Si predstavljaš, da se vsak dan zbudiš brez spomina na to, kar se je zgodilo prejšnji dan? Odpreš oči in začneš opazovati ter doživljati sebe in vse okoli sebe kot čisto novo zgodbo? »Stara« čustva, navade in prepričanja ne obstajajo več in ti povsem z lahkoto vstopaš v nov dan. Brez bremena preteklosti. Um nima prav nobenega plevela, ki bi ga prežvekoval za naprej in nazaj; čustva nimajo prav nobenega ognja, da bi se »kuhala« za nazaj in naprej. Čutiš radost, ker si živ/a, ker lahko zaznavaš življenje in radovedno opazuješ, kaj ti bo prinesel naslednji trenutek. Čas se ustavi, počutje je božansko. Tako nekako kot takrat, ko poslušaš svojo najljubšo pesem ali zaljubljeno pogledaš svojo ljubezen v oči in se ti vsakič zdi, kot da bi bilo prvič.
Seveda v realnosti človek ne more živeti brez spomina in hvala bogu, da je tako, kajti ravno funkcija spomina je podlaga za vse vrste učenja in pridobivanja znanja; je sposobnost človeka, da ohrani in kasneje uporabi podatke, ki so nam potrebni ne le za razvoj in napredek, temveč tudi, in predvsem, za preživetje. Življenje ne bi bilo ravno prijetno, če bi sproti pozabljali in se zato morali vedno znova (na)učiti, kako varno prečkati cesto; kako nevarno je zakorakati v prepad; kaj narediti, če te piči kača; kako se skuha kava; kako je ime otroku; kako uporabljati tehnologijo; kdaj avto zapeljati naprej in kdaj nazaj; v čem je razlika med bankovcem in kakšnim drugim kosom papirja; kje stanujemo; kako si nataknemo nedrček; kako si dati »gate na glavo in 2 svinčnika v nos« (mežik)… Spomin nam prav pride tudi v teh dneh, da se večkrat na dan spomnimo, kako pomembno je upoštevati ukrepe za preprečevanje širjenja virusa in kako neumno je slediti paniki črede. Nadvse priporočljivo in pametno se je spomniti, da imaš svojo glavo, ki ti pomaga, da narediš primerno selekcijo med vsemi možnimi informacijami, s katerimi te družba in mediji bombardirajo. A o tem »misliti s svojo glavo« enkrat v bližnji prihodnosti, zdaj sem se spomnila, da sem članek začela pisati z namenom, da tokrat predstavim eno preprosto tehniko, s katero si lahko pomagamo pri razvozlavanju zapletenih komunikacijskih vozlov v odnosih. Zapletamo se vsak dan, to je neizogibno. Zato, ker smo si različni in zato, ker smo si preveč podobni, a tega ne opazimo, oziroma to zanikamo. Prepričana sem, da ni nobene potrebe po tem, da se iz vsakega komunikacijskega vozlička razvije klobčič konfliktov, v katerega se potem še bolj zapletamo. Rešitve za nesporazume in napetosti v odnosih so lahko zelo preproste. Res je, da pot, ki pelje do rešitev ni vedno lahka, je pa lahko zelo enostavna. (mežik). In tako je tudi s težavo, o kateri bomo danes govorili. Zoprna težava je in z njo se ni lahko soočati, ampak rešitev zanjo je preprosta in deluje, če jo le uporabljaš. Poglejmo, za kaj gre.
TEŽAVA: »Vračanje v preteklost«
Zaradi naše sposobnosti spominjanja je številnim res izjemno težko pozabiti določenih situacij oziroma izkušenj. Že zato, ker izkušnja sama po sebi prinaša doživetje, sestavljeno iz občutkov in čustev, ki jih ne moremo ločiti od doživetja samega. S tem pa tudi od izkušnje ne, zato so naši spomini na izkušnje pač prijetni ali neprijetni, odvisno od narave dogodka. Težava »vračanje v preteklost« je pogostejša in bolj značilna za osebe, ki so – tipološko gledano – izrazito čustvenega temperamenta, ampak v resnici velja za vse nas. Kar je normalno. Če bi deloval le hladni racionalni spomin brez čustev bi zagotovo marsikaj šlo mimo, ne da bi se sploh zataknilo, lahko pa bi se tudi marsikaj groznega zgodilo, saj vemo, kako delujeta čustvena praznina in hladna egocentričnost antisocialnih psihopatov. Pa pustimo zdaj skrajno motene ljudi in ostanimo pri naših vsakodnevnih »normalnih motnjah«, ki nam preprečujejo, da bi v odnosu imeli tekočo, ljubečo komunikacijo. Mislim, da iz prakse ne poznam niti enega para, pri kateremu eden od partnerjev ne bi bil nagnjen h konstantnemu »vračanju v preteklost«. Nenehno ponavlja, kaj se je zgodilo in vedno znova bi rad analiziral vse podrobnosti, premleval vse zorne kote določenega preteklega konflikta, dejanja, situacije, pogovora…Vztraja, da se ga/jo ne razume; poudarja, kako se je počutil/a ali da je imel/a prav in s tem partnerju, ki bi se rad »premaknil naprej« beli lase ter ga spravlja ali v odkrito, ali pa v prikrito jezo (umik). Kaj storiti? V Osrečevalnici smo razvili in uporabljamo tehniko POJDIVA NAPREJ, s katero zadovoljimo oba partnerja in tako poskrbimo, da se oba res lahko premakneta naprej.
Potrebujemo:
Približno 30 minut posvečenega časa za pogovor; približno 2 partnerja in vsaj približno zavedanje, da nobena skrajnost ne prinaša ravnovesja, harmonije in miru. Najboljše rešitve so vedno nekje vmes.
Postopek:
Enega partnerja bomo imenovali prvi partner, drugega pa drugi partner. Zelo preprosto, kajne? No, vidite, že ta preprostost obeta, da je rešitev blizu. Zdaj pa pojdimo naprej po točkah.
1. Prvi partner, ki nujno potrebuje »vračanje v preteklost« je tudi prvi na vrsti, tako, da ga drugi partner povabi in mu reče: »Povej vse, kar si želiš in potrebuješ, jaz bom zdaj poslušal/a. Medtem, ko prvi partner govori o tem, kar ga je zmotilo, obremenilo, prizadelo in ko izraža svoje potrebe, poglede, mnenja, občutke, čustva ter želje, ki se nanašajo na konkretni dogodek, drugi partner zgolj POSLUŠA. Na ta način daje občutek prvemu partnerju, da je vsaj slišan, če že ne v celoti razumljen in sprejet. Drugi partner NE JEMLJE izpovedi osebno: se ne brani, ne čudi, ne zavija z očmi, ne replicira, ne komentira, ne prekinja prvega, temveč res pozorno posluša na način, da se vživi v prvega partnerja.
2. Zdaj je na vrsti za »praznjenje« drugi partner, prvi pa se prelevi v poslušalca. Zdaj, ko je prvi spravil vse ven iz sebe in se končno čuti SLIŠANEGA, bo lahko tudi on poslušal, verjemite mi na besedo, ker se je beseda rodila iz dolgoletne prakse (srček). Ko tudi drugi partner – na način, ki je opisan v prvi točki – izrazi svoja stališča, občutke, poglede in zaznave glede nastalega »kamena spotike« je na vrsti
3. tretji korak, ki je sestavljen je iz dveh delov.
a)Partnerja si povesta, kako bi lahko oba drugače odreagirala kot sta v preteklosti. Vsak zase pove, kako bi lahko drugače rekel, naredil, ali se odzval, da bi drugega bolje razumel.
b) Podata si roke in si rečeta: »No, zdaj sva se oba nekaj naučila, zdaj pa POJDIVA NAPREJ v nove izkušnje. Sprejemava dogovor, da se tega dogodka ne bova več dotikala, saj itak pridejo novi dogodki (mežik).
KONEC
Glavni razlog, da se partner vrača v preteklost tiči v tem, da se ni počutil in se ne počuti SLIŠANEGA. Ko mu, v imenu ljubezni, to podariš, se zgodi čudež. Tudi on končno lahko sliši, kar mu ti ves ta čas, že dolgo in nenehno ponavljaš: »A se lahko prosim ne vračava v preteklost?!« Da, zgodi se čudež. (mežik).
OPOMBA
Tehnika deluje tudi v odnosih, ki niso partnerske narave, pa tudi v odnosu s samim seboj. Samo pozorno prisluhni obema skrajnostma, ki se znotraj tebe »prepirata«: tisti, ki se vrača v preteklost in tisti, ki bi rada šla naprej. Ko se bosta obe skrajnosti lahko izrazili, lahko tudi skleneta dogovor o sobivanju brez notranjih napetosti. Da ti lažje in hitreje steče, lahko kontaktiraš tudi mene. Zato pa sem tu, da pomagam. Tudi v teh karantenskih dneh. (srček)
V kolikor so ti naši navdihi na portalu premalo in potrebuješ iskreno, toplo podporo ter pomoč pri spreminjanju svojih slabih navad v nove navade, s katerimi boš življenje uživala bolj na polno, srečno in zadovoljno, se lahko kadarkoli obrneš na Silvijo. Kontaktiraj jo, zaupaj svojo težavo in zagotovo ti bo pomagala do primernih rešitev.
Vaša mestna Osrečevalnica, Silvija Jovanovič, 070 315 288, www.osrecevalnica.si
Facebook stran: Osrečevalnica, svetovanje in delavnice s Silvijo Jovanovič