Pozdravljeni, Matjan! Se mi lahko za začetek, prosim, predstavite?
Z veseljem. Sem športni psihoterapevt in mentalni trener, moje delo pa je tesno prepleteno z razumevanjem človeške psihe v kontekstu športa. Že več kot desetletje se posvečam psihološki pripravi športnikov – tako mladih kot odraslih – na treninge, tekmovanja, prehode med kategorijami in tudi na izzive izven športnega igrišča. Moja pot se ni začela v učilnici, temveč na igrišču – kot nekdanji športnik, ki je na lastni koži izkusil pomen notranjega ravnotežja. Danes športnike spremljam na njihovi poti k stabilnosti, osredotočenosti in osebnem razvoju. Verjamem, da je prava zmaga tista, ki jo posameznik doseže znotraj sebe – tiha zmaga, ki pa pusti trajen pečat.
Kako bi predstavili vaše delo? S čim točno se ukvarjate?
Moje delo je na presečišču psihoterapije in športa. Zajema globlje razumevanje posameznikove notranje dinamike – njegovih prepričanj, čustev, avtomatskih odzivov – in povezovanje tega z izzivi športnega vsakdana. V praksi to pomeni, da športnikom pomagam obvladovati pritisk, razvijati fokus, graditi notranjo stabilnost in se učinkovito spopadati z neuspehi. Obenem pa tudi ozaveščamo odnose – s trenerji, soigralci, starši – ter iščemo ravnovesje med ambicijami in zdravjem. Ukvarjam se tako z individualnim kot skupinskim delom. Namen je vedno isti: pomagati športniku, da najde stik s sabo, okrepi notranji kompas in razvije psihološko odpornost, ki jo sodoben šport zahteva.
Kako ste začeli svojo pot kot športni psihoterapevt? Kaj vas je pritegnilo k tej karieri?
Moja pot je bila precej organska – nisem si rekel: »Želim biti športni psihoterapevt.« Ampak že kot mlad športnik sem čutil, da se ogromno dogaja znotraj glave – in da o tem skoraj nihče ne govori. Bil sem tisti, ki je poslušal soigralce, se spraševal, zakaj nekdo igra dobro le na treningih, zakaj nekoga poraz zlomi bolj kot drugega. Kasneje sem študiral psihoterapijo in čutil, da me še vedno vleče nazaj v športno okolje. Združil sem oboje – terapevtsko globino in športni ritem – in danes delujem na presečišču teh dveh svetov. Pritegnilo me je predvsem to, da športniki – kljub zunanji moči – pogosto nosijo v sebi neverjetno občutljivost. In to je prostor, kjer se zgodi največ rasti.
Mi lahko, prosim, poveste nekaj več o svojem delu kot športni psihoterapevt in o tem, kako lahko pomagate športnikom pri njihovi športni karieri?
Pri športnikih ne iščem le simptomov ali rešitev za »problematične misli«. Zanimalo me je – in me še vedno zanima – kako športnik gradi svojo notranjo identiteto. Pogosto se zgodi, da se vrednost posameznika povsem zlije z rezultatom: ko zmagam, sem vreden; ko izgubim, sem nihče. In to je izjemno nevaren vzorec. Moje delo je, da športniku pomagam ponovno vzpostaviti stik z notranjimi viri: s pomenom, z vrednotami, z občutkom, da je dovolj že kot človek. Hkrati pa skupaj razvijamo konkretne strategije za obvladovanje treme, fokusa, komunikacije in nastopov pod pritiskom. To ni instantni mentalni »boost«, ampak proces, ki zahteva zaupanje, čas in pogum. A rezultati so globoki – športniki ne postanejo le boljši igralci, ampak tudi bolj čvrsti ljudje.
Kakšni so ključni vidiki uspešne športne psihoterapevtske obravnave in kakšen je običajen potek terapije?
Ključni vidik uspešne obravnave je vedno zaupanje. Brez občutka varnosti, sprejetosti in brez potrebe po “igranju vloge” športnik ne more odpreti prostora za spremembo. Zato začnemo z vzpostavitvijo odnosa – prostora, kjer športnik ne potrebuje dokazovati nič. Lahko je, kar je.
Običajen potek obravnave vključuje pogovor, opazovanje vzorcev mišljenja in vedenja, refleksijo notranjih doživljanj, včasih tudi uporabo tehnik, kot so vizualizacija, dihalne vaje ali delo z notranjim dialogom. Terapija ni linearna – včasih prinese preboj že po nekaj srečanjih, včasih traja dlje, da prideva do bistva. Vsak športnik je svet zase. Moja naloga ni, da ga “popravim”, ampak da ga spremljam v procesu, kjer si dovoli rasti in spreminjati se – kot športnik in kot človek.
Kakšno vlogo ima športna psihoterapija pri izboljšanju športnikovega performansa?
Zelo konkretno – športna psihoterapija vpliva na tisto, kar je pod površjem igre. Tehnika in fizična priprava se lahko trenirata, a če športnik v ključnem trenutku zamrzne, izgubi samozaupanje ali začne igrati iz strahu, vse drugo pade v vodo. Psihološka priprava prinaša stabilnost – tisto notranjo umirjenost, ki športniku omogoča, da v stresu ohrani fokus, dostop do znanja in občutek sebe.
Včasih je razlika med povprečnim in vrhunskim nastopom prav v tem: ali zna športnik v odločilnem trenutku ostati pri sebi ali ga preplavijo dvomi, perfekcionizem ali strah pred neuspehom. Psihoterapija pomaga športniku, da ta notranji kaos razume, ga predela in razvije stabilnejši notranji temelj. In šele iz te točke pride doslednost – tista prava, ki ne temelji le na formi, ampak na notranji osrediščenosti.
Kako se lahko športna psihoterapija uporabi tudi izven športnega polja, na primer pri vsakodnevnih izzivih in stresnih situacijah?
Zelo pogosto športniki ugotovijo, da je to, kar delamo, pravzaprav širše uporabno – ne le za igrišče. Vzpostavljanje notranjega miru, obvladovanje stresa, postavljanje meja, regulacija čustev, razvijanje zdrave samozavesti – vse to so veščine, ki jih lahko uporabijo tudi v šoli, v odnosih, doma, v poklicu, ko športna kariera mine.
Mnogi športniki mi povedo, da so prvič v življenju začeli razmišljati o sebi širše – ne samo kot igralec, temveč kot človek. Psihoterapija odpira prostor, kjer lahko mladi odrastejo tudi kot osebnosti. In če je šport le faza v življenju, je osebna rast nekaj, kar ostane.
Kateri pa so najpogostejši izzivi, s katerimi se športniki soočajo na področju mentalnega zdravja?
Najpogostejši izzivi so povezani z identiteto, pritiskom in notranjim dialogom. Mladi športniki pogosto doživljajo, da so “dovolj vredni” le, če dosegajo rezultate. To jih vodi v perfekcionizem, v notranjo stisko ob porazih, v izgorelost. Nekateri se začnejo umikati iz igre, drugi razvijejo tesnobo ali depresivne simptome, tretji postanejo odvisni od zunanjih potrditev – od trenerjev, staršev ali sledilcev na družbenih omrežjih.
Poleg tega se pogosto pojavljajo izzivi v odnosih – zaupanje, komunikacija, občutek, da jih nihče ne razume. Tudi prehod iz mladinskih v članske selekcije je psihološko zelo zahteven. In potem so tu še poškodbe – ki ne prizadenejo le telesa, ampak tudi samopodobo in motivacijo.
Vse to so področja, kjer je vloga športne psihoterapije ključna. Ne le za “gašenje težav”, ampak predvsem za dolgoročno podporo, ki športniku omogoča, da v vseh teh izzivih zgradi svojo notranjo moč.
Kako pomaga športna psihoterapija ljudem doseči njihove športne cilje?
Vsak športni cilj je vezan na proces – in prav v tem procesu se skriva največ ovir: miselni vzorci, notranji pritiski, dvomi, težave z motivacijo, strah pred neuspehom ali celo pred uspehom. Športna psihoterapija pomaga razvozlati te notranje mehanizme. Pogosto športnik ne potrebuje še več naporov ali še bolj trdega treninga – ampak spremembo pogleda nase in na svojo pot.
S terapijo ozaveščamo notranje blokade, gradimo pozitiven, realen notranji dialog, razvijamo čustveno odpornost ter konkretna orodja, ki športniku omogočajo večjo stabilnost na poti do cilja. Pogosto prav skozi to notranjo urejenost pride tudi večja zunanji uspešnost – ne zato, ker bi “manipulirali z glavo”, temveč ker športnik pride v stik s sabo, s svojo resnično željo in močjo. Cilj takrat postane del poti, ne breme. In to naredi ključno razliko.
Kaj je ključ za vzdrževanje motivacije med športno sezono?
Ključ za dolgoročno motivacijo ni vedno v zunanjem cilju – ampak v notranjem smislu. Motivacija, ki temelji zgolj na rezultatih, hitro upade ob prvem porazu ali stagnaciji. Zato skupaj s športniki raziskujemo: Zakaj sploh treniraš? Kaj te resnično žene? Kje najdeš smisel, tudi ko je težko?
Pomembno je tudi, da znajo športniki upravljati z energijo – to pomeni vključevanje aktivnega počitka, psihične regeneracije, včasih tudi umika od športa za nekaj dni. Motivacijo ohranja tudi občutek napredka – a ne le v točkah ali golih, temveč v osebni rasti. Ko športnik vidi, da se razvija kot oseba, ostaja notranje povezan s potjo. In takrat se motivacija ne izgublja – temveč postaja globlja.
Kakšno vlogo imajo starši pri razvoju mladih športnikov in kakšna je njihova vloga pri podpori ali oviranju otrokovega razvoja?
Starši so kot tihi spremljevalci – lahko največji zaveznik ali pa nehotena ovira. Njihova prisotnost, besede, odzivi po tekmah – vse to močno vpliva na otrokovo samopodobo. Otrok si želi biti sprejet – ne kot športnik, ampak kot sin ali hči. Če začuti, da je ljubljen le, ko zmaguje, se začne razvijati pogojen občutek vrednosti.
V psihoterapiji pogosto delamo tudi s starši – da se naučijo podpreti otroka, ne glede na rezultat. Da znajo poslušati, ne da bi takoj dajali nasvete. Da znajo biti varna opora, tudi kadar otrok odpove. Ko starš razume, da je njegova najpomembnejša vloga vzgojiti zdravega, čustveno stabilnega mladostnika – in ne zgolj “zmagovalca” – takrat je otrok res lahko svoboden v športu. In ravno ta svoboda pogosto vodi do najboljših rezultatov.
Poškodbe pri športnikih so zelo pogoste. Kako se psihološki procesi in čustvena doživetja razlikujejo pri športnikih, ki so doživeli poškodbo, in pri tistih, ki so zdravi?
Poškodba ni le telesna izkušnja – je tudi močan psihološki udarec. Športnik ne izgubi le gibanja, ampak tudi identiteto, rutino, stik s soigralci, občutek napredka. Pri nekaterih se pojavijo občutki nemoči, izgubljenosti, depresije, tudi občutek, da “nič več nima smisla”. Zdravi športniki imajo pogosto občutek nadzora – poškodovani pa se znajdejo v prostoru negotovosti.
V terapiji najprej ustvarimo varen prostor, kjer športnik lahko izrazi jezo, žalost, razočaranje – brez občutka krivde ali potrebe po “pozitivnem razmišljanju”. Pomembno je, da najde novo sidro – nekaj, kar mu pomaga ohranjati povezanost s sabo, tudi ko ne more igrati. Hkrati pa skupaj gradiva psihološko pripravljenost na vrnitev: obvladovanje strahu pred ponovitvijo poškodbe, vračanje zaupanja v telo in ponovno gradnjo samozavesti. Proces celjenja se tako ne zgodi le v mišicah, ampak tudi v glavi.
Kako lahko športni psihoterapevt pomaga športnikom pri vrnitvi na vrhunsko raven?
Vrnitve so pogosto težje kot začetki. Ko se športnik vrača – po poškodbi, po dolgem premoru ali po psihološki izgorelosti – s sabo nosi prtljago. Strah pred neuspehom, dvom v telo, občutek, da mora nekaj dokazati. Včasih se pojavi tudi izguba notranje motivacije ali primerjanje z nekdanjo verzijo sebe.
Kot športni psihoterapevt športniku pomagam, da znova vzpostavi stik s sabo – da ne hiti, ampak razume, da je vrnitev proces. Delava na tem, da se začne zaupati telesu, da zna prepoznati meje in ne potisne sebe čeznje iz strahu. Velik poudarek damo vizualizaciji, notranjemu dialogu, pa tudi ponovni izgradnji športne identitete: ne kot »tistega, ki se vrača«, ampak kot celovite osebe z novo globino. Včasih športnik na poti nazaj odkrije nekaj, kar prej ni videl – in prav to ga naredi še močnejšega.
Kateri primeri iz vaše prakse so vam ostali najbolj v spominu, ko gre za pomembnost psihološke priprave športnikov?
Več jih je, a nekateri so resnično ostali z menoj. Recimo igralec, ki je bil vedno med najboljšimi, a po prvem večjem porazu – finalu, v katerem je odpovedal – želel odnehati. Ni šlo le za šport, šlo je za udarec v njegovo identiteto. Zanj je bil neuspeh dokaz, da »ni dovolj dober«. Terapevtski proces je trajal mesece. A ko je prvič spregovoril o svojih notranjih bojih, se je zgodil preobrat. Ni se vrnil kot isti igralec – vrnil se je močnejši, mirnejši, bolj celosten.
Drugi primer je mlada športnica, ki je imela težave s paničnimi napadi pred tekmami. Naučila se je poslušati svoje telo, razvila rituale umirjanja, začela govoriti o stvareh, ki jih je prej tlačila. Danes je kapetanka ekipe in zgled ostalim. Te zgodbe mi vedno znova potrjujejo, da mentalna priprava ni dodatek – je temelj.
Zakaj menite, da je pomembno, da športnik po končani karieri poišče psihoterapevtsko podporo?
Ker se končanje športne poti pogosto ne zgodi z medaljo in nasmehom. Za mnoge je to obdobje praznine, izgube smisla, tudi osamljenosti. Leto ali dve po koncu kariere veliko športnikov prvič prizna: »Ne vem več, kdo sem.« Vse življenje so bili definirani skozi vlogo – igralec, tekač, reprezentant – in nenadoma te vloge ni več.
Psihoterapija v tem obdobju ni le podpora – je prostor, kjer nekdo znova odkrije svoj občutek identitete. Pogosto gre za proces žalovanja – ne le za športom, ampak za delom sebe. A prav skozi ta proces športnik lahko začne novo poglavje – ne kot »bivši športnik«, ampak kot človek s posebno potjo, izkušnjo in globino, ki jo lahko prenese drugam.
Ali imate kakšen nasvet za mlade športnike, ki se želijo izboljšati in doseči svoje cilje?
Da – a ni tehničen. Moj nasvet je: poslušaj sebe. Ne samo trenerja, ne samo okolice – poslušaj tisti notranji glas, ki ve, zakaj si sploh začel. Ne izgubi tega občutka igre, radovednosti, želje. Tudi ko pridejo pritiski, tudi ko se zdi, da moraš ves čas nekaj dokazovati – ne pozabi, kdo si. Tvoj rezultat te ne definira. Ti si več kot zmaga. In če gradiš svojo pot iz te zavesti, boš morda res postal odličen športnik – a še pomembneje, postal boš trden, iskren človek.
In še nekaj: ne boj se prositi za pomoč. Pravi zmagovalci niso tisti, ki vse naredijo sami – ampak tisti, ki si upajo stopiti globlje vase.
In nadgradnja vsega tega je knjiga, ki izide konec meseca junija …
Kontakt
matjan@mindscape.si
+386 31 321 919
www.mindscape.si
instagram: @matjanc
facebook: matjan.cojhter, Mindscape – psihoterapija in hipnoza Matjan Cojhter
Matjan, iskrena hvala za vaš čas, odprtost in dragocene misli, ki ste jih delili z nami. Vaše delo je resnično inspirativno in verjamem, da bo mnogim športnikom pomagalo najti notranjo moč in ravnovesje.
Maja B.