Nadarjeni otroci

Sicer nisem čisto prepričana, zakaj so si pred nekaj desetletji izmislili termin »nadarjeni otroci«, a tako sedaj v osnovnem šolstvu opredeljujejo otroke, ki so nadpovprečno inteligentni, kot bi jaz temu rekla. Sicer je res, da besedna zveza »nadarjeni otroci« zajema nadpovprečno nadarjenost ne zgolj pri merjenju inteligenčnega kvocienta temveč zajema testiranje otroka na področju glasbe, umetnosti ter vodstvenih sposobnosti oziroma da otrok izkazuje nadpovprečne sposobnosti mišljenja.

Danes razmišljam o naših brihtnih otrocih. K meni prihaja vedno več staršev v močni stiski, ker ne zmorejo spremljati, vzgajati in krotiti svojih izjemnih otrok. Ki jim povedo pri petem letu starosti, da nekaj ne bodo naredili, ker jih to ne zanima, da rišejo takšne slike, da stojiš in debelo gledaš, da je osemletniku povsem jasno, kaj se v družini dogaja ter da se v drugem razredu osnovne šole dolgočasi, saj ves učni program že obvlada.

Sama sem mama izjemno nadarjene hčerke. O tem so mi z nejevero pripovedovale vzgojiteljice pri njenih treh in štirih letih. Vse je že vedela, kar so se učili, bila je šefica celotne skupine, za vsakega otroka je vedela katero šalčko in igračko ima tisti dan, kako se bo kdo igral in ostali otroci so ji popolnoma brez upora priznali voditeljsko vlogo. Vzgojiteljice so jo imele za svojo desno roko, saj so zaupale njenim zapovedim ostalim otrokom, ki so mojo hči brez besed ubogali in naredili, kot jim je naročila. Že kot majhni štručki v vozičku, ko sva se vsak dan sprehajali po Ljubljani s mojim pitbulom ob strani, ki je zvesto čuval mlado dete, sem ji razlagala, da je nebo modro in smreke zelene, četudi je bila takrat dolga dobrega pol metra in stara nekaj mesecev. Mimoidoči so me debelo gledali, kaj tisti majhni štručki razlagam barve in kažem posamezne predmete, a sem vedela, da si je četudi majhen dojenček vse zapomnila, a še ni mogla govoriti. Ko je začela čebljati, je vse kar sem ji razlagala kot dojenčici, hitro prepoznala in povedala točen pomen ali definicijo, barve.
Brala, seštevala in odštevala, tudi v iracionalna števila je od četrtega leta naprej, saj ko ji je bilo dolgčas, sva pač brali ali računali za lahko noč, namesto pravljice. No, njej je bilo vedno dolgčas. Kar naprej je hotela vedeti milijon stvari, kar naprej je želela od mene poslušati stare antične zgodbe Zeusa, Ahila ali kako je nastajala zgodovina človeštva. Brali sva o genomu in genetiki že v prvem razredu osnovne šole. Blestela je pri vseh športih, karkoli se je lotila, je hotela biti najboljša in je seveda tudi bila, saj je po naturi tekmovalna.

A kot mnogi izrazito brihtni otroci, ki jim je zelo hitro dolgčas in iščejo možnosti, da bi vse naredili po svoje, je takšen otrok z močno in neukrotljivo voljo seveda zelo težko vzgojljiv. Ko na vsako naše vprašanje prvo reče tečno »neeee« in se šele morebiti po dolgih in mučnih pogajanjih in argumentiranih dokazovanjih našega stališča pristane na naše zahteve ali navodila. No, vsaj tako je bilo pri mojem otroku. Ki je bila po koncu tretjega razreda osnoven šole testirana in prepoznana kot nadpovprečno nadarjen otrok na vseh področjih. A je od mene kot mame še vedno potrebovala močne zahteve in vzgojne omejitve, da se je oblikovala v čustveno in osebnostno zdravo žensko, ki ve kdo je, ki ima potrebo pomagati in svetovati drugim in ki je rahločutna in še vedno zelo čustvena. Sedaj, ko je stara dvajset let, sva iskreni prijateljici in zaupnici. Jo ljubim in sem ponosna na njo.

Tako, to je zgodba moje hčerke. Ali ste v tej zgodbi prepoznali svojega trmastega in nenavadno radovednega otroka? Ki mu je vedno dolgčas, saj potrebuje vedno več informacij? Ki je neverjetno trmast in ima svojo voljo? Ki zna že zelo zgodaj manipulirati vas kot starša? Ki mu kar jasno marsikaj, kar vam ni?

No, imate nadarjenega otroka doma. Ne bojte se ga, podprite ga, svojega otroka.