladujejo temne energije, kot so jeza, ki je ne spusti, bes, žalost, strahovi itn. Največji izziv se je osvoboditi tega in resnično v sebi začutiti ta »raj«. Ko si pomirjen sam s seboj, se to odrazi navzven.
Kako v praksi uporabljaš celosten pristop k terapiji in kakšne metode ali tehnike najpogosteje vključuješ v svoje delo?
Začnem šele, ko oseba pride do mene. Včasih predam kakšna spontana sporočila že pred terapijo v sklopu telefonskega pogovora. Vedno začnem z uvodnim spontanim pogovorom, nato osebo pripravim na terapijo. Postopka žal ne morem opisovati, saj ga je treba doživeti. Delujem po intuiciji, spontano, odvisno od same težave, ki jo oseba izpostavi. Nekdo bo potreboval eno uro, spet pri drugem bo trajalo tri ure.
Kakšna je tvoja filozofija ozaveščanja drugačnega načina življenja in kako jo vključuješ v svoje terapevtsko delo?
Vsi smo Eno. Nihče ni več ali manj. Tako kot jočeš ti, jočem jaz. Isto se smejem ali trpim, ali krvavim. In ne zanima me, kdo ali kaj si bil včeraj, ampak kar boš danes in jutri. Vse ostalo je balast, titule, nazivi, etikete, ego.
Vsak od nas se mora potruditi. In če sem v tem življenju pomagala vsaj eni osebi, da danes resnično živi, sem naredila ogromno. Včasih mislimo, da ne delamo dovolj. Če nam uspe, da se ljubimo brez pogoja, sprejemamo sebe in druge brez sodb, delamo bolje kot večina, ki se pretvarja, kako duhovni so. In resnično duhovni ljudje se ne bodo izpostavljali ali govorili, kako se ukvarjajo s temi stvarmi.
Treba se je osvoboditi teh občutkov, ki so nam bili vcepljeni v tem sistemu. In zame je resnično duhoven človek tisti, ki v prvi vrsti ljubi svojo družino, v miru vrtička in deluje iz ljubezni, torej nima slabih namenov v ozadju in se »«briga zase«. Se zna poveseliti, uživa v vsem, kar mu prinese življenje. In tudi spregovori mirno, ko je za to potrebno. To je osnova.
Kaj je po tvojem mnenju najpomembnejše pri terapiji in ozaveščanju posameznika?
Nič. Ni pomembnosti. Vseeno je. Če se nekdo odloči za terapijo, naj bo v prvi vrsti iskren do sebe in drugih. Naj pride zaradi dela na sebi, da bo znal biti boljša verzija Sebe. Drugače je škoda mojega časa in njihovega denarja. Takšne ljudi preusmerim in svetujem, da bo bolje, če se s prijatelji dobijo nekje ob pivu in poveselijo, bodo imeli več od tega (trenutno).
Nekateri bi imeli čarobne paličice. Poznam primere ljudi, ki hodijo od terapevta do terapevta, tudi prav. Ampak dokler sami ne spoznajo in prevzamejo odgovornosti za svoje misli, besede in dejanja, jim še tako dobre (in drage) terapije ne bodo pomagale. Eno je, če iščeš odgovore in ti terapevti kažejo, kje trenutno si. Sprejmeš s hvaležnostjo. Poskusil si to metodo in ono metodo. Nekaj ti ustreza, spet drugo ne. Mogoče še nisi na določenem nivoju razumevanja. Vedno si izberemo terapevte na tistem nivoju, kjer smo trenutno. Ko jih prerastemo, gremo naprej in ni s tem nič narobe. Resnično pravi terapevti bodo delali na način, da bodo ljudje, ki jih obiskujejo, čim prej »samostojni«. Če naletite na terapevta, kjer ni konca srečanj, vas verjetno dela odvisne.
Tudi jaz sem mogoče za nekoga prenežna ali pa pregroba, nekomu bom lahko pomagala, drugi me ne bo začutil kot terapevtko. Prav je tako. Ni pa pošteno, da potem ljudje grdo govorijo čez terapevte, ki so jim poskušali pomagati po najboljših močeh, namesto da bi bili hvaležni za izkušnjo. V prvi vrsti so pa sami tisti, ki niso odvrgli svojih mask in dovolili pomoči. Z nekom si resoniral ali pa nisi. Isto je z ljudmi, ki sedijo v prvi vrsti v cerkvi, plačajo spoved, menijo, da jim bo odpuščeno, ko pa pridejo domov, pa delajo iste (oprostite izrazu) svinjarije drugim.
Bom v prispodobi. Ljudje nerazumno pričakujejo, da se bodo basali z nezdravo hrano in vase metali vse, kar dobijo pod roke, od terapevtov pa pričakovali, da bodo namesto njih prebavljali, trpeli in izločali vse to. Tudi to je del njihovega procesa. In tudi to mora vsak izmed nas predelati sam. Sprejeti posledice svojih dejanj.
Kaj pa lahko posameznik sam naredi za svoje boljše počutje?
Najprej je potrebna odločitev. Disciplina in konsistenca. Zavedanje tega trenutka. Uživanje v trenutku. Samospoštovanje. Zunanji svet je vedno odraz nas samih.
Začne se z majhnimi koraki, dan za dnem. Tako preprosto je.
Naprej začneš fizično. Sčistiš bivalno okolje, zavržeš nepotrebno navlako, si urediš dom v prijetno okolje. Nihče ne biva rad v navlakah preteklosti in neuporabnih stvari. To je idealen trening nenavezanosti na stvari/predmete/osebe. Ko bomo šli s tega sveta, ne bomo ničesar vzeli s seboj. In če hočemo, da v naše življenje pridejo nove stvari, ljudi ali priložnosti, moramo najprej narediti prostor in se posloviti od starega/znanega. Tudi stvari in predmeti nosijo svoje frekvence in vibracije, ki nam lahko včasih škodujejo in se tega sploh ne zavedamo.
Ko spraviš v red okolje, v katerem bivaš, se lotiš prehrane. Paziš, kaj vnašaš vase. V avtomobile ne točimo napačnih goriv, vase pa zmečemo vso nepotrebno hrano, predvsem z mrtvo energijo, ki nas ne polni. Mrtva hrana je vsa hrana, ki ne vsebuje cca 70 % vode. Če bi si vodili preprosto tabelo, katere hrane pojemo več, mrtve ali žive, samo en teden (in da smo iskreni, da zabeležimo tudi tisti mali kikiriki ali košček čokolade), bi bili šokirani, koliko t. i. mrtve hrane vnesemo v telo. Mrtvo ne more polniti. Torej prevladuje mrtva energija v nas. Zato smo izčrpani.
In to počnemo samo zato, ker smo navajeni in naučeni tako. Najtežje je preklopiti svojo rutino in spustiti nadzor. Ko ujamemo bolj zdrav življenjski slog, se sčisti črevesje. Ko se sčisti črevesje, naše misli niso več meglene, pridobimo energijo. Ko imamo energijo, začnemo ustvarjati. Počutimo se bolje. Žarimo.
Še posebej takrat se začnejo pojavljati prvi t. i. energetski napadi bližnjih v smislu: Zakaj to delaš? Spremenil/-a si se. Nisi mi všeč takšna ali takšen. Pa si res niste všeč? To so poskusi njihove kontrole. Ko vam pritisnejo na aktivacijske točke čustev, lahko »padete« na njihove poskuse, da vas dobijo nazaj, saj se oni že ne bodo potrudili, da bi dosegli višji nivo. In v zameno ne živite tega, kar sami želite. Ampak igrate igro drugih, zato da so drugi srečni in zadovoljni – z vami in kontrolo nad vami.
Zato še je posebej treba delati na čustvih. Ko ne reagiramo več na mnenja ali dejanja drugih, ki so nas včasih prizadela, je pokazatelj, da smo »zacelili rane«.
Tvoje delo vključuje tudi terapije za pare in družine. Mi zaupaš, prosim, kako se lotiš individualnih terapij in terapij za pare ali družine?
Pri terapijah s pari se najprej pogovorim oz. izvedem terapijo individualno, šele nato skupaj. Terapije so prilagojene glede na problematiko.
Kaj pa delo in pomoč otrokom in najstnikom v stiski. Na kakšen način jim nudiš podporo in pomoč v njihovem procesu ozdravitve?
Otroci najprej potrebujejo varen prostor. Potrebujejo sogovornika, ki jih bo razumel v dno duše in se bo z njimi pogovoril »v njihovem jeziku«. Nato steče celoten proces sam od sebe.
Kako vzdržuješ ravnovesje med svojim lastnim notranjim svetom in zahtevami terapevtskega dela? Kaj ti pomaga ohranjati pozitivno energijo in čustveno stabilnosti?
V tem procesu se je treba naučiti preklapljati med vlogami. Ko sem terapevtka, sem terapevtka. Doma sem žena in mami. V družbi sem prijateljica. Najbolj me zbistrijo in prečistijo sprehodi. Pri meni so že navajeni, da si vmes vzamem daljše odmore. Če tako začutim in zadeva ni življenjsko ogrožajoča, se tudi ne oglasim na telefon ali odgovorim. Ljudje nimajo več filtra, da si tudi terapevti želimo kdaj mir in čas zase, da imamo družine. Za njihove težave, ki so v tistem trenutku »največje« na svetu, kličejo, ali pišejo tudi v nedeljo.
Ali imaš kakšen nasvet ali sporočilo za ljudi, ki bi morda razmišljali o terapiji, vendar se še vedno oklepajo dvomov ali strahu pred spremembo?
Včasih mi kdo reče, da se boji terapije in ga malo nasmejim. Vprašam preprosto vprašanje: »Kako zelo si se bal/-a prvega seksa? In? Kako je danes? Paše in fajn se imaš, je tako?« Enako je s terapijami. Je stvar odločitve vsakega posameznika. Vem, da včasih ni prijetno. Še posebej, ko se moraš soočati sam s seboj. Zato pa sem vesela, da si vsak najde terapevta na svojem nivoju, ki mu zaupa.
Za nekoga bo terapija tenis, za drugega pogovor ob pivu s prijatelji, spet za nekoga tretjega naporna meditacija ali soočanje s prejšnjimi življenji. Vsakemu svoje in ob svojem času. Ni prav in ni narobe. Vse je do sekunde natančno.
Zavedajte se, da v stiski ne rabite biti sami. Včasih je dovolj že to, da vas posluša nekdo, ki ga ne poznate. In včasih vam bo ravno ta tujec dal najbolj srčen in moder nasvet, ki vam lahko spremeni življenje. Buddha je nekoč rekel: “Dve napaki lahko storiš v življenju; da ne začneš in da ne greš do konca.”
Kontakt
Maja Dobnik
Spletno mesto https://lotosdivine.si/
FB – Lotos Divine
YouTube https://youtube.com/@lotosdivine9284?si=RRfHo8bjvVcARexY
TikTok https://www.tiktok.com/@lotosdivine?_t=8pbAyizgT2m&_r=1
Gmail: lotosdivine@gmail.com
Hvala, Maja za tvoje odgovore. Moj portal ti želi veliko uspeha in zadovoljnih strank