Kdo je Maja?
Sem mami na poti srca. Kar pomeni, da nenehno raziskujem, se izprašujem ter se spodbujam, da postanem vse, kar lahko. In ne tisto, kar bi kdor koli od mene pričakoval. Želim postajati najboljša verzija sebe, biti resnična jaz. Četudi je to vseživljenjska pot in se marsikdaj za dalj časa ustavim… v vsakem trenutku stremim k enaki poti. K poti svojega srca. Želim živeti z občutkom, da verjamem vase, si zaupam, zmorem obvladovati zadeve, si zmorem prisluhniti, misliti nase in sama sebi ogromno pomeniti… se imeti rada. Da sem vredna že samo zaradi tega, kar sem.
Kot mami želim najboljše za svoja otroka… da se imata rada in širita občutek ljubezni tudi na druge… da zmoreta misliti sama zase in se ne pustita manipulirati kot tudi, da si sama nikoli ne bi želela manipulirati z drugimi… da zmoreta biti zavzeta, odločna, z občutkom za poštenost… da zmoreta sodelovati z drugimi, biti dojemljiva za potrebe drugih… da znata reševati razne izzive in probleme ter živeti v duhu, da se vse da rešiti… da zmoreta sprejemati odločitve, odgovorne, skrbne in ljubeče do sebe in drugih… da se zmoreta sprejeti, takšna kot sta… da premoreta dostojanstvo in vrednost – iz enega in edinega razloga, tj. zaradi tega, kar sta.
Kar želim njima, želim tudi nama s partnerjem. Trmasto vztrajam na tej poti… to je moja srčna želja… kadar zmorem ali uspem vsaj malo od tega, je občutek v meni lep, prijeten, mil, strasten… vzbuja pomirjenost in mi daje neko nepopisno moč… takrat pravim, da se nahajam v stebru lastne energije. In ravno ta energija, moja energija, je tista, ki omogoča opuščanje, spuščanje, osvobajanje in končno… razvijanje te čudovite spontanosti, iz katere privrejo deli mene, do tedaj neznani. Noro izjemen občutek, ki me izjemno zabava, osrečuje in izpopolnjuje. Nepopisno zadovoljstvo, nepopisna sreča vsakega spoznanja, tudi najmanjšega, me motivira… ponovnemu, nenehnemu raziskovanju sebe, drugih, življenja nasploh… vse z namenom, da odkrivam svoj resnični jaz. Zaživim… malo po malo čedalje bolj svobodno. Zaradi sebe, drugih in širše. S takšno Majo bom Maja imela največ in najbolj ljubeče ter kot je v moje najvišje dobro… s takšno Majo bosta moja otroka dobila največji približek brezpogojne ljubezni in nežnosti, kar jo bom premogla… s takšno Majo bo moj partner zmogel razvijati partnerski odnos z obilo divje strasti kot ljubeče miline… s takšno Majo bodo moji starši lahko pomirjeni z občutkom, da so naše vezi prepletene z ljubeznijo… s takšno Majo bodo Maja in vsi drugi imeli največ, kar se da. Na vseh nivojih.
Kaj je tvoj življenjski moto?
Živeti sebe in iz sebe ter ustvarjati zgodbo z namenom, s katerim sem prišla na ta svet.
Poleg dela z ljudmi, kaj te še navdušuje?
Vse (in vsi), kar vzbuja dobre, prijetne, mile, tople, strastne, vzburljive, radovedne občutke… srečo, mir in zadovoljstvo… tako preproste stvari kot neskončne globine… vse, kar zmore pocrkljati dušo in telo… narava v vsej svoji lepoti kot tehnologija… srčne misli in intelekt… humor… glasba, ples, moda in umetnost… lepota v vseh oblikah in razsežnostih… prijetni sprehodi in ne prepogosta množična druženja… gledanje filmov v objemu bližnjih… daljše kave v prijetni, pristni družbi… vsake toliko zabave dolgo v noč… dotiki, objemi in “pretiravanje” v komplimentih… zgodbe ljudi in zgodbe nasploh… vživljanje v pravljični svet… še posebej takrat, kadar še druge zapeljem v svet pravljic… izražanje sebe skozi lastno kreativnost kot tudi opazovanje in s tem doživljanje drugih, ki se izražajo na sebi lasten način… in še in še…
Tvoje poslanstvo?
Vse kaže, da delo z ljudmi. 🙂 Delovanje skozi čutenje, empatijo, intuicijo. Razvijanje lastnega načina podpore pri zdravljenju čustev – staršev (in bodočih staršev) ter preko njih čustev otrok. Kadar govorimo o čustvih otrok, z njimi delujem preko pravljic.
Poleg podpore skozi besedo, pisano ali izgovorjeno, izvajam energijsko podporo z Reikijem – ali sama ali s partnerjem… sva partnerja tudi v zgodbi mojega poslanstva… skupaj sva močnejša… bolj ljubeča 
Si ponosna mama dvema otrokoma in podpora mnogim staršem. Kako ti uspe vse to usklajevati?
Časovno – precejšnji izziv. Predvsem zato, ker je to moja popoldanska dejavnost. A vztrajno in počasi uspevamo najti načine, prave in dobre za vse. Tudi to področje je del zgodbe “Mami na poti srca”. Kako biti mama, žena – partnerka, uslužbenka in hkrati podjetnica…
“Mami na poti srca” se razvija že desetletje. Najprej je nastal “Child’s FairyTale” in čez čas vzporedno še “Frey Your Soul”. Sedaj se nadaljuje in razvija koncept “Mami na poti srca”, ki združuje vse predhodno… počasi, zelo počasi… Skladno z zmožnostmi in okoliščinami, ki so. A vztrajno in zvesto… čedalje bolj zvesto sebi in moji družini.
Vse skupaj je dosti lažje iz razloga, da zgodbo “Mami na poti srca” predstavljamo mi sami. Poslovni del je močno povezan z družinskim. Je odvisen od tega oz. brez družinskega ne bi obstajal, niti bi zmogel obstati. Družina je celica, iz katere se razvijam in kreiram. Po drugi strani, na ta način zmorem ohranjati občutek, da delujem v dobrobit cele družine in da zaradi poslovnih podvigov ona ne trpi.
Kar je bistvenega pomena, je podpora mojega partnerja. Verjame v zgodbo s konceptom kot je, verjame vame, verjame v nas. Brez njega, takšnega kot je… ne vem, kako bi se izšlo… Brez njegovega razumevanja mojega delovanja, razmišljanja in čustvovanja, bi mi bilo zelo težko. Brez globine, ki jo premoreva, bi zame bilo vse preveč prazno. Brez strasti bi vse skupaj šlo v pogubo. Četudi sva si različna, sva hkrati zelo podobna. Ne glede na izzive, s katerimi se srečujeva/mo, oba vztrajava, skupaj in vsak zase upava ter neskončno verjameva…
S čim točno se ukvarjaš?
S podporo pri zdravljenju čustev za starše, bodoče starše in otroke. Podpiram jih pri uravnovešanju čustev, misli ter duha, da bi družinsko življenje lahko postalo lahkotnejše in pot do posameznikovega notranjega miru lažja. Spodbujam starše in bodoče starše, da razvijajo starševsko filozofijo iz globine srca, katere temelj sloni na dostojanstvu in dragocenosti otroka. Da znajo ločevati dobro od slabega; da zmorejo biti skrbni, dosledni, ljubeči, pošteni, spodbujajoči in ob vsem tem nadvse pristni; da gradijo dober odnos s svojim otrokom in partnerjem ter vzdržujejo pozitivno družinsko komunikacijo; da se znebijo vzgojnih sredstev kot so nagrade in kazni, grožnje ter podkupovanja; da preprečujejo ravnanje, ki temelji na manipulaciji in tem, da otrok zgolj uboga, in ki bi krnilo na kakršen koli način njihovo ali otrokovo dostojanstvo; da naj bodo pozorni, kadar ukazujejo, sami pa tega, kar ukazujejo, ne počno; da razumejo svoja, otrokova in partnerjeva čustva, jih sprejmejo ter poskrbijo za osebnostno in duhovno rast; da spodbujajo otroke, da postanejo samostojni, odgovorni, domiselni in prilagodljivi brez nenehnega nadzora iz njihove strani; da uvedejo disciplino in učijo življenjsko ter za zdravo in bogato življenje naprej. Podpiram jih, kadar se počutijo, da niso popolni zaradi marsikatere ponesrečene izkušnje in pri tem, da naslednjič ravnajo drugače.
Kako deluješ? Imaš kakšen poseben pristop?
Kot večna raziskovalka čustvenih globin, povezav v odnosih in intuitivnih rešitev v starševstvu uporabljam znanja, ki sem jih pridobila pri različnih učiteljih na področjih intuicije, samorazvoja, osebne in duhovne rasti. Ti so: Tadej Pretner (Kvantne metode samorazvoja in terapevtskega dela), Marjan Ogorevc (Karmična diagnostika), Beba Splichal (Reiki) in Nika Starič (Imara Reiki), dr. Milena Plut Podvršič (Tradicionalna kitajska medicina), Jana Janiszewski (Reconnection in tehnika Access bars), Teja Melinc (program za razvoj osebnostne in duhovne rasti), Anita Šerjak-Koci (način dela z otroki, ki pomaga, da postanejo bolj mirni, pozitivni, optimistični, sproščeni, samozavestni ter kako iz njih izvabiti njihove največje potenciale).
Pri svetovanjih za starše, bodoče starše in partnerje v starševstvu prvi del posamezne ure čustvene podpore predstavlja svetovanje v obliki pogovora, ki poteka v varnem, zaupnem in prijetnem prostoru v Ljubljani. Pogovor je namenjen, da posameznik/ca predstavi konkretno težavo ali izziv, s katerim se srečuje in ga je pripravljen/a rešiti. Pri ugotavljanju, zakaj se je posameznik/ca znašel/a v določeni težavi ali dilemi, se uporabi pristop, ki se dotika njegovega/njenega trenutnega delovanja, čustvovanja in razmišljanja ter s pomočjo uporabe predhodno opisanih znanj. S tem se vstopi v proces prepoznavanja, razreševanja in spreminjanja vzorcev, ki so togi ali celo destruktivni in kot takšni ne služijo ne posamezniku/ci ne njihovim najbližjim.
Pri mnogih je pogovor že sam po sebi osvobajajoč. Občutek zaupanja v posamezniku sprosti val energije, ki zmanjšuje napetost, umirja čustveno bolečino in vrača vero vase, v druge ter življenje nasploh.
Drugi del predstavlja podpora z metodo Reiki. Reiki je po vsem svetu uveljavljena tehnika naravnega zdravljenja s polaganjem rok ali posredovanjem energijske podpore na daljavo. Je preprosta tehnika, ki spodbuja zdravilne procese na vseh nivojih in poteka ravno tam, kjer so težave in kjer posameznik/ca potrebuje podporo. S pomočjo življenjske, zdravilne energije se sproščajo ovire, razrešujejo konflikti, poteka samospoznavanje, sprejemanje in odpuščanje ter se spodbuja (samo)zaupanje in zdravi samopodoba. Posameznik/ca zmore vedno bolj razumeti sebe, druge in življenje nasploh.
Energijski del podpore z Reikijem izvajam sama ali z možem, ki sva partnerja tudi v zgodbi mojega poslanstva. Skupaj sva močnejša in tako posameznik/ca lahko prejme/doživi posebno izkušnjo. Tisti, ki želijo zgolj energisjko podporo z Reikijem, se ta lahko izvede na daljavo.
Podporo lahko izvajam preko pisane besede. Tu gre za t.i. Reading, za katerega ponudbo bom v prihodnje objavila na svoji spletni strani: www.maja-skvarc.com ter na socialnih omrežjih: Facebook: Mami na poti srca in Instagram: mami_na_poti_srca.
Prav tako sta v pripravi posebni ponudbi, in sicer za otroke in starše skupaj “Ure pravljic za otroke in starše” kot tudi za starše in bodoče starše “Ure pravljic za starše in bodoče starše”.
Ko bo trenutek pravi in se besedilo uspešno sestavi ter podoba lepo oblikuje, bo na voljo tudi brezplačni e-priročnik z naslovom “Kako ustvariti starševsko filozofijo po lastnih merilih?”. 🙂
V teku je že Skupina za podporo pri čustvenem zdravljenju za starše, ki se je pričela v tem mesecu (mesecu februarju). Skupina je namenjena podpori staršem pri uravnovešanju čustev, misli ter duha, da bi družinsko življenje lahko postalo lahkotnejše in pot do posameznikovega notranjega miru lažja. Starši si v skupini nudimo medsebojno čustveno pomoč in podporo na poti do notranjega miru, čustvenega osvobajanja, osebnostne in duhovne rasti ter rasti posameznikove družine. Osrednja tema so čustva, odnos do sebe, medsebojni odnosi v družini, partnerski odnos ali kateri koli drugi odnosi, ki vplivajo na posameznika kot njegovo družino. Skupina podpira in ustvarja varno, sprejemajoče in spoštljivo okolje, v katerem posameznik ob ustrezni podpori lahko izrazi svojo stisko, deli svojo zgodbo. Vsak starš ima zagotovljen čas in pozornost. Skupino vodim jaz in v zadnjem delu srečanja udeležence podprem z metodo Reiki.
Zakaj si se odločila ravno za podporo staršem, bodočim staršem in otrokom pri čustvenem zdravljenju?
Kot mami nenehno raziskujem – sama, s partnerjem ali z otrokoma – čustvene globine, povezave v odnosih in intuitivne rešitve v starševstvu. Kaj bi lahko bilo lepšega in boljšega kot to… da vse skupaj z obilo ljubezni in kreativnosti razvijam v programe, ki so lahko v podporo tako meni in moji družini kot marsikateri drugi. Občutki so takšni, da ravno njim lahko največ dam in jih najbolj podprem. Temu občutku zvesto in vztrajno sledim.
Kaj je najbolj pomembno za dober odnos med staršema in otrokom?
Moj seznam je vedno dolg in se nikoli ne konča. Zato bom raje delno (daljše :)) odgovorila na vprašanje, kaj je pomembno…
Da se zavedamo, da smo tako otroci kot mi vredni najboljšega; z otroki ne ravnamo na način, ki ga ne bi želeli izkusiti na lastni koži; od otrok ne pričakujemo, česar sami nismo zmožni oz. da tisto, kar pričakujemo od otrok, tudi sami izpolnjujemo; delujemo na način, ki je zdrav, konstruktiven, spoštljiv, razumevajoč in kar se da ljubeč ter pristen; ne krnimo niti otrokovega niti svojega dostojanstva.
Da smo pripravljeni raziskovati sebe, najgloblji del sebe, ki je mnogokrat boleč in neprijeten. Raziskovati sami kot s pomočjo drugih – zelo pomembno je, da poiščemo ustrezno pomoč, kadar jo potrebujemo. Izhajajoč iz ugotovitev se v nadaljevanju zavezati sebi, da bomo naredili vse, kar je potrebno, da pozdravimo svoje rane in čustva. Poudarjam, da bomo naredili mi sami, kar je potrebno in ne, da pričakujemo od drugih, kaj vse morajo narediti, da bomo mi lahko zadovoljni in srečni.
Da smo pripravljeni na duhovno rast, kar ne pomeni zgolj vdih – izdih, meditiranje ter fizična aktivnost in zdrava prehrana. Pomeni, da smo dovolj in zdravo samokritični, da zmoremo biti dobri opazovalci kot tudi akterji svojih dejanj, misli in čustvovanj ter medsebojnih odnosov in poteka življenja nasploh.
Da zmoremo razlikovati med tistim, kar potrebujemo od tistega, kar si želimo… da smo zmožni videti in slišati se… Enako velja v odnosu do otrok in partnerja. Da zmoremo začutiti, kaj potrebujejo in kaj si želijo ter doumeti skladnost ali neskladje med enim in drugim. Videti in slišati jih… kar je možno le takrat, kadar gledamo in poslušamo s srcem.
Da se zavedamo, da je naša zgodba tudi zgodba naših otrok. In zgodba naših otrok, naša. Ne glede na starost kogar koli od nas. Četudi smo navzven popolnoma drugačni, delujemo in čustvujemo različno ter doživljamo usodo, ki nam ni enaka… na koncu ugotovimo, da je vse povezano, prepleteno… skoraj identično.
Kadar rastemo, z nami rastejo naši otroci. Z zgledom kot na nevidnih ravneh. V katerem koli starostnem obdobju smo, medsebojni vplivi obstajajo. Od posameznika je odvisno, kako se nanje odziva – jih prepozna, ozavesti, razume, predela, zdravi, transformira. Zagotovo velja, da naša rast in dvig zavesti pozitivno vplivata na druge. Gre za vseživljenjski cikel. Ozaveščanje, da smo odgovorni zase in za druge, je nujno. V vsakem trenutku, tudi, ko otroci odidejo na svoje in si ustvarijo svoje življenje, vplivamo… mnogo bolj kot si lahko predstavljamo.
Iskreno, z odprtim srcem sprašujmo sebe in drug drugega… kako smo… kaj in kako doživljamo… kako razmišljamo… ter pustimo, dovolimo posamezniku spregovoriti, se izraziti na sebi lasten način… bodimo pripravljeni sprejeti in ne zanikati čustvovanja, razmišljanja ali doživljanja drugih. V nadaljevanju delujmo z namero v najvišje dobro vseh.
Postavljanje meja… ne samo starši otrokom, tudi otroci staršem. Da spodbujamo in učimo otroke kritičnega razmišljanja in prepoznavanja lastnih čustev ter jim dovolimo to tudi izražati na njihov lasten način. Ki je spoštljiv do sebe in drugih ter ne krni nikogaršnje dostojanstvo. Je pa treba razumeti, da smo ljudje čustvena bitja in včasih je enostavno pretežko. Soočamo se z različnimi težavami, predispozicije obvladovanja stresa so različne. Odzivi znajo biti viharni, destruktivni, uničujoči za vse. Eni druge, četudi se imamo najbolj radi na tem svetu in v celem Vesolju, prizadenemo. Tudi to je del življenja. Razumevanje, strpnost, vztrajnost in potrpežljivost do sebe in drugih ter odpuščanje sebi in drugim so pomagala na poti osvobajanja. Ob vsem tem je treba dodati še iskreno namero iskanja pravih rešitev za razrešitev težav in za lepše, boljše in bolj zdravo življenje ter medsebojne odnose. Zato se odprimo, začutimo in iščimo odgovore znotraj sebe kot kvalitetna znanja ter kakovostne oblike pomoči, kadar je to potrebno. Vsak od nas pride do trenutka, ko več ne zmore sam. In s tem ni nič narobe, zaradi tega nismo manj vredni in nimamo se česa sramovati. Tako se bomo zmogli odgovorno spoprijemati s težjimi življenjskimi izzivi in samo tako bomo lahko našli svoj notranji mir ter ravnali spoštljivo in pravično.
Starši mnogokrat v želji, da otroku ne odvzamemo otroštva, ga dejansko prikrajšamo za pomembne priložnosti, izkušnje, ki jih otrok nujno potrebuje. Tak pristop “furamo” kar precej časa, ko kar naenkrat naredimo rez in pričakujemo, da je otrok samostojen, odgovoren, delaven, razumevajoč, spoštljiv, potrpežljiv… da je že velik in se naj obnaša temu primerno. Takšna sprememba v otroku vzbudi izjemno neprijetne občutke, saj je sprememba prišla iz danes na jutri, brez priprave, kar terja svoje posledice.
Podobno se zgodi, ko v družini dobimo novorojenčka. Takrat celo ni pomembno ali je otrok star 3, 5, 10 ali 15 let. Vloga velikega brata ali sestre prinese s sabo cel kup skoraj enakih pričakovanj, na katera otrok v določeni starosti ne more biti pripravljen, še manj lahko vso dogajanje in sorojenca sprejema z občutkom ljubezni. Margot Sunderland v knjigi Znanost o vzgoji pravi, ko opazujemo starejšega otroka, ki je dobil bratca ali sestrico, smo lahko priča njegovi zbeganosti in bolečini, ker je s sorojencem dobil konkurenco. Te bolečine starši oz. odrasli ne bi smeli nikoli podcenjevati. Boleča čustva pri starejšem otroku so občutek, da je izrinjen iz odnosa med mamo in novim dojenčkom; občutek, da je manj zaželen; občutek, da je v primerjavi s tekmecem nevreden mamine ali očetove ljubezni; da je neviden, ker se ne zmenijo zanj; občutek, da ni dovolj ljubezni za vse, itd. Zelo pomembno je, da starši vzamemo tekmovanje med sorojenci resno. Bodimo pozorni, ko nas eden od otrok opazuje, medtem ko preživljamo prijetne trenutke z drugim otrokom.
Prav tako pravi, da je v tem delu pomembno vedeti, da bi otroci lahko vse življenje ljubili v miru, se morajo počutiti varne v brezpogojni ljubezni svojih staršev. Otrokov občutek o lastni vrednosti temelji na intenzivnih trenutkih, ki smo jih preživeli samo z njim. Otroci s strtim srcem potrebujejo sočutje in razumevanje, da bi se v njihovih možganih spet začeli dogajati pozitivni kemični procesi. Vzeti si čas za otroka in razumevanje njegovih bolečih občutij, bo krepilo vez med otrokom in staršema. Ali bo otrok razvil za človeka značilne »višje« sposobnosti reševanja težav, zavedanje samega sebe, primerno odzivanje na stres, sočutje, prijaznost in skrbnost, ni odvisno od genov. Na razvoj teh sposobnosti odločilno vpliva način vzgoje.
Hormoni in kemične snovi v možganih vplivajo na naša občutja, zaznavanje in vedenje, zgodnje življenjske izkušnje naših otrok pa neposredno vplivajo na to, katera čustvena stanja bodo zanj postala vsakdanja. Še več kot to, kako ravnamo z otrokom, odločilno vpliva na njegove ključne sisteme v možganih za zagnanost, voljo, motivacijo in veselje do življenja (prirejeno/povzeto po Margot Sunderland v knjigi Znanost o vzgoji).
Vzgajanje ni enostavno. Poleg izjemno izpolnjujočih trenutkov, doživljamo stres in najhujše preizkušnje svoje potrpežljivosti. Pomagati otroku pri spoprijemanju z najrazličnejšimi občutki je mnogokrat izziv, saj se moramo znati najprej sami spoprijemati s temi. Da bi zmogli biti mirni, ljubeči in sočutni, je potrebna dobra skrb zase. Med ostalim, da bi napolnili čustvene baterije, si je treba znati organizirati kakovosten čas brez otrok. Čas za dejavnosti, ki sprožajo pomirjajoče kemične snovi v naših možganih (prirejeno/povzeto po Margot Sunderland v knjigi Znanost o vzgoji).
Kakovosten čas brez otrok za namen polnjenja naših čustvenih baterij je večini nam skoraj misija nemogoče. Če si že uspemo nekako organizirati čas brez otrok, tega večinoma izkoristimo za druge obveznosti in ne dejavnosti, ki nam sprožajo pozitivne kemične snovi v telesu. Ob vsem tem nas spremlja še občutek krivde, ki nam pravi, da nismo naredili dovolj, da ne posvečamo dovolj časa otrokom, partnerju… in da je še toliko tega nepostorjenega. Navdaja nas občutek, da smo nesposobni in ne dovolj dobri. Zaradi neprijetnih občutkov in čustvene preobremenjenosti ter nenehnega hitenja, ne zmoremo čutiti povezanosti z otrokom, s partnerjem ne sami s sabo. Deluje kot bi vse odrivali od sebe… Zato, ustavimo se… rešitev mora obstajati. Ta trenutek takšna, v naslednjem drugačna. Bodimo prijazni in prizanesljivi do sebe. Nismo sami.
V kolikšni meri pa je pomembna komunikacija med obema staršema?
Izjemno… neskončno pomembna.
Zakaj?
Že samo zaradi tega, ker sta si različna in oba hkrati v vlogi, na katero se nikoli ne moreš 100% pripraviti. Starševstvo je kot eksperiment. Nikoli ne veš, kaj je najboljše in kaj je najbolj prav. Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Ne s tabo, ne s partnerjem, ne z otrokom. Življenje je nepredvidljivo in naša pot je neznanka, ki se sproti malo po malo odkriva. Dinamika v družini je pestra, hitra, čustvena, mnogokrat impulzivna. Težko je biti usklajen. V popolnosti nemogoče.
Otrok nas gleda, sliši in doživlja…. vpija kot goba… in vse, kar doživi s svojimi starši, oblikuje povezave med celicami v njegovih možganih. Kadar se starša medsebojno spoštujeta in se imata rada, se otrok ob njiju počuti varnega, kar je predpogoj za njegov zdrav razvoj. Kadar imata starša dober in ljubeč partnerski odnos, se sprejemata takšna kot sta, se tudi otrok počuti ljubljenega in sprejetega (prirejeno/povzeto po Margot Sunderland v knjigi Znanost o vzgoji).
Ljubezen ustvarja simfonijo kemičnih snovi v možganih pravi Margot Sunderland. Zaradi te simfonije nam je toplo pri srcu, radi bi objeli ves svet, ustvarjalni smo, občutek imamo, da zmoremo vse in smo neskončno zadovoljni. Kadar zares ljubimo, smo tudi izjemno živi. Velja pa tudi obrnjeno: če ne moremo zares ljubiti, ne moremo polno živeti. Najzgodnejša ljubezen med starši in otrokom vodi do ljubečih odnosov v odraslem življenju.
Bodimo pozorni na sporočila (verbalna in neverbalna), ki jih dajemo svojim najbližjim, saj otrokom ne moremo ničesar prikriti. Otroci so izjemno intuitivni in četudi še ne zmorejo razumeti, čutijo vibracijo vsakega še najmanjšega sporočila.
Moč vzgoje je velika. Od nje je odvisno tudi ali bomo v življenju iskali samo kratkoročne užitke kot so hrana, spolnost in materialne dobrine, ker nismo razvili sposobnosti za dolgoročno zadovoljstvo. Prav tako ali bomo živeli, ne da bi pri tem zares polno živeli. Zato je na staršema, da skupaj gradita in razvijata odnos, komunikacijo, vezi, ki temeljijo na ljubezni. Ljubezen v družinah je pogoj, da bodo otroci kot odrasli znali ljubiti v miru in uživati v najbogatejših odnosih (prirejeno/povzeto po Margot Sunderland v knjigi Znanost o vzgoji).
Kateri so po tvojem mnenju danes največji izzivi starševstva?
Bežanje pred čustvi in umikanje od tistega, kar v resnici smo ter neobvladovanje stresa. Živimo, da se kažemo drugim. Kar ni nič narobe, dokler ni narobe. Narobe je takrat, kadar se kažemo, da dobimo zunanjo potrditev. Tudi z zunanjo potrditvijo ni nič narobe, dokler ni narobe. Narobe je takrat, kadar se počutimo dobro zgolj v primeru, da nas kdo drug pohvali.
Prehiter tempo življenja in pomanjkanje ravnovesja med družino in kariero kot v nas samih. Nenehne spremembe, vpliv družbenih omrežij, pričakovanja in pritiski s strani družbe. Vse to se odraža praktično na vseh področjih življenja. Že tako se nismo rodili z znanji, ki jih potrebujemo za vzgojo, medtem ko otroci rastejo, se razvijajo in se spreminjajo s svetlobno hitrostjo.
Ustaviti se in zadihati… tega se učimo na novo. Začutiti sebe, najbližje, okolico, naravo, v kateri se sprehajamo. Izgubili smo se. Ne znamo odgovoriti na vprašanja kot so kaj v resnici potrebujemo in kaj si srčno želimo. Zanemarjamo intuicijo, sočutje, empatijo, skrb zase in za druge. Otroke vozimo na razne dejavnosti, da bodo čim več znali, da bodo v dobri fizični formi. Tudi sami treniramo in se udeležujemo raznih predavanj. Bog ne daj, da bi komu bilo dolgčas. Želimo si čim več zabave in veselih trenutkov. Tiste žalostne, neprijetne pohodimo. Ne želimo jih, ne sprejmemo jih. In ko se vprašamo, ali smo zadovoljni… tega občutka nekako ni.
Razvoj otroka, ki izhaja iz njega samega, bi moral biti temeljni cilj vzgoje. Zato je pomembno ustvarjanje okolja, ki otroku daje odgovore na njegove interese ter razvija njegova močna področja in v katerem usvaja vrednote ter čustveno in socialno raste. Vodenje s spoštovanjem v samozaupanje in zavedanje odgovornosti. Verbalno in neverbalno komunikacijo začnimo spodbujati že od malega preko iger, poslušanja pravljic, pesmic, gibanja, igre vlog in likovnega ustvarjanja. Tako bomo korak za korakom stopicali v neverjetni svet izkušenj, ki nas bo zaznamoval za vse življenje.
Ocenjevanje lastne samopodobe na podlagi zunanjih meril (javno mnenje o fizičnih značilnostih, spretnostih, materialnih dobrinah, itd.) se kaže ne le pri otrocih temveč tudi pri starših. Kar izziv še dodatno poglobi. Slaba samopodoba vpliva na nizko samozavest in povečuje negativno čustveno stanje.
Sprejemanje, da v starševstvu ni hitrih, enostavnih odgovorov niti receptov. A tisto, kar zagotovo velja, je to, da starši nosimo v sebi prav tiste sposobnosti, ki so potrebne za to, da smo dobri starši. Odkrivanje teh je postopno in včasih ne tako hitro kot bi si želeli.
Navdušil nas je paket 3 ur čustvene podpore. Nam zaupaš za kaj gre?
Gre za obliko podpore staršem, bodočim staršem in otrokom, ko se soočimo z večjimi težavami in ovirami ali ko se preprosto želimo bolje poznati in osebnostno ter duhovno zrasti in na ta način prispevati k lahkotnejšemu družinskemu življenju.
Srečanja potekajo v treh ločenih terminih (ugodnost je ena brezplačna ura) in so namenjena premagovanju čustvenih težav, težav pri vzgoji otrok in v medosebnih odnosih ter osebnostni rasti in spoznavanju sebe. Podpora pri zdravljenju čustev je priložnost, da se odpravijo vzroki in simptomi čustvenih težav in stisk. Je priložnost, da osebnostno zorimo. Je priložnost, da vzgajamo pristno, lahkotnejše in iz srca. Je priložnost za razrešitev izzivov z otrokom, kadar ravnamo avtomatsko in se želimo ustaviti, pomiriti čustva ter pogledati na situacijo iz razdalje. Je priložnost, da razumemo otroka in sebe ter da poskrbimo za naša čustva ter preprečimo ravnanje, ki krni naše ali otrokovo dostojanstvo.
Podpora pri čustvenem zdravljenju nam pomaga, da zgradimo dober odnos z našim otrokom in vzdržujemo pozitivno družinsko komunikacijo; preprečimo ravnanje, ki temelji na tem, da otrok zgolj uboga, in ki bi krnilo na kakršen koli način naše ali otrokovo dostojanstvo; razumemo naša in otrokova čustva, jih sprejmemo ter poskrbimo za osebnostno in duhovno rast; presežemo občutek, da nismo dovolj dobri zaradi marsikatere ponesrečene izkušnje in uravnovešamo čustva, misli ter duha, da postane družinsko življenje lahkotnejše.
Kaj bi svetovala staršem, ki se znajdejo sredi različnih izzivov?
Naj dobro opazujejo, nenehno raziskujejo ter nikoli ne obupajo. Naj bodo osredotočeni na pot do cilja in ne zgolj na cilj. Naj bodo potrpežljivi in vztrajni ter kar se da ljubeči do sebe in drugih. Da se je mnogokrat treba ustaviti, zadihati, umiriti in se izpraševati… imeti zadostno količino zdrave samokritičnosti in vedno znova naj si postavljajo vprašanje: “Kaj moram storiti, da se izziv razreši v najvišje dobro vseh vključenih?” Naj se postopoma osvobajajo od “kaj bodo drugi rekli?”, saj drugače zanikamo najgloblji del sebe, naših otrok, naših najbližjih. Naj ne ignorirajo svojih čustev… ni potrebe skrivati ali sramovati se jih. Ljudje smo čustvena bitja in bodimo hvaležni za to. Četudi je marsikdaj težko živeti z njimi in nam življenje postane cela drama… in se zaradi teh počutimo šibki… ravno tu se skriva naša moč.
Da zmoremo slišati in videti sebe in druge, se je treba vedno znova vračati v svoj tempelj miru in iskati pot do srca. Notranji mir nam omogoča, da smo pozorni na čutenje svojega telesa, na svoje misli, čustva in nenazadnje na naše delovanje ter dojemanje življenja kot takšnega. Iz notranjega miru najlažje slišimo tisto, kar je v danem trenutku najbolj pomembno in kako naj si sledijo naši koraki naprej, v smeri lahkotnejšega družinskega življenja. Iz notranjega miru zmoremo začutiti, kaj je tisto, kar naš otrok ali partner zares potrebuje… kaj potrebujemo sami. Vsak je kreacija zase in vsak ima svoj lasten mehanizem umirjanja. Le najti ga je treba.
Hvala Maja za tvoje odgovore. Naš portal ti želi veliko uspeha in zadovoljnih strank.