Mama in hči

Odnosi so ena taka zapletena reč in nikoli enostavna ali enoznačna. Nikakor! Ko pa govorimo o čustveno povezanih posameznikih, ki tvorijo družinsko celico in med seboj prepletajo dinamiko, ki je bolj ali manj nategnjena, napeta in polna drobnih izzivov, je to še bolj zapleten izziv vsakdanjega življenja. 

Mama in hči je eden od odnosov, ki vedno zelo zaznamuje obe, zlasti pa hčerko, saj se njena podoba in spoznanje, kaj to ženska je, kopira od mame, ki je bila točno takšna kot je bila, z vsemi plusi in minusi. Zveni znano kajne?

Deklič pred vstopom v puberteto oblikuje poistovetenje oziroma identifikacijo z osebo istega spola, torej s svojo mamo. Kako mama ravna s seboj, kako komunicira z drugimi družinskimi člani in z okolico, kako je prijazna do sebe in se neguje ali pač ne, kako reagira in kaj govori, so vse elementi oziroma vzorčki, ki jih bo deklič vtisnil v sebe in bodo temelj njene ženske samopodobe in reakcij. Mogoče se vam tole zdi zelo enostavno in sem res zelo poenostavila, a bo dovolj za razumevanje, kako pomemben je odnos mame in hčerke za obe.

Je vedno zelo dinamičen in v puberteti tudi zelo napet. Mame hočemo vedeti vse o naši odraščajoči punci, ki se nam seveda upira, laže, prikriva, manipulira in se vede, kot ona meni v lastni pubertetniški glavi, da lahko, četudi se bo zaradi tega skregala z vsemi. Mame težko dojamejo, da njihove hčerke niso pomanjšane one in da v neki točki neha obstajati poprej morebiti zgrajena simbioza deklice in mamice, ko so mame uživale v vlogi vzornice in tiste, ki vse ve in zna.

V puberteti se z vsemi še drugimi izzivi soočeno dekle trga proč od posesivne in zaščitniške mamice, ki rada v vse vtakne nos in vse ve ter je strašno prizadeta, ko slej kot prej ugotovi, da ji hči marsikaj prikriva in ne želi več delčkov svojega mladega življenja deliti z mamo.

Kaj se pogosto v takšnih povsem normalnih in pričakovanih primerih zgodi v njunem odnosu?

Naj poudarim, da je separacija odraščajoče hčerke od njene vzornice, torej mame nujna in v skladu z razvojem osebnosti mlade ženske.

Nekatere mame bodo še bolj posesivno in kruto pritisnile na hčerke, jih zmerjale z različnimi vulgarnimi besedami ter jih čustveno izsiljevale ter manipulirale, vse z namenom ohranjanja lastne primarne vloge v njunem odnosu.

Takšne mame ne zmorejo razumeti in sprejeti, da hči odrašča in se sooča z različnimi izzivi, ki jih dekle pred mamo seveda skriva, ker ji ne more zaupati v smislu, da bi ji pomagala temveč ve, da jo bo obsojala ali zaničevala ter s tem razgrajevala mukoma grajeno vrednost hčerke. Takšen odnos je tudi kasneje, ko hči odraste in gre na svoje, obsojen na nezaupanje in razne manipulacije, igranje žrtve, v kar se kasneje zna preleviti mama iz tega primera ter za vse obsoja svojo odraslo hči. Gre za patološki nezdrav odnos, v katerem bosta obe slabo potegnili.

Nekatere mame, ki so v sebi samozavestne in z zdravo zgrajeno lastno vrednostjo bodo najverjetneje ob separacijskih težnjah hčerke k njej pristopile s sočutjem, primerno spoštljivo komunikacijo in negovanjem odnosa, ki seveda ne bo enostaven in bo poln izzivov medsebojnega zaupanja in spoštovanja, a je večja verjetnost, da bo kasneje, ko hči odraste, prešel v zdrav in spoštljiv odnos obeh žensk, ki se bosta razumeli, podpirali in znali na primeren način razreševati nastale razlike in nesoglasja. Ne bo šlo za merjenje moči v smislu »jaz sem tvoja mama in me boš večno ubogala in mi bila hvaležna, da sem te spravila na svet«, temveč bo odnos mame in hčerke potekal takole »Obe sva fajn, se razumeva in si zaupava, rešitve lahko najdeva s spoštljivim pogovorom«.

Sama sem ponosna, da sem nekako zmogla priti do opisane druge verzije, kajti s sedaj odraslo hčerko imava ljubeč in medsebojnega spoštovanja poln odnos. Vedno sem tukaj za njo, ko mi ima kaj za povedati ali se izjokati, sicer pa je opremljena z zdravo lastno vrednostjo in odgovornostjo. Torej, drage mame, da se!