Mali slovar ljubezni: »MAH, KAJ SE SPLOH ŠE TRUDIM!?«

Izrečeno na glas ali zakričano po tihem v mislih, da zabobni kar po celi glavi je to stavek, ki ga dobro poznamo, kajne? Običajno je to izraz obupa ali nemoči znotraj ustvarjalne blokade, ko ni in ni rezultata, ko nam preprosto »pade morala«, podvomimo v svoje sposobnosti ali izgubimo inspiracijo, motivacijo, smisel…

»Mah, kaj se sploh (še) trudim?« pa je pogosto vprašanje, bolje rečeno je ena takšna retorična »modna pentlja« v partnerski komunikaciji, ki je, žal, ne ozaljša ali olajša, temveč jo še bolj zaplete.

HOČETE PRIMERE?

Seveda, s konkretnimi primeri je lažje. Brez primerov marsikaj lahko izzveni preveč abstraktno in abstraktnost ni ravno dobra začimba za dobro komunikacijo, katere namen je, da jasno razumemo in da smo primerno razumljeni. »Mah, kaj se sploh (še) trudim?!« je zelo lep primer, kako z abstraktnostjo v pogovor vnašamo kar konkretno zmedo, nesporazume in nepotrebne konflikte. Zato se v nadaljevanju pozabavajmo s tem.

KAKŠNA SPOROČILA

se običajno skrivajo med vrsticami in v ozadju tega stavka? Zaobidimo možnost, da s to frazo predstavniki narcistične osebnostne motnje dejansko sporočajo, da imajo opravka z nekom, ki je »manj vreden, pomemben in sposoben« od njih in se zato dobesedno sprašujejo, zakaj se sploh še trudijo. Posvetimo se raje manj »narcističnim« primerom.

• »Sploh me ne razumeš.«

• »Ne da se mi, ker ne obvladam tega pogovora.«

• »Zmeden sem, ker ne vem, kako naj pojasnim, da se me razume.«

• »Zmanjkuje mi potrpljenja, ker se mi zdi, da sem to neštetokrat povedal_a.«

• »Jezen sem in bolje, da se nehava pogovarjat.«

• »Žalosten sem, ker sem nerazumljen_a.«

• »Rabim pomoč, ker ne znam naprej drugače.«

KAKŠEN JE PA MOŽEN PREVOD

tega stavka na drugi strani oziroma, kaj sogovornik misli, da je slišal? Tako kot pri vseh besedah in frazah tudi konotacija in načini, kako stavek izrečemo pomembno vplivajo na razumevanje. Naj naštejem najbolj pogoste prevode, čeprav jih je dejansko veliko več.

• »Slab človek sem, ker sem ga/jo pripeljal do obupa.«

• »Sporoča mi, da je do sedaj samo zapravljal_a čas zame, za naju.«

• »Vseeno ji/mu je in noče se ukvarjati z mano, z nama.«

• »Ne da se ji/mu več in verjetno je vsega konec.«

• »Z mano ji/mu nikoli ne bo dobro.«

• »Najbolje, da nič ne povem in da se z vsem strinjam.«

• »Očitno sem zatežen_a, nekaj je narobe z mano.«

Fraza, ki jo je možno prevesti na 1001 in en način pušča nepotrebne črne lise na beli podlagi ljubeče komunikacije, zato se

IZOGIBAJMO TEJ FRAZI

in se raje izražajmo naravnost, upoštevajoč, da je na drugi strani oseba, ki je ravno tako kot mi sestavljena iz občutkov, misli, čustev in kar je najbolj pomembno: iz svoje pravice do lastne zaznave. Odkrito povejmo, kako se počutimo in kaj želimo sporočiti, nato pa dodajmo magično vprašanje »Kako razumeš to, kar ti govorim, (sporočam, sem ti povedal_a)?«.

Tako dobimo priložnost, da zmanjšamo bojazen pred »napačnim« razumevanjem, saj lahko preverimo, ali nas je sogovornik »prav« razumel, hkrati pa ga s tem vključimo v polje našega zanimanja. S tem vprašanjem namreč sporočamo, da nam je mar zanj, da niso pomembni zgolj naši občutki, čustva in misli, ali z drugimi besedami:

iz egocentričnosti preusmerjamo »centričnost« tudi v sogovornika, kar mu pomaga, da se ne počuti napadenega ali prezrtega. In ko se ne počutimo napadene ali prezrte (neupoštevane) se je veliko lažje vživeti v drugega in ga posledično bolj razumeti.

Tako, z današnjim osrečkom smo se ogreli (kot da ni dovolj vroče, ane? Mežik, mežik  za nadaljevanje našega Malega slovarja ljubezni. Nazadnje smo ostali pri črki I in pri moji obljubi, da vam približam definicijo pojma prava intima. Obljuba dela dolg, zato o tem naslednjič, predstavila pa se nam bo tudi črka H, ki je že vnaprej hvaležna, da jo bomo vključili v slovar. Uživajte v poletnih dneh, imejte se še bolj radi in kmalu na ponovno branje!