To je čas, ko se posvetimo eden drugemu, iz srca. Ob tem ne počnemo ničesar drugega kot le, da so naša govorica telesa, naši možgani in srček usmerjeni k sočloveku. To je lahko naš partner, otrok, prijatelj in prijateljica, naši starši in drugi ljudje, za katere nam je mar in s katerimi tvorimo socialni odnos.
Sočloveka poslušamo, skušamo razumeti, kaj nam želi povedati, ob tem ga ne sodimo ali obsojamo temveč pozorno lovimo v besede zataknjena sporočila. Če česa ne razumemo ali nam ni jasno pa želimo sami podati komentar ali povratno informacijo, počakamo, da pove do konca svojo misel in nato mi povemo, kar smo imeli v mislih. Ne prekinjamo in ne skačemo v besedo sogovornika, kar je nesrečna in škodo delajoča praksa žal večinoma nas dam.
Posvečen čas je tisti čas, ki ga investiramo eden v drugega. Nekaterim od nas pomeni tudi primarni jezik ljubezni, kot je to definiral Gary Chapman v svoji knjigi »5 jezikov ljubezni«. Sva nekaj dni nazaj s prijateljem razglabljala, da je takšen čas izjemno pomemben za to, da se dva različna človeka bolj spoznavata in da jima ni težko posvetiti nekaj, kar nam dandanes najbolj manjka, to je naš čas.
Ko nam je mar za sočloveka in želimo vedeti, kaj se z njim dogaja, se moramo na neki točki odločiti, ali bomo iskreni do njega in se mu posvetili, ali pa se družimo z njim kar tako. Ko imamo majhne otroke je res izjemno pomembno, da se jim posvečamo, ne zgolj preko nege in vsakodnevne skrbi, temveč tudi preko posvečenega časa, ko otrok ve, da je staršu mar za njegovo doživljanje, misli, čustvovanja in ideje. S tem gradi lastno zdravo vrednost in preko nje samozavest. In tako je krog lepo sklenjen: iz majhnega otroka, ki mu je bil posvečen kvaliteten čas staršev, je odrasla lepa in sposobna dama ali prijeten moški, ki se zavedata, kakšnega izjemnega pomena ima posvečen čas.
Melita Kuhar univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica
(Foto: www.pixabay.com )