Pozdravljena, Marjetka! Hvala, da si se mi pridružila. Ali lahko za začetek, prosim, predstaviš sebe in svojo pot?
Hvala za povabilo, Maja. Moja pot je vedno vključevala izzive, še posebej na področju odnosov. Že od mladih let me je zanimala osebnostna rast, kako predelati vzorce, se soočiti s čustvi in se bolje odzivati na težave. Študij psihologije in propedevtike psihoterapije je bil naraven korak v tej smeri, saj sem želela bolje razumeti notranje svetove. Dinamika med ljudmi me je vedno fascinirala, zadnja leta pa sem se osredotočila predvsem na stik s seboj, še posebej po tem, ko sem zaradi izgorelosti potrebovala večmesečno bolniško. Takrat sem uvidela, da moram bolje prisluhniti sebi. Opazila sem, da se tudi mnoge druge ženske soočajo z izgubo stika s seboj zaradi prehitrega tempa življenja. Danes v svoji terapevtski praksi največji poudarek namenjam prav povezovanju s seboj – s svojo pristno, avtentično naravo. Verjamem, da moramo najprej poskrbeti zase, da lahko potem gradimo bolj zdrave odnose z drugimi.
Kaj počneš v prostem času, da se sprostiš in se napolniš z energijo?
Najbolj me napolnijo odnosi, v katerih sem lahko popolnoma avtentična, s svojimi močnimi in šibkimi platmi. Rada preživljam čas v naravi, grem na sprehode, pohode in skrbim za svoje telo. Poskrbim za dovolj spanca, uravnoteženo prehrano, meditacijo in gibanje. Obožujem tudi branje in sproščanje ob dobri seriji. Izogibam se stresu in negativnim ljudem. Postala sem selektivna glede tega, komu namenjam svoj čas in energijo, saj se želim obdati z ljudmi, ki me podpirajo in ne izčrpavajo.
Lahko, prosim na kratko predstaviš svoje delo in poslanstvo?
Že od nekdaj sem si želela delati z ljudmi, saj sem čutila, da jim znam prisluhniti in jih razumeti. Postalo je poslanstvo, kjer želim druge v terapevtskem odnosu podpirati na poti do raziskovanja sebe. To delo me izpolnjuje. K meni prihajajo posamezniki, ki si želijo več izraza v odnosih, postaviti sebe na prvo mesto, slišati svoje potrebe in postaviti meje. Izjemno zadovoljstvo mi prinaša, ko opazujem, kako se ljudje povežejo s seboj in kako se skozi ta proces začenjajo spreminjati.
Kakšne vrednote so ti pomembne pri delu s klienti?
Pomembno mi je, da jim prisluhnem in da jih slišim. Da začutijo varnost in sprejetost. Da imajo odprt prostor, kjer so lahko pristni in kjer lahko delijo svoje strahove, rane, hkrati pa tudi svoje skrite želje in hrepenenja. Izredno se mi zdi pomembno, da sledim klientovemu tempu, da raziskuje sebe do tiste mere, do katere zmore.
Povedala si mi, da si se leta 2014 preselila v Avstralijo. Kako je ta izkušnja vplivala nate osebno in poklicno?
To je bila ena najbolj prelomnih izkušenj v mojem življenju. Naučila sem se veliko o sebi in o tem, da obstajajo različni načini življenja. Poklicno sem pridobila ogromno izkušenj, saj sem delala z moškimi povzročitelji nasilja in ženskami, ki so bile njihove žrtve. Naučila sem se veliko o dinamiki odnosov, nezadovoljenih potrebah iz otroštva in vplivu teh vzorcev na naše življenje. Avstralija je bila zame zelo pomembna preizkušnja in me je globoko oblikovala.
Kaj te je spodbudilo k vrnitvi domov v Slovenijo?
V Avstraliji sem preveč delala in pozabljala nase. Čutila sem, da moram kot migrantka vložiti še več truda, da bi dosegla svoje cilje, vendar sem se zmotila. Po šestih letih dela sem doživela izgorelost, kar me je prisililo v večmesečno bolniško. Takrat sem začutila, da me pot vleče nazaj v Slovenijo. Intuiciji sprva nisem želela prisluhniti, saj se mi je zdelo, da bi preveč žrtvovala, če bi se vrnila. Zdelo se mi je, da bi vrnitev pomenila, da mi ni uspelo in da bom s tem preveč razočarala sama sebe. Ker klic po Sloveniji ni hotel utihniti, sem se predala. Um se je moral umakniti srcu in mu prisluhniti. Zelo kmalu po tej odločitvi sem popolnoma ozdravela. Še danes sem hvaležna, da sem izbrala ta pogum in se poslušala.
Kaj trenutno počneš v Sloveniji?
Sedaj imam zasebno terapevtsko prakso, kjer nudim psihoterapijo in psihološko svetovanje. V vmesnem času sem pridobila tudi certifikat za coacha, hkrati pa sem v procesu izobraževanja iz integrativne psihoterapije.
Kako poteka tvoje delo zdaj, ko si odprla svojo terapevtsko prakso?
Moje delo je razgibano, kar mi ustreza. Poleg individualne in partnerske psihoterapije nudim tudi online psihološko svetovanje. Sodelujem tudi z medicino dela, kjer izvajam psihološke preglede, ter z enim podjetjem, kjer podpiramo zaposlene pri osebnih in poklicnih izzivih.
Marjetka, danes se pogosto govori o tem, da ženske niso v stiku s sabo. Kako bi to opisala?
Opažam, da ženske pogosto skrbimo za druge in pozabljamo nase. Družba nas uči, da moramo biti vedno na voljo, ustrežljive in prijazne. To vodi do tega, da postavimo svoje potrebe na zadnje mesto, kar posledično povzroči izgubo stika s seboj. Pogosto ne znamo reči ‘ne’ in se podredimo zahtevam drugih, kar nas postopoma izčrpa. To naravnanost lahko ponotranjimo, zato nam je poslušanje sebe včasih zelo tuje. Ampak če ne slišim sebe, si ne morem zadovoljiti potreb, na ta način pa ne morem optimalno funkcionirati v življenju.
Kako se to pomanjkanje stika s sabo odraža v njihovem vsakdanjem življenju?
Najpogosteje v obliki notranjega nezadovoljstva, ki ga mnogokrat skrivamo. Trudimo se biti popolne v vseh vlogah – kot mame, partnerke, sodelavke, prijateljice – a to ni realno in je preveč izčrpavajoče. Pogosto si želimo več miru, počitka, manj obveznosti, a ne znamo prositi za pomoč. Zaradi tega izčrpavanja pogosto izgubimo stik s svojim telesom, kar vodi v izgorelost in kronično utrujenost.
Zakaj meniš, da se to dogaja? Kaj je vzrok?
Vzroke vidim v zgodovinskih in družbenih dejavnikih. Ženske so bile skozi zgodovino postavljene v vlogo skrbnic za druge, kar je pustilo globok pečat. Dandanes smo sicer svobodnejše, a še vedno pod pritiskom, da moramo biti popolne v vseh vlogah. To nas izčrpava in vodi v ponavljanje starih vzorcev.
Kako pogosto pa se srečuješ z ženskami, ki so izgubile stik s seboj?
Na žalost se to dogaja vsakodnevno. Kljub temu, da imamo danes več možnosti, veliko žensk še vedno deluje po starih vzorcih in postavlja druge pred sebe. Res se ni veliko spremenilo v tem, kako ženske doživljamo same sebe in kakšno vrednost si pripisujemo.
Tvoja misija, da pomagaš ženskam, da se vrnejo nazaj k sebi in pridejo v stik s sabo, je izjemno pomembna. Kako bi opisala ta proces vračanja k sebi in zakaj je tako pomemben?
Najprej moramo ozavestiti, da smo izgubile stik s seboj. Potem je pomembno, da se odločimo in zavežemo k procesu, kjer se bomo tega ponovno naučile. Izjemno pomembno se mi zdi, da se začnemo ustavljati: svoj tempo, svoj način življenja, svoj um, ki kar naprej bezlja sem in tja. Ko smo v stiku s seboj, nas naš notranji kompas vodi tja, kamor je za nas v tistem trenutno najbolje. Ne gre za to, da bomo potem brez težav, ampak za to, da živimo življenje, ki je naše in polno zavestnih odločitev, neavtomatiziranih izbir.
Kakšni so prvi koraki, ki jih ženske lahko naredijo na tej poti?
Pomembno je, da se tega zavedajo. Da ugotovijo, da jim dosedanji način pretiranega prilagajanja in njihov način življenja ne ustrezata več in da želijo živeti drugače. Treba je sprejeti odločitev, da bodo bolj prisotne in v stiku s seboj. Ta proces ni hiter in zahteva nenehno zavestno izbiro.
Kako lahko ta proces preobrazbe ženski pomaga postati močnejša in bolj avtentična?
Ko ženska spozna sebe, svoje potrebe in želje, ter jim začne slediti, ne more več nazaj v stare čevlje, kjer je nezavedno tavala in nosila cel kup mask, da bi ustrezala. Spoznanje, da smo dobro v svoji koži, prinese neverjetno moč. Vendar to pogosto vodi do sprememb v odnosih, kar je lahko težko. Slednje namreč pomeni, da lahko kak prej navidezno funkcionalen odnos tudi izgubimo, saj ljudem takšni, ko postavljamo meje, morda nismo več všeč, oni pa nam ne. Na tej poti ne moremo ostati zveste sebi in hkrati ustrezati vsem pričakovanjem drugih. Skozi ta proces vedno bolj izbiramo sebe in s tem se naš odnos do nas samih zelo spreminja. To nas potem polni in nam omogoča, da se vedno bolj upamo pokazati takšne, kot smo, ne takšne, kot mislimo, da bi morale biti.
Kako pomembno pa je postavljanje mej v tem procesu?
Postavljanje mej je ključno, saj gre z roko v roki s ponovnim vzpostavljanjem stika s sabo. Ko začenjamo resnično poslušati sebe, neizogibno pridejo trenutki, ko želimo reči ‘ne’ – tako drugim kot sebi. ‘Ne’ namreč ne rečemo samo drugim, ki prestopijo naše meje, ampak tudi sebi, ko prepoznamo svoj notranji mehanizem oz. avtomatizem, ki nas žene v vzorec konstantnega ugajanja in prilagajanja.
Zavedanje, da smo utrujene, da nimamo energije ali želje, da bi bile nenehno ustrežljive, je prvi korak. Pomembno je prepoznati, kdaj gremo čez svoje meje in postati zavestne pri tem, da se zaščitimo pred izčrpavanjem.
Zakaj je postavljanje mej še posebno pomembno za ženske?
Ženske so zgodovinsko in družbeno pogosto v vlogi tistih, ki skrbijo za druge, zato je postavljanje mej izjemno pomembno za ohranjanje njihovega ravnovesja. Pogosto ženske avtomatično zadovoljujejo potrebe drugih, svoje pa zanemarjajo. V procesu iskanja stika s sabo ponavadi ugotovijo, da jim to ne ustreza več. Postavljanje mej jim pomaga najti stik s svojimi resničnimi željami in potrebami. Gre za prepoznavanje trenutkov, ko jim nekaj ne služi več in ko rečejo ‘ne’, kadar začutijo, da je to prava odločitev. Ta proces jih vodi k bolj polnemu in zadovoljujočemu življenju.
Kako lahko ženske začnejo postavljati meje v svojih življenjih?
Prvi korak je prepoznati, kako jih nepostavljanje mej izčrpava. Pogosto se ne zavedajo, kako jih skrb za druge oddaljuje od lastnih potreb. Ko enkrat spoznajo, da želijo več prostora zase, sledi soočanje s strahom pred izgubo naklonjenosti drugih, saj jih ravno ta strah pogosto ovira. Počasi začnejo raziskovati vzorce, ki so jih privedli do podrejanja in prilagajanja, ter se naučijo postaviti meje tako, da bodo same bolj izpolnjene.
Na kakšen način pa se postavljanje mej odraža v vsakdanjem življenju žensk?
Ko ženska uspešno postavlja meje, se to odraža v njeni energiji in samozavesti. Tudi če imajo te ženske številne obveznosti, znajo določiti prioritete in vlagajo svojo energijo v stvari in odnose, ki jih resnično napolnijo. Postavljanje mej jim omogoča, da ne izgubljajo časa in energije na stvari, ki jih ne podpirajo, kar vodi k večji lahkotnosti in prisotnosti v vsakdanjem življenju.
Kakšno sporočilo bi želela deliti z ženskami, ki se trudijo najti stik s sabo?
Drage ženske: rada bi vam povedala, da je res pomembno, kakšen odnos imamo same do sebe. Da spremenimo zorni kot, iz katerega gledamo na svet: namesto skozi prizmo, kaj drugi pričakujejo od nas, se zazrimo v sebe, v svoje telo in občutke, ter poglejmo, kaj čutimo, da je za nas najboljše. Da se čim pogosteje ustavljamo in umirjamo, prisluhnemo in ravnamo po naši intuiciji. Da smo nežne in sočutne do sebe. Ko enkrat ponotranjimo ta način delovanja in ga zares živimo, ne bomo več pregorevale, zbolevale, se utapljale v obveznostih, predvsem pa ne bomo nikoli več izgubile same sebe. Življenje bo kljub izzivom lahkotnejše, saj bomo same poskrbele za to, da bomo v njem polno in zadovoljno prisotne.
Kontakt
Marjetka Gojkošek
069 982 811
marjetka.gojkosek@terapevtka.si
https://www.terapevtka.si/
Facebook stran: Marjetka Gojkošek – terapevtka si https://www.facebook.com/profile.php?id=61567026431573
Hvala, Marjetka za tvoje odgovore. Moj portal ti želi veliko uspeha in zadovoljnih strank.