Mali slovar ljubezni: V DEVETIH NEBESIH Z DEVETO ČRKO, 1. del

Smisel črk je, da tvorijo besede, smisel besed pa, da se sporazumevamo. V praksi so, žal, ravno besede pogosto razlog za nesporazume. Namesto, da nam prinesejo jasnost in globlje razumevanje, kar naj bi bil namen komunikacije, zanetijo nepotrebne prepire. Besede so lahko kot zelo razglašeni instrumenti, da si včasih moramo prav pokriti ušesa, ker nas bolijo od tega, kar slišimo. Celo ranijo lahko, ko se “strgajo” kot prenapete strune. Besede lahko tako zelo skazijo melodijo ljubezni, da se partnerja začneta spraševati, zakaj sta sploh še skupaj.

Naš Mali slovar ljubezni se je rodil z namenom, da nam pomaga pri naših prizadevanjih za uglašenost v komunikaciji in zato vam v današnjem članku z veseljem predstavljam deveto črko abecede. To je črka H, vsebino katere sem razdelila na štiri medseboj povezane teme/naslove.

H kot horuk v nove čase, lepše in bolj uglašene, za druge in zase! 🙂 Gremo po vrsti.

HARMONIJA V ODNOSU,

kaj to sploh je? Ko na delavnicah za uglaševanje v partnerski komunikaciji vprašam kliente, kaj jim pomeni harmonija slišim zelo veliko različnih odgovorov. Tukaj so najpogostejši:

»Meni harmonija pomeni, da sem notranje miren.«
»Harmonija je to, da dobim občutek, da se me razume in/ali sprejema.«
»To, da čim več stvari skupaj počneva, ker ne maram biti sama.«
»Da se počutim pomembnega/upoštevanega/oboževanega.«
»Da se nikoli ne kregava, ker ne maram konfliktov.«
»Da se počutim svobodno, ker ne maram občutka ujetosti.«

Kot vidite, oz. kot lahko preberete, večini klientov harmonija v odnosu pomeni, da je zadovoljeno njihovim željam in potrebam. Šele, ko jih spomnim na dejstvo, da v duetu ne more biti harmonije, če pevec gleda samo nase, forsira samo svoj način ter stil petja in mu ni mar, če »povozi« sopevca se spomnijo in ozavestijo, da je harmonija v resnici rezultat tega, da v odnosu hkrati poskrbimo IN zase IN za partnerja. Zaradi množice samodejnih vzorcev in navad, ki prevladujejo v našem psihofizičnem aparatu je v praksi kar težko doseči to stanje, da lahko istočasno upoštevamo tako lastne želje in potrebe kakor partnerjeve. Dejstvo je tudi, da različno delujemo in psihično funkcioniramo. Vsak posameznik ima svojo lastno kombinacijo ekstravertnosti in introvertnosti, ko gre za miselno, čutno in čustveno izražanje. Potem so tu še različna področja zanimanja, različne stopnje verbalnih spretnosti, različni bioritmi, izkušnje, občutki, počutja in podobno. Z nekom se odlično ujamemo v intelektualni in čutni funkciji, na področju čustvenega izražanja pa smo si čisto nasprotni. In obratno. Lahko se prav dobro ujamemo pri izražanju čustev in v čutnih povezavah, a nimamo prav veliko skupnih intelektualnih točk.

A budnost (zavedanje) in vaja delata ne samo mojstra, temveč tudi čudeže, ko gre za harmonijo.

Najprej se potrebno navaditi, da iz pogovora odvržemo kakršnokoli pametovanje, očitanje, »naprej metanje«, čudenje, ker je partner drugačen od nas, popravljanje, kritiziranje, težnjo, da imamo samo mi prav in tako dalje, in tako dalje. Saj sami zelo dobro veste, kaj vam v pogovoru ni všeč. No, to kar ni vam všeč običajno tudi drugemu ni.

Poenostavimo pogovor in uporabimo tri osnovna H-pravila za bolj ljubečo komunikacijo. Tako bomo veliko prispevali za harmoničen odnos. Ni treba verjeti mojim besedam, raje vidim, da poskusite in se sami prepričate. Večkrat. Samo enkrat, dvakrat ali trikrat ne šteje 🙂

Hvala, ker si to podelil z mano in Hvala ker me poslušaš.
Hočem in želim si stvar pogledati tudi s tvojega zornega kota.
Hitri povzetek: Če sem te prav razumel…(s svojimi besedami kratko in jedrnato preveriš, če si partnerja dojel kot je želel.

Zgornjo trojko lahko uporabimo tudi pri skupnem delovanju, ne zgolj v pogovoru.

Hvala, ker mi pomagaš, čeprav vem, da ti je odveč (te ne zanima, ti je dolgočasno…)
Hočem in želim si ti pomagati, kolikor je v moji moči.
Hitri povzetek: Kaj konkretno od mene potrebuješ? Preverimo, kakšno pomoč si partner od nas obeta.

Obstaja pa en »predpogoj« za to, da nam poenostavitev lažje steče, in sicer je potrebno redno skrbeti za higieno svojih čustev. Kaj pa pomeni 

HIGIENA ČUSTEV?!

Takole, drage moje (in vsi tisti dragi moji, ki na skrivaj prebirate članke na našem »ženskem portalu.« 🙂 Dejstvo je, da v resnici vse pogovore vodijo čustva. Ne glede na to, ali se jih zelo trudimo nadzirati (jih tlačimo) ali pa jih premočno izražamo (nas zalivajo) so čustva tista, ki barvajo besede. Večina med nami ni vešča v upravljanju z lastnimi čustvi in zato prihaja do nekvalitetnih prepirov, posledično do razdorov. Dober prepir (o tem bomo spregovorili v drugem delu) je zlata vreden, saj prinese razbremenitve, olajšanja, učinkovite in ustvarjalne rešitve. Slab, nekvaliteten prepir pa ustvari še dodatne težave, poleg tistih, ki so botrovale prepiru. Zato poglejmo, kako si lahko s higieno čustev poenostavimo življenje in ga naredimo bolj brezskrbnega.

Najprej si in po tihem in tudi na glas priznajmo, da bi vsak posameznik, ki je polnoleten moral vedeti, da nihče na svet ni prišel zato, da drugemu prinese srečo na pladnju. Še manj pa za to, da je samodejno-samoumevni prostovoljni kandidat za vlogo predpražnika oziroma kontejnerja za frustracije, nezadovoljstva in napetosti drugega. Preprosto NI FER, da na drugega prenašamo notranje konflikte. Ni samo pametno, smiselno in razbremenjujoče, temveč tudi pošteno in spoštljivo, da preden se spustimo v pogovor preverimo, ali smo tistega dne opravili notranje tuširanje in nego čustev, z drugimi besedami, ali smo si dovolili, da prisluhnemo svojim čustvom in se z njimi pogovorimo. Predvsem pa, da jih sprejmemo brez obsojanja. Brez kompliciranja. To pomeni higiena čustev. Zelo preprosto! Nimajo samo misli pravico do obstoja, tudi čustva jih imajo. Če nas nekaj jezi, nas pač jezi. Žalosti. Dela nemočne. Prestrašene. Naredi ljubosumne. Radostne. Ljubeče. Sramežljive. Čustva so sestavni del našega življenja in so v resnici zelo preprosta. Vse, kar želijo in potrebujejo je, da se lahko izrazijo. Če in ko jim to omogočimo v njihovem domačem okolju – torej v nas samih, nimajo razdiralnega učinka , temveč postanejo naši zavezniki. Zato ne čakajmo, da bodo butnila sredi pogovora z drugim, ali pa »pasivno-agresivno« vibrirala iz potlačenega položaja, kamor smo jih sami spravili, temveč jim vsak dan sproti namenimo nekaj pozornosti. Tako kot si vsak dan umijemo zobe, opravimo higieno telesa, hodimo, delamo, jemo, ustvarjamo, pijemo, tako je potrebno tudi opraviti pogovor s svojimi čustvi in si s tem zagotoviti pretočnost brez napetosti, ki so posledica nestrpnosti do čustev. Lahko bi celo rekli, da naša družba sovraži čustva, razen, če niso to vesela, »pozitivna« čustva. Pa še ta so lahko tarča posmeha in prezira, če so premočna. Vzemimo na primer jezo, ki je ena od najbolj osovraženih čustev v naši kulturi. Tako kot je naravno, da dežuje, da grmi, da imamo gejzirje in vulkane, da drevesa šelestijo in se živali oglašajo, tako je tudi naravno, da obstaja jeza v človeški naravi. Če ji prisluhnemo in sprejmemo njeno sporočilo se bo umirila. Če jo tlačimo se bo podeveterila.

»Živijo, moja jeza. Kaj te je te dni najbolj aktiviralo? Ni ti všeč, da imamo občutek, da smo premalo pohvaljeni za svoj trud, zato se oglašaš? Aha, razumem te. Hvala, da si se oglasila, bomo to skomunicirali z ženo (šefom, otrokom, sosedom…) Preprosto bomo povedali, da bi nam bilo ljubše, če bi nas pohvalili za naš trud.«

Zgornji odstavek je kalup za to, kako se s svojimi čustvi pogovoriti. Seveda je včasih potrebno globlje, večplastno samoizpraševanje, da pridemo do jasnega odgovora. Ampak v osnovi je to – to.

1. Identificiramo čustvo.
2. Se ne identificiramo z njim, temveč se postavimo v dialog z njim.
3. Prisluhnemo sporočilu.

In čustvo se bo umirilo ter dalo prostor razumnemu iskanju rešitev. Ko se takole očiščeni udeležimo pogovora nam bo veliko lažje še tako konfliktno situacijo zapeljati v ustvarjalne vode in se izražati na ljubeč način, v dobro vseh vpletenih.

Ni treba verjeti mojim besedam, raje vidim, da poskusite in se sami prepričate, kako to deluje v praksi. Večkrat. Samo enkrat, dvakrat ali trikrat ne šteje 🙂