Pogovor z umrlimi je namenjen žalujočim. Reading da ljudem kanček upanja ali potrditev, da obstaja posmrtno življenje in s tem dokaz, da so njihovi dragi preminuli, še vedno nekje tu in jih varujejo in spremljajo. Ne potrebujem verjetno posebej poudarjati, da je vsak pogovor z umrlimi unikaten. Srečanja so različna zaradi različnih osebnosti žalujočih in preminulih. Niti dva readinga nista enaka.
Ljudje si predstavljajo, da je pogovor z mrtvimi vedno srce parajoč, da jokamo eno uro, obžalujemo stvari in pišemo odpustke. Nič takšnega. Solze so normalne. A pogost je tudi smeh. Veliko smeha. In ravno to je namen stika z umrlimi. Da se jih spomnite, ko so bili še živi, zabavni, humoristi, zajedljivi, sarkastični, cinični, dobrosrčni, škrti, … Marsikdo bo verjetno malo čukasto pogledal, kako te lahko spomin na dedka s črnim humorjem, spravi v smeh. A te lahko. Brez težav. Tisti, ki imajo zdrav odnos do umrlih, ki so, še pomembneje, prešli skozi prve faze žalovanja in nimajo zamer in jeze na mrtve, se le teh lahkotneje spominjajo. To nikakor ne pomeni, da ne žalujejo več. Žalujemo celo življenje. Od nas pa je odvisno ali bomo nehali živeti po izgubi najdražjih ali bomo ponovno poiskali smisel življenja. Kakorkoli, mrtvi znajo biti zabavni. Lahko rečem, da se več smejemo na pogovorih kot jokamo. Zakaj? Umrli se predstavijo s svojo osebnostjo, humorjem, načinom razmišljanja, z nečim kar bo vam poznano.
Rada kanaliziriam duše s humorjem. Nekateri pokojniki so imeli specifičen način komunikacije ali pa humor, ki ga niso vsi razumeli. Način kako podajajo informacije, je ponavadi najbolj zabaven. Eden takšnih primerov je bila duša očeta, ki mi je pokazala slona v živalskem vrtu. Slon je bil k meni obrnjen s ta zadnjo. Sem si rekla, kaj naj točno s tem podatkom. Kaj hudimana naj bi to pomenilo!? Mogoče je kakšna ankedota povezana s sloni oz. je kdo bil prejšni teden v ZOO-ju ali je morda kdo strašanski ljubitelj knjige Agathe Christi: Sloni si zapomnijo? Kaj je s to slonjo ritjo? No, hčerka en čas posluša, potem se začne smejati in reče, da je pokojni oče, njeni mami vedno, ko je slonela na okenski polici rekel: »Lej ti to slonjo rit!« Obe dve sva planili v smeh in kar nekaj časa je trajalo preden sva lahko nadaljevali s pogovorom. Vse je v interpretaciji. Včasih je pomen dobeseden. Ali pa recimo me duše umrlih prisilijo, da z njimi počnem stvari, recimo obmetavanje z olivami je moj simbol, da nekdo ni maral oliv. So primeri, ko se bašemo s kakšno hrano, recimo sladko smetano ali s sladkorno peno, kar pomeni, da je nekdo oboževal to vrsto hrane. Ali pa mi pokažejo pokakan nagrobnik in kako duša odganja enega in istega ptiča. Kako pokojnik poje pod tušem in nagaja živim z zaveso za tuširanje. Bolj humornih prizorov so kratki filmčki kako igrajo z Matildo poker ali boksajo z njo. So trenutki, ko se celo oblečejo v kakšne smešne kustume ali oblačila, da lažje interpretiram pomen sporočila. Se je zgodilo, da sva s pokojnikom oblečena kot balerini poskakovala in plesala po plesni dvorani in izkazalo se je, da je to konkreten spomin iz neke zabave. Smeh pride tudi, ker stranke večinoma pozabijo na določene lepe spomine in niti ne pričakujejo, da se umrli še spomnijo tega. Zabavnih primerov je nešteto. Naštevala bi lahko do jutri.
Želim povedati zgolj to, da umrli želijo, da se spomnite lepih trenutkov. Spomnite se jih takšne kot so bili. Morda vam je za čas njihovega življenja šla kakšna lastnost silno na živce, a po smrti se boste lahko temu nasmejali, saj vam je to najboljša potrditev, kdo je ob vas. Naj vam jeza, žalost in občutek krivde ne zbrišejo nasmeha iz obraza. Umrli želijo, da se imate lepo, da se zabavate. Predvsem pa, da živite!
Medij Urška Puš → Dotik onostranstva