Smrt nikomur ne prizanaša. Je del življenja. Vsak od nas se je z njo že soočil na takšen ali drugačen način. Neizbežno je, da bomo vsi nekoč umrli. A medtem, ko bo naša duša živela naprej, se za marsikaterega žalujočega življenje ustavi. Proces žalovanja je proces let, desetletij. Ni dveh oseb na zemlji, ki bi žalovali enako. Ne obstaja univerzalno zdravilo, ki bi ga lahko zaužili ob izgubi bližnjega in bi bili čez pet minut ozdravljeni vseh bolečin, žalosti in solz. Ne gre tako.
V mojo pisarno pridejo najrazličnejši ljudje in z njimi najrazličnejše duše umrlih. Nekatere duše so zapustile telo po dolgi bolezni, druge hitro in nepričakovano, tretje v tragediji, četrte sploh nikoli niso zapustile varnega udobja maminega trebuha. Če so si readingi različni, pa ostaja podobna bolečina pri večini. Pogosto slišim, kako stranke potožijo, da jih nihče ne razume. Da ljudje ne razumejo njihovih bolečin ob izgubi. Kako jim ljudje govorijo: »Saj bo! Potrpi. Čas celi rane.« Razjezijo se, ko na primer mamica, ki je utrpela izgubo otroka med nosečnostjo, primerja svojo izgubo z njihovo, ko so izgubili otroka pri desetih ali tridesetih letih. Pravijo mi: »Ni enaka izguba. Kako lahko starše ob smrti otroka pri enem letu boli tako kot nas, ko smo meli sina dvajset let preden je umrl?« Lahko razumem iz kakšne bolečine človek to reče. Povsem razumljivo, a vendar kaj res lahko damo na tehtnico bolečino enih in drugih staršev in izmerimo kateri bolj trpijo? Ali so bolečine ob izgubi najdražjih primerljive?
Nekdo, ki je otroka izgubil med nosečnostjo ni nujno nič manj prizadet kot nekdo, ki je otroka izgubil pri petnajstih letih. Morda sta ta ista starša leta in leta skušala zanositi, a se je vedno končalo s splavom ali prekinitvijo nosečnosti in je za njiju dva bolečina ravno tako neznosna kot za mamo in očeta, ki sta s pokojnim sinom delila petnajst let spominov. Radi rečemo: »Če nekdo ni sam nečesa doživel, potem ne more razumeti.« Morda res ne moremo popolnoma razumeti nekoga, ki so mu ubili bližnjega, vendar lahko sočustvujemo, lahko tolažimo, lahko poslušamo. Obstajajo tudi podporne skupine, društva, kjer se srečujejo ljudje, ki so ljubljene izgubili na podoben način. Pomoč obstaja, a le če si dovolite pomagati. Umrli vedno znova dokazujejo, da težke preizkušnje kot je recimo smrt, pa naj se sliši še tako nezaslišano, zbližuje ljudi, odpira srca in ponudi osebnostno in spiritualno rast.
Nič in nihče vam ne more ljubljene osebe vrniti nazaj v fizično življenje. Celjenje čustvenih ran po izgubi najdražjih se lahko začne šele, ko zapustimo polja jeze, zamer in iskanja krivcev. Trpljenje ni pot, ki so jo za nas izbrali umrli. Ne želijo, da se dan in noč vrtimo v začaranem krogu žalosti in jeze. Želijo, da sprejmemo življenje brez njih, živimo naprej pozitivno, polno življenje in si dovolimo žalovati.
Medij Urška Puš → Dotik onostranstva
(Foto: www.pixabay.com)