Mia Klara Tobaj: Psihoterapija je čas posvečen sebi

Danes imam priložnost govoriti z Mio Klaro, diplomirano socialno pedagoginjo in specializantko analitične psihologije ter integrativne psihoterapije.

Mia Klara, hvala, da si se mi pridružila. Začniva z osnovnim vprašanjem: kdo je Mia Klara?

Maja, hvala za tvoje zanimanje in povabilo. Z veseljem sem se odzvala. Nagovorilo me je tvoje pristno zanimanje, ki odpira, vabi v pogovor in deljenje.

Kdo je Mia Klara? (premor) Na to vprašanje bi lahko odgovorila s tem, kaj delam, kakšne vloge imam v življenju, kakšne so moje lastnosti. Pa vendar je zame to vprašanje bolj globoko. Sem ena izmed tistih, ki se najdem v arhetipu iskalke in popotnice. Iščem svojo notranjo podobo, prostor v svet, pot za uresničitev same sebe. Občutek je, da zadnja leta na novo nastajam.

Mi zaupaš, kaj je tvoj hobi?

Kot študentka sem se ukvarjala z doživljajsko in cirkuško pedagogiko ter jogo, kasneje sem plesala swing. Tisto, kar ostaja z mano tudi danes, pa je masaža, psihološka astrologija, ljubezen do psov in narave nasploh, čuječe bivanje in meditacija. Sem tudi prostovoljka pri društvu Šent. V zadnjem obdobju se raziskujem tudi s pomočjo IST tehnike regresije znotraj Clairvision šole ter s pomočjo terapevtske masaže trebuha, ki mi odstirata nove svetove.

Kaj te je vodilo k izbiri poklica, ki ga opravljaš danes?

Prav gotovo kar nekaj pomembnih doživetij, pa tudi moja senzibilnost in življenjske (pre)izkušnje. (premor) Globin svojega obstoja sem se zavedela, ko smo bili na maturantskem izletu v Grčiji, kjer smo obiskali tudi Delfe. Tam me je čisto prevzel napis v Apolonovem preročišču: Spoznaj samega sebe! Ta popek sveta, kot so ga imenovali stari Grki, me je povabil vase. Ker sem se čutila nagovorjeno, sem fakulteto zaključila z diplomsko nalogo na temo, Kdo sem? Od kod prihajam? Kam grem?, kjer sem raziskovala duhovno dimenzijo človeka.

Ko pogledam nazaj, pa je bilo za odločitev za poklic psihoterapevtke ključno to, da sem se dobrih 11 let nazaj dobesedno znašla na večji življenjski prelomnici. Takrat sem z vprašanjem, Kdo sem? vstopila v svoj psihoterapevtski proces. Odločena, da želim živeti bolj povezana s sabo in svojim namenom, da si želim bolj kvalitetnega življenja. Ta neprecenljiva izkušnja psihoterapevtskega odnosa me je pripeljala do tu, kjer sem danes. Zdravilen odnos s psihoterapevtko, ki sem ga sama prejela, delim dalje.

Spoznavanje samega sebi in osebna rast sta zame motiv za celo življenje. Tako gledam nase in tako si izbiram poklic in delo, ki me k temu spodbujata.

Kako usklajuješ svoje delo kot vzgojiteljica predšolskih otrok in psihoterapevtka? Kakšne posebne izkušnje prinaša ta kombinacija?

V mojem svetu se oba poklica med seboj povezujeta in dopolnjujeta. Moje prve stranke so otroci, ki me učijo pristnosti, pa tudi živosti in stika s sabo. Nagovarjajo tudi mojega notranjega otroka, da je živ in da se izrazi. Vse to je pomembno tudi v psihoterapiji. Na drugi strani pa v delo z otroki vnašam veliko tega, kar me uči psihoterapija. Poudarila bi predvsem dober stik in odnos, prisotnost ter uglaševanje.

Tvoja praksa deluje pod imenom Psihoterapije Altovida. Kaj vse nudiš klientom?

V okviru svoje zasebne prakse nudim individualno psihoterapijo za odrasle, ki jo namenjam predvsem ženskam, ki se znajdejo v stiski zaradi težav in preizkušenj ali pa si želijo strokovne podpore na poti samouresničevanja. Na internetni strani in socialnih omrežjih tedensko objavljam Utrinke psihoterapije. To so blog prispevki na teme, ki me nagovorijo in so povezane z duševnim zdravjem in psihoterapijo. Na ta način želim pripevati k skrbi zase in k bolj zavestnemu življenju. V okviru širjenja vzpodbude za delo na sebi pripravljam tudi delavnice, ki pa niso psihoterapevtske narave. Ravno v tem obdobju nastajajo delavnice na temo sanj. Vabljene, da spremljate objave na socialnih omrežjih ter se prijavite.

Kakšne vrednote te vodijo pri delu z ljudmi?

Na kratko bi izpostavila tri sestavine, ki so temelj mojega dela v vseh treh poklicih, psihoterapevtke, vzgojiteljice in maserke: pristnost, prisotnost in prizemljenost.

Kako bi opisala svoj psihoterapevtski pristop?

Delam po principu analitične psihologije, ki je smer psihoterapije in psihoanalize pa tudi psihologije. Gre za več kot to, da se klientka razbremeni simptomov, ki jo težijo in omejujejo. Skupaj s klientko iščeva vzroke in se veliko ukvarjava z nezavednim ter s tem, kako uporabiti potencial, ki se skriva tu. Težave skušava sprejeti in jih razumeti kot vzpodbude in ne kot ovire. V ozadju stisk je namreč sporočilo nezavednega, ki klientko usmerja v iskanje njihovega smisla in namena. Tako lahko njihov potencial izkoristi za svojo notranjo rast. Pri tem naju podprem tudi s psihološko astrologijo.

Izobražujem se tudi iz integrativne psihoterapije. V prihodnje pa se želim usposobiti tudi za psihoterapevtsko delo s telesom, saj mi je kot maserki in refleksoterapevtki telo blizu. Zelo sem radovedna, kako se mi bodo v psihoterapevtskem delu moja znanja in zanimanja povezala in kakšen svojevrsten pristop k izvajanju psihoterapije bom ustvarila.

Kakšne so najpogostejše težave, s katerimi se ljudje obrnejo nate?

Posebno pozornost namenjam podpori ob tesnobi, izčrpanosti in depresiji. Prav tako spremljanju v procesu izgube in žalovanja ter pri izzivih s plodnostjo. Pa tudi preizkušnjam v obdobju krize srednjih let, ko se vrednosti sistem in življenje postavita na glavo. Predvsem me nagovarja delo z ženskami. Kot podpora na pomembnih življenjskih prehodih kot so poroka, materinstvo, ločitev ali ko se ti prehodi v življenju odvijejo kot njihova nasprotja.

Zanima me, kako običajno poteka psihoterapevtsko srečanje? Kaj lahko klient/ka pričakuje?

Psihoterapija je v osnovi oblika pomoči s pogovorom. Klientko vzpodbujam, da poleg vsakodnevnih vsebin, to je stisk, razočaranj, presenečenj, in kar je še posebej pomembno hrepenenj, radosti in lepot, na srečanje prinese tudi svoje fantazije, dnevna sanjarjenja in sanje. Delo s sanjskim materialom je zelo dobrodošlo, saj nama prinese bogat vir informacij iz nezavednega. Nezavedno je bogat zbiralnik energije, ki čaka, da ga uporabiva. Ozaveščen, predelan in integriran nezavedni material namreč klientko izdatno podpre v njenem življenju. Zato mu na srečanjih nameniva prostor ter mu tako sporočava, da ga ceniva in spoštujeva.

Kako pomembna pa je vloga terapevta v samem terapevtskem procesu? Kako lahko posamezniki najdejo pravega terapevta zase? Na kaj naj bodo še posebej pozorni?

Ključno vlogo ima klientka. Tako kot je zapisano v knjigi Dodo se pogovarja, vodnik po psihoterapiji, je klientka glavna junakinja in glavni akter psihoterapije! Bolj kot izbira vrste psihoterapije, je pomembna izbira psihoterapevtke, ki vpliva na izid s svojo osebnostjo. Eden izmed ključnih dejavnikov kvalitete in uspeha pa je tudi odnos med klientko in psihoterapevtko. Ko izbira, naj se zato prepusti intuiciji in nezavednemu, da jo vodita in usmerjata. Namreč, že ko izbira vstopa v odnos in v njej se že aktivira transfer, kar pomeni, da v psihoterapevtki vidi tisto, kar je njeno. Tako se nezavedno pozunanji in to je odličen material za delo na srečanjih.

Kaj pa družina in prijatelji? Kako lahko prispevajo k uspehu psihoterapevtskega procesa?

Brez odnosov ni življenja, zato so tudi tu naši ljudje neprecenljivi. Psihoterapija je prostor za vajo in generalko, naši bližnji pa so pomemben del predstave, ki sledi vaji. Z njimi lahko vse tisto, kar klientka pridobi v psihoterapevtskem procesu, vnese v svoj vsakdanjik in to tudi živi. V vsakdanjem življenju je zaradi čustvene vpletenosti težje zagnati kolo spremembe. Psihoterapevtski prostor pa je zaradi svoje nevpletenosti idealen prostor za vadbo in začetek sprememb, saj omogoča korektivno izkušnjo. Tukaj je zdaleč najbolj enostavno biti drugačna, svojstvena in prepoznana v tem, kar si.

Kako lahko posamezniki prepoznajo, kdaj je čas za iskanje profesionalne pomoči in ne le zanašanje na prijatelje in družino?

Kadar nas spreleti in pomislimo, da tega ne zmoremo same. Ko poskušamo same, pa ni zares učinka. Ko podpora bližnjih za nas ni dovolj razbremenilna. To pomeni, da je situacija za žensko preobremenjujoča. Prav to, da se v občutkih nemoči obrne po pomoč, je zrelo in odgovorno. Moje sporočilo ženskam je: Ne odlašaj! Saj se lahko razvijejo resni simptomi, kot so znaki tesnobe in depresije. V določenih primerih lahko večji stres povzroči, ali sproži celo duševno bolezen. Takrat potrebujemo drugo osebo, ki nam priskrbi podporo. Imamo pa tudi različne osebnostne lastnosti, sposobnosti in različne podporne mreže. Bolj ranljive so na primer tiste ženske, ki so visoko senzitivne, težijo k odličnosti ter imajo občutek, da zmorejo ali morejo vse same. Tudi v primeru, ko imajo dobro podporno mrežo, je ne uporabijo. Ko nastopi zahtevno življenjsko obdobje imajo več možnosti, da se fizično, energetsko, čustveno ali miselno izčrpajo. Seveda pa je poleg tega, da pravočasno poiščemo pomoč, pomembno tudi, da jo pravočasno prejmemo.

Kaj bi želela sporočiti tistim, ki razmišljajo o psihoterapiji kot poti za osebno rast?

Da je vredno, vsega, kar v to vložimo. Pogosto si želimo hitrih sprememb in čim manjšega vložka. Pri osebni rasti pa se podajamo na daljšo pot. Zato je za psihoterapevtski proces potrebno zavedanje, da takšna odločitev zahteva odločnost, zavzetost in vztrajnost. Vključuje časovni in finančni vložek, ki zahteva obilo psihične energije. Res pa je, da je vse, kar ženska vloži v delo na sebi dobro in da se sedmero povrne. Dobro ni samo zanjo, ampak tudi za vse njene ljudi.

Omenila si, da poleg psihoterapije izvajaš tudi masaže. Kako se ti dve področji dopolnjujeta in kakšen vpliv ima lahko masaža na terapevtski proces?

Res je, po poklicu sem namreč tudi maserka in refleksoterapevtka. Izvajam butične terapevtske masaže za ženske. Poleg refleksoterapije nudim tudi terapevtsko masažo trebuha, v tem letu pa se odpravljam na seminar terapevtske masaže prsi. Vse tri podpirajo ne le fizičnega, ampak tudi psihičnega zdravja ženske. So vir prečiščenja, plodnosti in kreativnosti.

Seveda, psihoterapija in terapevtska masaža sta povezani. Masaža temelji na dotiku, ki je naša osnovna potreba in hrana. Dotik je prvi čut, ki se razvije, ko rastemo v maternici in zadnji, ki zamre v procesu umiranja. Tudi odrasli, ne le otroci, potrebujemo dotik zato, da smo zdravi in ustvarjalni. V sebi ima namreč veliko moči in potenciala. Zato je pomemben njegov namen, pa tudi spoštljiv odnos do ženske in zanimanje zato, kako ga doživlja. Danes se dotik v psihoterapiji uporablja kot način komunikacije ter tehnika razvoja, rasti in zdravljenja. V pogovorni psihoterapiji se uporablja kot dodana vrednost, medtem ko je v telesno orientiranih smereh ključna metoda. Pomembno je, da je za ustrezno uporabo dotika psihoterapevtka primerno usposobljena. Tako lahko uporablja dotik na strokoven in etičen način, klientki pa na ta način prinese korist. 

V zadnjih letih je videti, da se o duševnem zdravju govori bolj odprto. Meniš, da je psihoterapija še vedno tabu tema?

Kljub promociji duševnega zdravja je še vedno pogosto mišljenje, da je nekdo nor, če hodi na psihoterapijo. S kolegicami se v praksi namreč srečujemo s stiskami klientk povezanimi s prikrivanjem tovrstnih težav v službi, ne redko pa tudi v širši in celo ožji družini, kar predstavlja dodatno breme ter zavira izboljšanje zdravja in kvalitete življenja. Pomembno je, koliko je psihoterapija prepoznana in ali se poklic psihoterapevtke loči od sorodnih poklicev, to je od poklica psihiatrinje in psihologinje. Zavest, da je psihoterapija ključna pri ohranjanju duševnega zdravja počasi kaplja tako med posameznike kakor tudi v stroko. Pogosto tisti, ki se srečajo s težavami v duševnem zdravju, ne vedo, kaj to pomeni in kam se lahko obrnejo po pomoč. Tudi ko najdejo pot skozi ta labirint, (pre)dolgo traja, da dobijo ustrezno pomoč. Prav zato so v promociji duševnega zdravja ključni tudi tisti, ki spregovorijo o svojih izkušnjah stisk, bolezni in ozdravljenja iz prve roke. Širjenje zgodb posameznikov, ki so se s tem srečali, je potrebno in zaželjeno. V ogled priporočam dokumentarni film, Kako je živeti z ADHD na RTV Slovenija, ki je nedolgo nazaj nagovoril tudi mene.

Kako bi definirali psihoterapijo in njeno vlogo v današnjem svetu?

Psihoterapija ima zelo pomembno vlogo pri ohranjanju in krepitvi duševnega zdravja ter preprečevanju duševnih motenj. Nuno je prepoznati njeno vrednosti s strani države, sistema in stroke, da bi se sistemsko omogočila njena širša dostopnost. Zaradi načina sodobnega življenja so duševne težave in bolezni v porastu, tako žal depresija in tesnoba konkurirata najbolj razširjenim telesnim obolenjem. Timsko delo različnih profilov strokovnjakov, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem, je pri tem zelo pomembno. Žal pa v centrih duševnega zdravja, ki se odpirajo po Sloveniji, še vedno ni prostora za psihoterapevtke. Za prihodnost države in kulture, morda celo človeštva je nujno potrebno, da se na osebni, kot na družbeni ravni prepozna vrednost psihoterapije kot znanosti in samostojnega poklica ter sprejeme različica zakona, ki je v praksi že preizkušen ter učinkovit in bo zato lahko zagotovil kvalitetno in dostopno pomoč tudi pri nas.

Danes bi se rada osredotočila tudi na pomembnost časa zase in kako ta vpliva na naše duševno zdravje. Zakaj je po tvojem mnenju pomembno, da si vzamemo čas zase?

Točno tako, čas zase vpliva na kvaliteto duševnega zdravja. Že samo z 10 min na dan si lahko izboljšamo zdravje. To naj bo navada vsake ženske. Podobno kot umivanje zob, ki ga ne preskoči, pa če je še tako zaposlena ali utrujena. Kvaliteten čas zase, ki je lahko reden počitek na kavču, zmanjša stres, žensko sprosti in jo napolni z energijo. Trenutki samote jo povežejo s tem, kar čuti in doživlja ter ji pomaga razumeti, kaj potrebuje, da bi bila bolj v ravnotežju. Ta premor potreben, da procesira svoje vtise in doživljaje, umiri svoje misli in tako lažje pride do novih uvidov in idej. Ob rednem prakticiranju posvečenega časa zase se lahko bolj jasno in z manj stresa sooči z izzivi. Predvsem pa je lahko v odnosih takšna, kot si želi biti: sveža, pristna, osrediščena in čustveno dostopna.